Pedagoška komunikacija

Komunikacija, ki se nam zdi samoumevna spremljevalka življenja, je eden najpomembnejših dejavnikov za zadovoljstvo in uspeh sodobnega človeka. Pojavlja se v vseh segmentih življenja in ima neomajen monopol pri številnih dejavnostih.

Samo zadovoljni otroci so lahko uspešni(Izbrani deli besedila) kot PDF

Komunikacija med učiteljem in učencem je aktivna vez, ki mora brezpogojno in pozitivno delovati. Je osnovno sredstvo oziroma aktivnost, ki omogoča doseganje cilja v izobraževalnih ustanovah. Vse ostalo so le pripomočki: knjige, učbeniki, računalniški programi, spletna podpora in ostala, predvsem materialna sredstva.
Pedagoška komunikacija, v smislu komunikacije učitelja z otrokom, pomeni za otroka nadaljevanje komunikacije, ki jo je vzpostavil v osnovni celici – družini. Njen namen pa je nadaljevanje le-te in pomoč v primerih, ko osnovna komunikacija ni bila vzpostavljena pravilno in pozitivno.

Nekaj osnovnih spoznanj o pomenu komunikacije za razvoj otroka

  • Otrok potrebuje za svoj razvoj med drugim tudi uspešno komunikacijo. Znanstveniki so dokazali, da dolgotrajna zloraba na verbalnem (kot tudi fizičnem in spolnem) področju (zmerjanje, zaničevanje, odklanjanje in konstantno preglaševanje) lahko v razvoju otroka povzroči somatske oziroma telesne posledice, pri čemer so opazili predvsem slabše razvito levo hemisfero možganov. Ta pa je odgovorna med drugim tudi za govor in analitične rešitve problemov.
  • Komunikacija je pomembna tudi v procesu zdravljenja – tako otroka kot odraslega. Vpliva predvsem na sodelovanje med zdravstvenim delavcem in bolnikom, na zaupanje in sodelovanje, posredno pa tudi na rezultate zdravljenja.
  • Dokazana je tudi povezava med interpersonalno komunikacijo in psihomotoričnim razvojem otroka (Bowlby, 1953; Spitz, 1976; povz. po Brajša, 1993, str. 6), ki govori v prid kvalitetni komunikaciji in nasprotno o višji obolevnosti otroka pri nezadostni in nekvalitetni komunikaciji.
  • Kvalitetna komunikacija z otrokom zmanjšuje izločanje stresnih hormonov in s tem blagodejno vpliva na zdravje otroka. Če torej komunikacija deluje pozitivno in pomirjujoče, vpliva na večjo odpornost, saj v nasprotnem primeru stresni hormoni slabijo imunski sistem otroka.
  • V otokovem razvoju je pogovor po Johnu E. Ecclesu potreben za razvoj možganov (Brajša, 1993, str. 9), po Mahlerju za razvoj osebnosti (Brajša, 1993, str. 10), po Eriksonu za razvoj identitete (Brajša, 1993, str. 12). Po vseh raziskavah sodeč, je pogovor oziroma interpersonalna komunikacija pomembna in ključna za dokončno izoblikovanje človeka kot socialnega bitja.
  • Po Robbinsu (Brajša, 1993, str. 15) je komunikacija življenjsko pomembna spretnost za vsakogar.

Osnovna pravila kvalitetne komunikacije učitelja z otrokom:

  1. Uporabljanje JAZ- sporočil. (osebnih, v 1.os. ednine)
  2. Objektivni pristop k posamezniku in skupnosti.
  3. Neposredno komuniciranje.
  4. Svobodna, kritična, odprta, ozavedena komunikacija.
  5. Jasnost in razumljivost sporočil.
  6. Iskrenost. Usklajenost verbalne in neverbalne komunikacije.
  7. Demokratično reševanje problemov in iskanje rešitev.
  8. Strpnost in individualna obravnava posameznika znotraj skupinske obravnave.
  9. Odklanjanje sleherne prikrite agresije.
  10. Iskanje pozitivnih rešitev in opogumljanje tako posameznika kot skupine.
  11. Dopuščanje sodelovanja in konstruktivnega mišljenja.
  12. Motivacija pred zahtevami.
  13. Pozitiven in spoštljiv pristop.
  14. Iskanje rešitev pred ukazovanjem.

