Neizmerna moč komunikacije

Da. Pojavlja se povsod. V medijih, zasebno, v šolstvu, v zdravstvu, v ustanovah in na vseh poligonih življenja. Ocenjujemo predvsem javno, vidno, dosegljivo komunikacijo. Dosegljivi nosilci so predvsem politiki in medijske osebnosti, ostali komunikatorji in elementi komunikacije se zadržujejo v različnih sferah življenja, ki ga živimo in raziskujemo. Od strokovne, vzvišene, pogosto hladne komunikacije, do komunikacije z živalmi in spogledovanjem z objekti in umetniškimi deli.
Najboljši strokovnjaki s področja komunikologije dodobra poznajo obseg današnje komunikološke znanosti in se zavedajo njene moči. In v nasprotju s tem je prav žalostno, kako nemočni opazujemo neprimerno komunikacijo od osnovne celice (družine) navzven. Kako analitiki ocenjujejo nenamerne reakcije in spodrsljaje sicer namerne komunikacije javnih osebnosti v medijih, da ne omenjam najobčutljivejšega segmenta – komunikacije z otroki in mladostniki, pa tudi komunikacije s šibkejšimi, tistimi, ki se trenutno znajdejo v slabšem položaju.

Komunikacija v vseh segmentih je determinirana z večimi segmenti, od socialnega, kulturnega, izobraževalnega, vzgojnega in nenazadnje tudi ekonomskega. Nanjo vplivajo način življenja, prirojene osebnostne značilnosti, trenutne življenjske situacije in položaj, ki omogoča varnost ali pa zgolj preživetje, torej socialno-ekonomske determinante, ki določajo sprejetost ali odklonilnost okolice, kulturna moč širšega in ožjega okolja ter nešteti drobni dejavniki, ki vplivajo na posameznika in družbo.

Rada pa bi poudarila zgolj nekaj. Ne glede na vse, je kvalitetna komunikacija zgolj pozitivna, konstruktivna komunikacija. Nihče ne bi smel zlorabljati moči na račun šibkejšega in ga z neustrezno komunikacijo potiskati na rob sprejemljivega. Je to sploh možno: v družini, v vrtcih, v šolah, v hierarhično urejenih ustanovah in na sploh v družbi? Je možno tudi s kvalitetno komunikacijo obvladovati hierarhijo in premoč? In zakaj se prepogosto zatekamo k prikriti agresiji, izkoriščanju odvisnosti in naklonjenosti?

Tudi komunikacija je lahko nasilna in škodljiva, nestrpna in kontraproduktivna. Prikrita agresija v njej pa je navzoča predvsem tam, kjer ne pride do vzajemnega iskanja rešitve, kjer se nabirata jeza in maščevanje. Pa tudi druga negativna čustva. V nasprotju s tem pa je kvalitetna komunikacija tista, ki vzpodbuja napredek, iskanje rešitev in doseganje cilja. Za primer lahko vzamemo dobre govorce, ki so kljub slabim namenom s preračunljivo komunikacijo dosegli svoje slabe cilje. Moč komunikacije je torej neizmerna.

Samo risala sem, sedaj razmišljam

Zakaj? Že kot otroka so me hvalili, da sem likovno izjemno nadarjena, predvsem pa, da lepo rišem.

Kasneje sem se v tej smeri trudila še bolj, natančno in skoraj dekorativno. Le barve so bile svobodne.
Nato me je moj prvi profesor študijskega risanja prepričal, da mi risanje ne gre in mi verjetno nikoli ne bo šlo, čeprav sem simpatična, prijazna, čustvena.

Začela sem verjeti. Izražala sem se z barvami. Študijsko risanje sem opustila kot nekaj, kar meni ne leži. V naslednjih letih sem se posvetila zgolj oblikovanju. Kombinacijam barv, kompozicijam, idejam, tehtnosti in etiki oglaševanja.

Ne vprašajte me, zakaj sedaj rišem, svobodno in z užitkom, brez strahu, da ne bo lepo ali pravilno. Vem, da smem med risanjem razmišljati, iskati pravo smer, jo večkrat zarisati in se šele nato odločiti za pravo linijo, sestavljati dele različnih smeri in oblik, jih postavljati v prostor in jim dajati smisel, ne da bi pri tem pazila, da linija ne bo dekorativno lepa. Vem, da je vsak poteg risala z mojo roko individualna sled, ki ne more biti grda, lahko je le neustrezna, zato pa jo lahko popravljam, dokler ne zarišem tiste prave, ki zazveni, kot želim, ki sestavi celoto in ji da prostorski ali tudi drugačen pomen.

Šele v odrasli dobi sem spoznala, da je risanje neomejeno razmišljanje, iskanje rešitev, pomena, dodajanje ideje in individualnosti. Da ni zgolj nekaj lepega ali pravilnega.

Zaradi vsega tega, se izjemno živo in močno zavedam, kako otroke učiti in usmerjati pri risanju in likovnem ustvarjanju sploh. Besedi lepo in pravilno sta skoraj izjemoma neustrezni. Kot pri vseh drugih pristopih pa je tudi tu potrebno obravnavati posameznika z individualnim pristopom in poglobljenim razumevanjem.