Pahor, Türk in Rupel na spolzki šahovnici

“Predsednik vlade Pahor je dosedanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla imenoval za svojega posebnega odposlanca za zunanje zadeve. Predsednik države Türk molči.” (www.zurnal24.si)

Miheljak: Volivci so šokirani.

Ivo Vajgl je za TV Slovenija dejal, da gre za Pahorjevo odločitev, od katere bo imel “bodisi korist bodisi škodo”.

Jožef Jerovšek iz glavne opozicijske stranke SDS pa je Pahorjevo odločitev pozdravil in menil, da je premier s tem dokazal, da so “zunanjepolitični cilji Slovenije nad osebnimi zamerami in da ne bo dovolil, da bi se v Sloveniji skozi zadnja vrata uvedel predsedniški sistem”. 

Pahor je ob vsem tem sicer zagotovil, da bo naloga Rupla zgolj svetovanje predsedniku vlade o zadevah, ki jih bo obravnavala vlada, nikakor pa Rupel ne bo posegal v pristojnosti zunanjega ministra.

Toda prvi odmevi pričajo, da je Pahor spet na tankem ledu. V njem je morda res goreča želja po najboljšem servisu države. A za to je moral zategniti zanko tudi okoli svojega vratu. Türk, zavezan morali, pravni odgovornosti in strpnosti seveda molči, čemur se nekateri mediji čudijo, a za enkrat še prezgodaj. 

Ruplu smo v javnosti zamerili predvsem nemoralno iskanje niš za svoje visoke in ugledne položaje. Nihče ne dvomi, da ima v žepu res tistih nekaj pomembnih številk visokih funkcionarjev, ki bi znali koristiti Sloveniji. Toda na visokih položajih želimo videti ljudi, ki so zvesti svojim prepričanjem in osebni lojalnosti. Predvsem pa etiki. Torej tiste predstavnike države, ki sledijo kolektivnim ciljem za dobro držaljanov in jim ni mar predvsem zase.

Zakaj smo dobili vtis, da pri Ruplu ni tako? Se motimo? Nam bo kmalu postreženo z drugačnimi podatki? 

Verjamem, da Pahor poskuša na vse načine, tako in drugače, strpno, razumevajoče, tako, kot prejšnja vlada zagotovo ni. In priznam, tudi sama bi imela strica, ki je s svojo politično močjo sposoben odpreti marsikatera vrata, a hkrati bi se njegove pomoči zagotovo tudi bala. Saj je takšna pomoč največkrat zavezana tihim računom, ki po navadi pridejo, ko si jih najmanj želimo. 

Verjamem, da na svet, probleme in politiko ne smemo gledati črno-belo, z ohranjanjem zamer in izpostavljanjem ozkih odločitev, kot edinih možnih in pravilnih. A moramo se zavedati, da s propadanjem etičnih načel, z vzdrževanjem neetičnih odločitev in nestabilnih potez zagotovo delamo škodo. Lahko riskiramo in zmagamo ali izgubimo – tudi v šahu. A vse skupaj me bolj spominja na nogomet in podpiranje sicer odličnih igralcev z umazanimi triki. Mladim tako sporočamo, da so lahko neetični, če so le dovolj uspešni in pomembni. A tudi mladi so bistri. Na forumih že beremo prve odzive. 

Kljub vsemu si želim, da bi Pahorjeva odločitev prerasla v dobro načrtovano potezo z vidnimi pozitivnimi izidi za našo državo in državljane. Ob tem ustrezna PR služba nima druge možnosti, kot da sproti in morda celo nekoliko prepotencirano obvešča javnost o pozitivnih rezultatih te odločitve. Sicer bo javnost zagotovo razočarana. Čez štiri leta pa bo za takšna pojasnila že prepozno. Tudi šah je potrebno vaditi vsak dan.

Parada predvolilnih podob

Pravi moški boj. Včasih nadut in grob, spet drugič potrpežljiv, tretjič morda naklepno zvit, skrit in potuhnjen. Za glavnimi akterji čreda slednikov, ki čakajo na svoj košček in ob straneh krdelo že jeznih opazovalcev, ki ne vedo, če sploh bi, in na koga naj bi stavili.

Osredotočimo se zgolj na vrh: JanšaPahor

Kako snujeta svoj predvolilni boj in kako sledita začetni ali začrtani poti?
Začela bom pri osebni plati. Trenutno me zanimata zgolj kot človeka. Vsakdo od njiju ima za seboj že dobršen del prehojene poti. Kako smo ju videli v preteklosti in kako ju vidimo danes?