Nesoglasja in konflikti

Vzroki za komunikacijske konflikte pogosto izhajajo iz jezika in njegove semantike, stila govora in uporabe jezika (narečje, žargon, sleng itd.), načina predajanja informacij – kodiranja in pošiljanja, neverbalne spremljave, kulturoloških in socioloških značilnosti, osebnostnih zančilnosti (čustva, pragmatizem), uvrstitve v določen prostor in vedenjski vzorec, ki je že pridobljen. Pogosto tudi zaradi nerazumevanja osnovne problematike, iz katere in na račun katere se konflikt razvije. V negativnem smislu je prisotno pomanjkanje strpnosti in negativen odnos do konflikta, v pozitivnem smislu pa se konflikt lahko spremeni v konstruktivno razpravo z veseljem do iskanja novega cilja in smisla. Pri otrocih je rešitev lahko tudi uporaba dobrodušnega humorja in poduk skozi tretjeosebno zgodbo ali šalo, v kateri bodo prepoznali sebe in uvideli, da negativen konflikt ni potreben, da je odvečen in pravzaprav smešen.

Konstruktivno reševanje problemov, ki nastanejo pri komunikaciji

Problemi so lahko preprosti ali kompleksni, lahko so rešljivi ali nerešljivi, vsekakor pa se moramo z njimi soočiti na produktiven način.
Robert H. Schuller opisuje probleme kot nekaj zanimivega, neogibnega, vznemirljivega in vzpodbudnega. Problemi nas namreč spreminjajo, nas motivirajo in v končni fazi tudi vplivajo na nas. Dober primer za to so znanstveni problemi. Brez njih ne bi bilo novih rešitev in napredka. Torej, tudi v vsakdanjem življenju se lahko lotimo reševanja problemov z optimizmom in voljo, pričakujoč, da bomo našli dobro rešitev.
Včasih so problemi tudi nerešljivi, kot so neozdravljive določene somatske bolezni. Takrat se moramo z njimi spoprijeti v upanju in s pogumom, da bomo težave, ki nastajajo vzporedno, vsaj olajšali.

Elementi prikrite in pasivne agresije, ki v pedagoški komunikaciji (učitelj – otrok) niso dovoljeni:

  1. paradoksalna komunikacija
  2. psihično posiljevanje
  3. moraliziranje
  4. intelektualiziranje
  5. depersonaliziranje
  6. mistificiranje
  7. čustveno umikanje
  8. onemogočanje odkritosrčnosti
  9. vzdrževanje destruktivnega odnosa z občasnimi izlivi ljubezni
  10. permanentno izzivanje krize
  11. odzivanje z agresijo proti agresiji
  12. zlorabljanje lastne šibkosti
  13. podpiranje otrokove šibkosti
  14. pasivna agresija: – pozabljanje (obljub, ki se jih otroci veselijo)
    • nerazumevanje (otrokovih problemov in stisk)
    • zamujanje (neorganiziranost, netočnost, slab zgled)
    • prelaganje (obveznosti in aktivnosti, še zlasti prijetnih)
  15. namerno preziranje pozitivnega pri otroku
  16. stalno sumničenje vsega in vsakogar

