Bolečina, ljubezen, Barok

Predstava Barok, ki si jo bomo v kratkem lahko ogledali v ljubljanskih Križankah, je pravi balzam za sodobno sintetično doživljanje sveta in predvsem ljubezni. 

Reržiser Tomaž Pandur jo predstavlja takole:

“Je predstava, ki temelji na slovitem Laclosovem ljubezenskem romanu v pismih z naslovom Nevarna razmerja. Gre za svet, ki zunaj poka po tisočletnih kovanih šivih, znotraj pa pod dotiki strahu in lepote. Tragična ljubezenska zgodba markize de Merteuill in vikonta de Valmonta, ki jo tudi danes lahko doživimo v vsej njeni lepoti in polnosti.” (vir: Elle)

 

Tomaž Pandur

Tomaž Pandur

 

 

Odkar sem si ogledala odlomke na spletu (youtube), je zame gledališče spet živo, ljubezen vredna poželenja, estetika čista in močna. Ekipa vseh sodelujočih je neverjetna. V predstvi so kot eno – predani projektu do bolečine. Zastrašujoč minimalizem scenske postavitve dopušča igralcem možnost, da se izrazijo z igro do skrajnih meja. Vsak gib je pomemben, vsak detail vključen v končno izraznost. Božansko.

Nevarna razmerja Choderlosa de Laclosa sem vedno brala površno. Čas, v katerem je bil roman v pismih spisan, mi je tako tuj, da se mi je takšna zdela tudi opisana tragična ljubezen. Nekoč doživeta in pokopana. Morda celo malo pretirana, s preveč danes nerazumljivega leporečja in zato ne dovolj resnična, nekako umetelna. Bolj pravljica iz starih časov, kot resnična ljubezen. Predstava Barok pa nas prikuje na trdna tla, nas sooči z bolečino, obupom in meseno ljubeznijo. S strastmi, ki jih rišejo igralci s svojimi dodelanimi in vživetimi gibi, s prispodobami v detailih kostumov in minimalnimi scenskimi dodatki. Nič ni prisotno brez razloga. Vse je celota z močnim sporočilom. 

Barok je sporočilo o ljubezni, ki bi jo kljub bolečini želeli doživeti. Je močna, strastna in resnična. Povsem drugačna od površnih čustev sodobnega časa, daleč od materialističnega frfotanja in navidezne sreče povprečnega človeka.

Tomaž Pandur in ekspresivna erotika

Bolj ko ga odkrivam, bolj mi je všeč.

Začela sem povsem napačno. S publicističnimi članki in prebiranjem forumov, še preden sem si ogledala kakšno izmed njegovih del. Toda čutila sem, da mora biti v teh delih nekaj več. Slovenska nevoščljivost in plitkost je brezmejna. Torej, zapisanega je predvsem veliko populistično pozitivnega in na drugi strani z veliko užaljenosti precej negativnega. Zapisom ne morem verjeti, a jih tudi ne želim lahkoverno ovreči. Toda zanimala so me predvsem Pandurjeva dela.

Nobenega si nisem ogledala v živo. Brskala sem po spletu in našla posnetke številnih odlomkov. Zadnji je Barroco. Sestavlja ga niz umetniških prizorov. Vsak trenutek je čudovit in popoln prizor, zastavljen minimalistično, predvsem scensko, vendar z močnim nabojem čustev na obrazih likov, z njihovim gibanjem, sencami, ki sledijo njihovim gibom – v dolgih in grozečih razsežnostih ali v kratkih migetanjih. Potem so tu še močne prispodobe, ki slikajo bolečino, obup, hrepenenje, strast, upanje, poželenje. Kostumografski dodatki: z rok bingljajoče vilice, trakci, visoki usnjeni škornji, sadje, rože in vse ostalo, vključno z golo kožo, deluje na moč erotično. Vsa čustva so presežena, vendar ne jokajoča in kičasta. Presežena so v ekspresionističnem smislu – do bolečine resnična.

Zdi se mi, da gre za nekakšno platonsko erotiko, čeprav so prizori tudi meseni, ko naprimer vidimo moško roko, ki v močni strasti seže v mednoižje čez nagubano baročno krilo. Zlahka bi bil prizor tudi “krčmarski”, a umetnost tudi v tem primeru preseže vulgarnost. Gre za resnico, ki je le v umetnosti lahko vedno lepa.

To erotiko doživljam kot platonsko, ker je ekstremno estetska in globoko, čeprav tudi čutno močno doživeta. Prispodobe so do bolečine resnične: pitje vina iz steklenice, kajenje in dim iz nežnih ženskih ust, razkošna obleka, strastno poseganje v telo pod njo. Kontrast visokih usnjenih škornjev in gole kože, kontrast moškega in ženske. Nizajo se slike strasti, bolečine, obupa, hrepenenja, nevzdržnega. In res je, gre tudi za plesno povezovanje prizorov, za minimalistična sporočila, detaile (gibi dlani in prstov, ki objemajo kozarec, gibi trakcev na oblačilih, igra svetlob in senc), ki tvorijo celoto. Zgodba, ki jo preseže resnica občutenega.

Čestitam celotni ekipi, predani do zadnjega detaila.