O Janezu Janši smo dolgo vedeli zelo malo. Prevladovale so zgolj njegove patriotske in militaristične ideje, takoj opazna zamerljivost in način obrambe z napadom. Dolgo tudi o njegovem družinskem življenju v javnost ni pricurljalo skoraj nič. Iz preteklosti se spominjam zgolj neke družinske TV oddaje, kjer so predstavili Janšo z družino in presenečena sem bila nad njegovo “ženo” in otroci. Nika je imela takrat 5 let in ostala mi je v spominu, ker je tako simpatično in odkritosrčno čebljala s prisotnimi. Pomislila sem, da gredo zasluge za simpatičnost otrok predvsem odprtemu in prijaznemu odnosu Janševe žene do družine in otrok. Nekako se mi je zazdelo, da je ob Janši najboljša prav njegova družina, ki je mehčala njegov trd, jedrnat in hkrati zadržan slog komunikacije. Potem o njegovi družini spet dolgo nismo izvedeli nič. Morda je tako prav, saj si tudi javne osebe v zasebnem življenju želijo miru in nedotakljivosti. Toda molk ni večen. Danes beremo:
Milanski časnik Corriere della Sera se je posebej posvetil prvim damam in spremljevalkam politikov. Nad spremljevalko predsednika vlade Janeza Janše so navdušeni in jo opisujejo kot mlado zdravnico z manekensko postavo.
V časopisu je možno videti fotografije treh parov – Sarkozyja in Carle Bruni, sirskega predsednika Asada z ženo Asmo in Janšo z Bačovnikovo. Povod za članek je bil nedavni sestanek Sredozemske unije v Parizu, na časniku pa so opazili, da je minil čas klasičnih prvih dam. Izpodrinile so jih mlajše, ki naj bi vzor imele v Carli Bruni.”
(Vir: http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3132468)

Urškina nežna, naravna in prijazna podoba je Janeza Janšo navidez dokončno omehčala. Tega niso uspeli niti tečaji retorike, niti navodila piarovk. Postal je človek, ki ljubi, ki si to upa tudi pokazati, ki se upa nasmejati, biti duhovit, govoriti angleško brez pomožnega lističa – z veliko boljšo izgovorjavo, kot jo je imel pred leti. Skratka, v javnosti je postal simpatičen, bolj kot kdajkoli prej. Veliko vlogo pri tem ponovno pripisujem njegovi ženski polovici. Ona je prevzela odgovornost govoriti o ljubezni in poroki, o mehkejših stališčih, o “njenem Janezu”.

Kaj nam vse to pravzaprav pove?

Poglejmo še Boruta Pahorja.
Tudi njegova politična pot nas že dolgo spremlja in opominja na poklicne in karierne začetke. Že v začetku politične poti je bil v medijih odkrit, sproščen, dopadljiv. Novinarke so njegov šarm pogosto kovale v nebo, a ga kasneje s svojimi kolegi tudi zlorabile. Zdi pa se, da Pahor kljub vsemu ostaja na isti poti že od začetka. Nikoli ni skrival razmerja s svojo Tanjo in vselej je tudi v medijih o njej in svojem sinu govoril zgolj zaščitniško, spoštljivo. V javnosti se vedno vede elegantno (kar v zadnjem času nekateri prikazujejo kot samovšečno in neustrezno), spoštljivo (kar je pogosto interpretirano kot medlo), potrpežljivo (ali slabšalno popustljivo), in v tem slogu nadaljuje začeto pot.
Svojo družino je dokaj dobro obvaroval pred mediji, hkrati pa ostal do nje v javnosti vselej kavalir, ki spoštuje mati svojega sina.
Mnogi sodelavci iz stranke so mu bili v zadnjem času bolj v škodo kot v korist. A ostal je trdno na tleh. Kljub temu, da na njegovem obrazu zasledimo drugačen, zreleši pogled, ki se je pravkar spopadel z razočaranji in poleni pod nogami, njegov boj ostaja neomajen. Na napade vsekakor deluje drugače kot Janša. V potrpežljivosti me spominja na pokojnega Janeza Drnovška, na njegovo vztrajnost in človečnost. Ne bi pa mu upala pripisati enakega racionalizma, poguma in tehtnosti, ki ju je premogel Drnovšek. Ali pač?

Primerjala sem dva človeka, moža, politika, tekmeca. Zgolj in sprva le kot vtis osebnosti v javnosti.
Janez Janša zadovoljuje predvsem kriterije pogumnega patriota, človeka, ki mu za človečnost mora ob strani stati mehkejši pol. Borut Pahor pa je človek, ki sledi svoji poti od začetka, strpno in vztrajno. Je mehak in odločen hkrati, je kavalir in politik, ki skuša ujeti pravo mejo najprimernejših odločitev. Kot medijska oseba je samozadosten – v dobrem pomenu besede. Je karizmatičen in spreten, ni pa po meri represivno mislečih, ni za vsako ceno zadnji in najglasnejši. Torej je po mnenju nekaterih premedel.