Samo zadovoljni otroci so lahko uspešniTemeljni pogoj za uspešno komunikacijo je ustrezno socialno, kulturno in strokovno okolje. Pri otrocih pa je poleg učiteljeve občutljivosti za individualne potrebe posameznika pomembna predvsem matična celica – družina, ki mora otroka ustrezno podpreti, mu nuditi varnost, ljubezen in osnovna znanja v začetku njegovega razvoja, mu tudi zaupati in mu ponuditi varno okolje za nadaljni razvoj. Prav tako kot je pomembna komunikacija učitelja z otrokom, je pomembna tudi komunikacija staršev z otrokom, njihov odnos in zaupanje v otroka. Nemogoče je namreč pričakovati, da bi vse v zgodnji mladosti zakrivljene komunikacijske in vzgojne napake popravila prav šola s svojim uspešnim komunikacijskim sistemom. Prav tako slabe komunikacijske navade in praksa v šoli ne morejo povsem uničiti dobrih navad in vzgoje iz zgodnjega otroštva. Seveda pa je cilj nadgrajevati dobro z dobrim in ne opravičevati slabega s slabim.

Ljubezen je gonilo sveta in tista pozitivna moč, s pomočjo katere lahko ustvarjamo, napredujemo, nesebično dajemo in pomagamo. S pomočjo te lahko brez problemov osvojimo vse prvine in zakonitosti uspešne in kvalitetne pedagoške komunikacije. Kajti komunikacija med učiteljem in učencem poteka na rezilu zahtevanega in željenega, osebnega in formalnega, izkušenega in neizkušenega, ljubečega in morda agresivnega. Zajema širok spekter socialnih, psiholoških in pedagoških problemov, ki jih je težko obvladati tudi z odlično komunikacijo. Čeprav je ta pravzaprav predpogoj za uspešno delo, za podajanje snovi in sprejemanje le-te, za napredek in doseganje ciljev, za obojestransko zadovoljstvo in vsestranski uspeh. Z razumevanjem izjem, ko na določene probleme resnično ne moremo zadovoljivo vplivati, temveč jih skušamo vsaj blažiti.
Pedagog se mora zavedati, da bo dobra, dvosmerna in kvalitetna komunikacija osrečila tudi njega samega, izpolnila njegova pričakovanja in poplačala trud. Seveda pa se je za takšno komunikacijo potrebno truditi, toliko bolj, kolikor manj ljubezni do svojega poklica čutiš.

Ikona brezčutnega časa

Vsak pridevnik, ki bi ga nastavila, bi zvenel plahko, kot fraza. Zato bom enostavno zapisala: Vsa Slovenija, ki ceni posameznika in razsežnosti individuuma, znotraj brezčutne materialistične družbe, pogreša Andreja Marušiča.

Toda ali ste opazili: v zadnjih dneh je z nami bolj živ kot kdajkoli prej. Občutki so intenzivnejši, njegovo delo pomembnejše. To je darilo, ki ga je zapustil družbi. To je tisti del njega, ki ni preminil. Živi, ko prebiramo njegove zapise, članke, intervjuje, se ga preprosto zaradi česa spomnimo, morda zgolj zaradi telefona, kave ali IVZ-ja.

Resnična bolečina je ostala njegovi družini, tistim, ki so z njim delili svoje življenje, ki so z njim vsak dan delili življenjski prostor, načrte, dotike in sanje. Predvsem otrokoma, ki nosita v sebi delček njega in ga bosta še dolgo pogrešala v smislu dotikov, besed, igre in opore. Toda tudi ta bolečina bo sčasoma in s pomočjo družine zbeldela. Se prelevila v stalno nematerialno prisotnost očeta in moža, ki je vselej dajal prednost prav otrokoma in družini.

Ostaja tudi žalost nad nerazumevajočo družbo, političnimi manipulacijami, podtikanji, nerazumevanjem. A tudi to je zgodba iz preteklosti, zgodba večine velikih ljudi, ki so lomili prepreke povprečnosti.
Dogaja se še danes, dugim ljudem, drugim posameznikom. Te zgodbe bomo očitno nemočni zapisali šele kasneje.

