Poezija

Si predstavljaš, da plešejo pari
v tihi noči svoj objestni krog,

medtem ko se v tebi vse hitreje
od norih celic napenja divji lok?

Si predstavljaš drobno svetlobo,
ki bo počasi postala tema?

Ali roso na belem robcu,
ki bo med trde, poštirkane rjuhe zašla.

Ali pač jutro nad morjem, ki vabi
in čaka veselih otrok.

Potem le še rožo na travni blazini,
ki srka življenski sok.

In končno:

Si predstavljaš, da ob tem vsi sami
ali v parih rišemo neznani krog?

Ona išče ljubezen.
On grabi njene dojke.
Vzklije kot zvonček
pod mrzlim snegom.
Ne ve,
da je v njenih očeh
v trenutku ovenel.
Mrzel sneg sredi pomladi
jo bega. In želi si ljubezni.

On tipa, grabi, se zvija.
Glas, ki tiho laže, sopiha.
Ona je zbegana
in prsi ji drhtijo.
So kot pomlad,
ki je prišla prehitro.

Moški si odpenja hlače.
Ne ve, da je že konec.
Ker se mu ona
iztrga iz objema.
Prizor je nerazumljiv.
Zanj, ki vendar ve,
kaj obvlada, in mu je ljubezen
skorajda navada.

Gleda za njo,
ki išče svoje stvari.
Gre.
Ne razlaga. Ljubezen
je bogata in skrita vsebina,
ki se je kar tako ne dotika.

marsikdaj molčati.
Ob drugem telesu.
In se kot cvet
svoji rastlini predati.

In dati čas. Odzivom.
In vračati. Vzgibom.
Ne da bi hitel
v trenutek zajeti čas.

In obdržati brezčasnost.
Ne da bi neomajno
verjel
v edino resničnost.

Kajti resničnost
je kot ena od zvezd.
V ljubezni pa je bolje
neslišno šepetati.

Pustiti sence,
da padejo globoko
in jutra,
da vstanejo ponovno.

Pustiti noge
v hrepenečem položaju.
In ustnice
nabrekle od vzdiha.

V ljubezni je bolje
marsikdaj molčati
in govoriti
z govorico telesa.

Pravzaprav čebljati
z znaki pomladi,
kot s prvimi sadeži
zrelega drevesa.

Sam s seboj. Pred tabo ocean.
Kot deček na obali,
ki se zna igrati, pluješ sam.
Poskusiš tu. Poskusiš tam.
Vzameš tisto, s čemer drugi
si ne upajo igrati.

In veš, da je v življenju bistvo z užitkom vzdražiti, obstati.
Čutiti moč in ne obup,
užitek s sabo onkraj popeljati.
Ne zapreti duše v ozke ječe,
ki izgradi si jih vsakdo sam.

In veš, čeprav že onkraj,
da je ljubezen isto kot življenje:
energija, ki se z užitkom dviga
in vsaki ladji da pristan.
Sile padca so brez nje močnejše,
življensko voljo silijo onstran.

Ko je trudna razgrnila krila
in je po njih polzela kri,
je bobnelo v zvonovih večera.
Na ulicah se je trlo ljudi.

Svet tam zunaj, mahak in mlad,
je zdrsel nad obličjem reke.
Nad njim se je plazil mrak.
Dišalo je sveže – od nočne peke.

Nekaj pijanih, razbrazdanih mož
je preklinjalo praznino večera.
Čutila je moč njihovih rok
in krvavo sredico večera.

Tam znotraj je hladen mrak
raztrgal mesene stene.
S trudnimi krili je tiho vzletela –
skoraj že stara, krotka, otopela.

Ne plaho, ne grobo, ne mogoče,
skozi svetlobo iz oči v oči,
mine trenutek, ki ga ne upaš ujeti,
kot krhko skodelico v prazne dlani.

Koža zapiše svoje.
Kaj vse je že drselo po njej:
mleko, urin ali sperma. Morda še jutro,
ki je hitelo naprej. Dokler ne boš sam,

pod temno skorjo večera, ugriznil vase
in bo bolelo do dna: s spomini in čari
prežeto, življenje neizživetih želja.

Kot lubje bo tiho padlo – nekoč, ko se
zruši drevo – listje, ki nikdar ni zraslo,
plod, ki ga nikdar ni bilo.