 

Poreberite tudi, kaj meni: dnevnik.si

 

 

 

 

 

 

Neizmerna moč komunikacije

Da. Pojavlja se povsod. V medijih, zasebno, v šolstvu, v zdravstvu, v ustanovah in na vseh poligonih življenja. Ocenjujemo predvsem javno, vidno, dosegljivo komunikacijo. Dosegljivi nosilci so predvsem politiki in medijske osebnosti, ostali komunikatorji in elementi komunikacije se zadržujejo v različnih sferah življenja, ki ga živimo in raziskujemo. Od strokovne, vzvišene, pogosto hladne komunikacije, do komunikacije z živalmi in spogledovanjem z objekti in umetniškimi deli.
Najboljši strokovnjaki s področja komunikologije dodobra poznajo obseg današnje komunikološke znanosti in se zavedajo njene moči. In v nasprotju s tem je prav žalostno, kako nemočni opazujemo neprimerno komunikacijo od osnovne celice (družine) navzven. Kako analitiki ocenjujejo nenamerne reakcije in spodrsljaje sicer namerne komunikacije javnih osebnosti v medijih, da ne omenjam najobčutljivejšega segmenta – komunikacije z otroki in mladostniki, pa tudi komunikacije s šibkejšimi, tistimi, ki se trenutno znajdejo v slabšem položaju.

Komunikacija v vseh segmentih je determinirana z večimi segmenti, od socialnega, kulturnega, izobraževalnega, vzgojnega in nenazadnje tudi ekonomskega. Nanjo vplivajo način življenja, prirojene osebnostne značilnosti, trenutne življenjske situacije in položaj, ki omogoča varnost ali pa zgolj preživetje, torej socialno-ekonomske determinante, ki določajo sprejetost ali odklonilnost okolice, kulturna moč širšega in ožjega okolja ter nešteti drobni dejavniki, ki vplivajo na posameznika in družbo.

Rada pa bi poudarila zgolj nekaj. Ne glede na vse, je kvalitetna komunikacija zgolj pozitivna, konstruktivna komunikacija. Nihče ne bi smel zlorabljati moči na račun šibkejšega in ga z neustrezno komunikacijo potiskati na rob sprejemljivega. Je to sploh možno: v družini, v vrtcih, v šolah, v hierarhično urejenih ustanovah in na sploh v družbi? Je možno tudi s kvalitetno komunikacijo obvladovati hierarhijo in premoč? In zakaj se prepogosto zatekamo k prikriti agresiji, izkoriščanju odvisnosti in naklonjenosti?

Tudi komunikacija je lahko nasilna in škodljiva, nestrpna in kontraproduktivna. Prikrita agresija v njej pa je navzoča predvsem tam, kjer ne pride do vzajemnega iskanja rešitve, kjer se nabirata jeza in maščevanje. Pa tudi druga negativna čustva. V nasprotju s tem pa je kvalitetna komunikacija tista, ki vzpodbuja napredek, iskanje rešitev in doseganje cilja. Za primer lahko vzamemo dobre govorce, ki so kljub slabim namenom s preračunljivo komunikacijo dosegli svoje slabe cilje. Moč komunikacije je torej neizmerna.

As ti tud not padu, Borut?

Včeraj na POP TV – med Jurija Zrnca in Lada Bizovičarja.

Dva zanimiva voditelja, katerima pa se gost, zlasti resen in običajno drugačni komunikaciji privržen sogovornik, težko približa. Potrebno je tvegati, spregovoriti njun jezik in hkrati obdržati svojo podobo.
Borut Pahor je bil odličen. Zagotovo tudi pogumen, in to v času, ko mu podtikajo predvolilna polena. Prepričan je, da ima prav, da je in ravna pošteno, v smislu dobrega.
Toda radi bi mu očitali, da je neodločen, samovšečen, nastopač brez poguma za odločne poteze. Pa je res tako?
Ta trenutek se mi zdi nekoliko izigran. Mediji so nerodni pri iskanju nepristranske resnice. Nasprotniki se lovijo za besede in izjave, ki jih negativno obračajo.
Kar na enkrat nihče ne opazi, da je Borut Pahor izjemno strpen, da teži h kulturnemu dialogu, da ne prehiteva in se ne prenagljuje, da ni maščevalen in zajedljiv. Samovšečen je le toliko, kot je dobro za vsakega zdravega, samozavestnega človeka. Zadovoljen je s seboj, skrbi za svoje zdravje in to tudi priznava. Kaj slabega bi lahko bilo na tem? Priznava tudi, da je njegov delovnik naporen in da je z leti potrebno za telo in duha narediti več, da človek ostane v kondiciji. Toda mediji se ujamejo na eno samo uspavalno tabletko in iščejo volkove, ki zagrizejo v kost.

Kako daleč segajo naši predsodki in do kje zdrava pamet? Nekatere izmed znanih Slovenk Pahorja v Trenjih označijo kot nekoga, ki zapeljuje s pogledi. Ki si s postavnostjo in nasmehom pridobiva glasove. Lepo vas prosim! Potem na tehtnico postavijo še militarista in razmišljajo o odločnem moškem. Tako zelo plitko, kot bi šlo za hišni pogovor gospodinj. No, saj tako je bilo menda tudi mišljeno – za 8.marec.

Politika me načeloma ne zanima. Toda strah me je plitkega in površnega razmišljanja množice. Zaradi tega lahko pademo zelo globoko – zasebno in družbeno – “not”, v brezno nerazumevanja, nestrpnosti, maščevalnosti, vsega slabega. Kar ne bo koristno ne za posameznika ne za družbo.