Še link, ki pove veliko:
Kot bi vedel, da mora hiteti

Izguba

Zeleno jezero
Nekega maja
Nekega junija
Nekega leta
Kot potok solz
V tujih očeh
Piše pesem

Visoko pesem
O izgubi in vstajenju
Zvoka med strunami
V neskončnosti vej
Nekega junija
Rano zjutraj
Med belimi stenami

Zabode. Do dna.

Veselje maja
Žalost junija
V neskončnosti padanja
In dviganja
Otipljivega sveta
Mala roka brez velike
Čaka …

Tega junija
Kljub vsemu ve
Kljub vsemu čuti
Da ima
Moč in drzsnost
Na videz minljivega
Večnega moža

Igre je konec

Big Brother je po dolgih tednih končno potrdil moralno zmago. V nasprotju s tem, kar igra Big Brother predstavlja, so gledalci vendarle izbrali za favorita fanta, ki kljub želji po denrju, da bi z njim pomagal “mami prekriti streho hiše”, ni kazal očitnega egoizma, pač pa globoko empatijo, kar smo večkrat lahko opazili tudi in zgolj na mimiki obraza – brez besed.

Da je Naske, ki je vedno z najlepšimi besedami omenjal svojo mamo, iskren, sem se prepričala, ko sem videla, de ni pretiraval z igrano evforijo ob nepričakovanem obisku mam v hiši. Iskren do solz je bil tudi Sandi, vse drugo pa je bilo videti precej pod nadzorom.

Brez veselja in žalosti ni šlo. Trinajst tednov smo bili priče poigravanju z izbranci v zaprtem prostoru, ki jim je bil motiv predvsem denar. Torej brez žalosti ob koncu ali vsaj delnem razočaranju ni šlo. Kako si ob tem manejo roke snovalci slovenske oddaje, ne vem. Priča smo bili tudi nenehnim spremembam in presenečenjem v poteku odddaje, kar bi lahko kazalo na občasne upade gledanosti in odzivov. Vse to pa pomeni tudi upad denarnih prilivov.

“Hvala torej vsem skupaj, da se je do konca izpeljala ekonomska računica.”

Komedija zmešnjav: Popović – Klokočovnik

Boris Popović: lisjak – samovšečni, že skoraj stekli samec v boju za oblast
Tomislav Klokočovnik: plemeniti ovčar – inteligenten, odločen, deloven

Opis je zgolj za šalo. Čeprav zgodba ni šaljiva. Slovenci smo pred kratkim izgubili nekaj čudovitih ljudi, ki so veliko naredili za našo državo, pa jih morda večino časa nismo dovolj in v celoti cenili. Sedaj usmerjamo veter proti tistim, ki so ostali. Nič nas ne more spametovati na poti k povprečnosti in uravnavanju, morda le kakšen prebrisan lisjak. Takšen je sposoben doseči več, saj nas tako povprečne kot smo, zlahka vrti okoli prsta.

Za Tomislava Klokočovnika sem prvič izvedela od nekega dedka v glasbeni šoli, ki mi je govoril o “velikem človeku”, ki mu je – njemu, navadnemu človeku, operiral srce in ga ob tem obravnaval prijazno, spoštljivo in sebi enakovredno. Pomislila sem, kdo je le ta Klokočovnik, o katerem dotlej nisem ničesar zasledila (tudi v medijih).
Potem je moral na operacijo srca še moj oče, ki zaradi nujnega posega ni mogel čakati na dr. Klokočovnika, pač pa ga je urgentno operiral nekdo izmed njegovih kolegov, ki mu je moj oče še danes od srca hvaležen, kljub veliki brazgotini vzdolž celega trebuha in neznosnim bolečinam po operaciji.
In kot bi se usoda igrala, je moral na operacijo srca še moj očim, ki pa je imel dovolj časa, da je po vseh priporočilih navezal stik z dr. Klokočovnikom. Seveda potem, ko ga je v hudi stiski na cedilu pustila spoštovana doktorica Zorčeva, ki ga je predhodno poklicala na osebni razgovor. Že prvi komunikacijski stik z dr. Klokočovnikom je bil pomirjujoč, strokoven in opogumljajoč. Da ne omenjam neverjetno obsežne operacije z izredno malo poškodovanega tkiva in hitro pooperativno okrevanje. Ob tem pa je ostala nepozabljena tudi globoka, empatična komunikacija, ki je vsaj psihološko pospešila dokončno okrevanje.
Potem sem se počasi začela resnično zanimati za dr. Klokočovnika, spremljati njegovo delo, težave in objave v medijih. Njegova pojava še danes deluje nespremenjeno, medicini predano in preprosto v vsej svoji veličini. Spomnim se ga iz neke oddaje – pozimi, ko so vsi sodelujoči prišli na razgovor v zloščenih nizkih čevljih, dr. Klokočovnik pa se je pogovora udeležil sproščen, nasmejan, povsem naraven – v enostavnih, praktičnih in zimskemu času primernih čevljih.

In kdaj sem se začela zanimati za Borisa popovića? V medijih ga je bilo težko prezreti, vendar sem se začela zanimati zanj po aferi z aretacijo. Zdel se mi je pokončen, čeden v vsej svoji nesreči in z empatijo sem spremljala cirkus, ki so ga razširili še na njegovo družino, vključno z otrokoma. Zdelo se mi je izprijeno in nepotrebno. Potem pa ga je počasi začel lomiti Popović. Začel je kazati svoj drugi jaz, samovšečen, samozaverovan, konflikten, celo grob in žaljiv.

In sedaj je kot v komediji začel z igrami, ki so zares nemogoče. Klokočovnik je v igrici z njim ostal izigran, vendar se sedaj, ko je začutil zaroto, ne predaja. Pokončno se nasmiha z nivoja više, medtem ko se Popović trudi z otročjimi namigi: “Če ne morem biti glavni, se ne grem več!”. Tomislav se mu nasmiha: Jaz sem v srčni kirurgiji že glavni, ti pa si želiš preveč. Vendar s tem izgublja energijo, ki bi jo lahko izkoristil za svojo stroko. Zato mi je resnično žal. Žal mi je, da centra za srčno kirurgijo v Izoli nima “on”, in da se zgodba z igricami končno ne neha. Kajti to, kar je pokazal v medicini, je realnost. Je uspeh in ni igra. Medtem ko je bila Zorčeva pri teh igricah spretnejša, v osebnih stikih s pacienti in donatorji preračunljivejša, je Klokočovnik pogorel. Neverjetno. In nihče z državne instance ne najde in očitno tudi ne išče rešitve.

Prijetni “pobič” Popović pa se domisli na račun Klokočovnika celo rogati. Njegova leta primerja s svojimi, nič kaj dosti mlajšimi, ki pa jih favorizira. A razlika, ki ga moti, je zgolj odraz majhnosti proti širokemu razumevanju staranja in časa.

Pa poglejmo še načelo moralnosti: Ne stori drugemu to, kar ne bi želel, da storijo tebi.
In se vprašajmo: Kdo je komu kaj storil? Poskusimo si predstavljati obratno in naredimo preizkus – kot pri matematiki. Kaj dobimo?
Morda sem kaj pomembnega spregledala in se opravičujem. Zagotovo pa je dr. Klokočovnika, kot je rekel Kučan, škoda za politiko. Morali bi ga negovati in spoštovati, ga hraniti za stroko in mu omogočiti čim boljše pogoje za delo. Vprašajte se, koga bi želeli za kirurga ob morebitni diagnozi, ki zahteva poseg s kardiovaskularnega področja? Kar zdaj, kajti kasneje bo morda prepozno.

Kaj se je zgodilo, Andrej?

1.6.2008
Ljubljana – V zgodnjih jutranjih urah je po hudi bolezni umrl psihiater in nekdanji direktor Inštituta za varovanje zdravja RS Andrej Marušič.


Foto: Barbara M.

Komentarji na novico o njegovi smrti so preplavili splet. Jočejo celo tisti, ki ga niso poznali osebno, pač pa so mu prisluhnili in ga spoznali preko medijev in predavanj. Preko pričevanj bolnikov in vsestranske karizme, pozitivne usmerjenosti in deške odkritosrčnosti, kljub popolni predanosti stroki in znanosti.

V prish čutim občutek krivde, ker sem spregledala prvo novico o njegovi smrti. Ko sem končno izvedela, me je prešinilo do kosti. Niti pomislila nisem, da je bolan, kaj šele, da ga tako kmalu čaka smrt. Pogovarjal se je tako pozitivno, opogumljajoče, razsodno in empatično. Nikoli nisem zaslutila žalostne zgodbe, ki jo je nosil v sebi. Lansko leto je bil izbran za najbolj simpatičnega Slovenca in s svojim šarmom nas je zares prelisičil.

Novice o njegovi smrti sem prebrala pozno zvečer, kar je zamaknilo moj spanec v jutranje ure. Ampak nič ne pomaga. “Kar nas ne premaga, nas krepi.” Pa čeprav boli.
Toda še bolj me boli diskreten zapis njegovega brata Dragana, ki sem ga našla na enem izmed spletnih forumov:

“Sem Dragan, Andrejev najstarejši brat. Vsem v imenu družine najlepša hvala ze sočutne besede. Najprej, da ne bo nepotrebnih ugibanj, ki se pojavljajo v komentarjih: Andrej je bil junija 2006 operiran zaradi raka na tankem črevesu.
Oglašam se pa zaradi komentarja 42. Janezmaj (02.06.2008 || 00:36:56) o tem, kako naj bi imel Andrej medicinsko zagotovo najboljše možno zdravljenje, kar jih obstoja. To žal ni res. In to je Andreja tudi najbolj bolelo. V Andrejevih besedah: želim si samo, da bi me zdravili tako kompetentno, kot sam zdravim bolnike, ki prihajajo k meni v ambulanto. O podrobnostih, zakaj je tako mislil, v tem trenutku ni govoriti.
Moje osebno mnenje pa je tako. Andreju smo v boju pomagali vsi njegovi bližnji, prijatelji in drugi ljudje, ki ga imajo radi, nekateri zdravniki s širsim pristopom do zdravljenja raka. In v zadnjih dveh mesecih osebje Bolnice Izola, nikakor pa ne uradna onkologija, ki si edina lasti pravico do – s strani davkoplačevalcev financiranega – zdravljenja raka. Kot matematik nekaj vem o znanosti, onkologijo sem v teh dveh letih, ko sem bil ob Andreju, spoznal za precej neznastveno vejo medicine, ki ji obenem še manjka osnovne človeske empatije.”

Andrej, ki se je za korist posameznika in depresivne družbe marsikdaj boril tudi proti vetru, je kot v najbolj črnem scenariju prav na svoji poti doživel razočaranje in nerazumevanje.
Prepričana sem, da se je osebno s smrtjo znal spoprijeti, do zadnjega pa je ostal človek, ki je verjel v 100-odstotne odnose in poglobljeno razumevanje. In čeprav je pogosto trdil, da je služba zanj le služba in dosledno opravljanje strokovnega dela, svoje človečnosti ni mogel skriti. Znal je združiti empatijo, čustva in stroko, ne da bi se bal, da bo slednja ob tem izgubila na veljavi.

Bil je srečen član srečne družine in zdi se, da je še vedno tu. Nekje med nami. Tako je z velikimi ljudmi. Za vedno ostanejo nekje ob nas. In naša svetova tukajšnjega in nerazumljivega se prepletata.