Umetnost, ustvarjalnost in užitek

Kaj je za malčka bolj zabavno kot raziskovanje novih snovi! Zato mu je v užitek skakanje po lužah in mešanje različnih sestavin, iz katerih dobi prav poseben rezultat. Zato otroka hitro zamika tudi mešanje barv, raziskovanje gostote, obstojnosti, spremenljivosti in drugih značilnosti.

Utrinki z razstave, Brin (7 let)

Utrinki z razstave, Brin (7 let)

V Likovni šoli Packa, ki jo vodim v prostorih Mestne četrti Nova Vas, začnemo s spoznavanjem akrilnih in tempera barv že z najmlajšimi. Spoznavamo njihove značilnosti in ustvarjamo eksperimente. Koliko zabave, navdušenja in nenevarnega packanja smo deležni! Otroci hitro zapopadejo značilnosti barv in ustvarjanje različnih odtenkov. Zato me razžalosti, ko pridejo v likovno šolo starejši otroci, ki so bili likovnega pouka deležni že v nekaj razredih osnovne šole, pa ne poznajo barvnega kroga, tempera in akrilnih barv, načinov nanašanja s čopiči in podobno. Hkrati pa prepoznavam, da so nadarjeni, in v nekaj urah nadomestijo veliko zamujenega.

Kakorkoli, v Likovni šoli Packa je vodilo slediti interesu posameznika, raziskovanju in krepitvi ustvarjalnosti, širjenju idej in spodbujanju poguma pri ustvarjanju, kajti pravila se menjajo, umetnost pa gre vselej svojo pot.

 

Kultura nekulturne četrti

Pa malo umetnosti? Ne, hvala!

Ko apatija, brezdelje, zavist, egoizem, nestrpnost in še katera izmed psiho-socialnih kategorij oziroma pošasti začnejo glodati prebivalce mesta, četrti ali skrite zelenice, postanejo ljubezen, razumevanje, kultura, umetnost in strpnost predmet teptanja, zanikanja in zlorabe. Ne, v skupnostih, kjer je zavladalo takšno stanje, neradi vidijo nekoga, ki je srečen, zadovoljen, ustvarjalen in ljubeč. Mar tudi prej ni bilo časa, da bi ljudje spoznali, kaj v življenju pravzaprav šteje? Umetnike in kulturnike je bilo potrebno teptati že od nekdaj. Tradicija. Razbohoteni kapitalizem in ekonomski cunami je okoli prsta navil zgolj britanski umetnik Damien Hirst. Toda on je daleč stran in eden redkih. Obrnil je zrcalo in očitno so si postali zbiratelji, ekonomisti in petičneži neizmarno všeč.

No, v naši mali mestni četrti, ki poka od neznanja, banalnosti, pijače in nekulture se to ne more zgoditi. Iz malih golobnjakov smrdi po nevoščljivosti, nervozi, nestrpnosti in agresiji. Umetnost je omejena na posnemanje rož, narave in portretov. Tu se povprečno znanje o likovni umetnosti konča. Čim bolj mimetično, ljubko, preživeto.

Ampak bolj kot to, me moti nestrpnost do živali. V enem redkih zelenih parkov med blokovskimi naselji, se je nekaj najbolj nestrpnih odločilo, da postavijo znak, ki prepoveduje sprehajanje psov. Povsem samoiniciativno, diletantsko, z vedrom, lopato in nekakšno malto. Znak sedaj stoji kot osamljen vojak sredi parka in gleda stran od prihajalcev. Seveda ga nihče ne upošteva, le tisti, ki nimajo psov ga gledajo, opazujejo, malikujejo in opozarjajo nanj. Ker menim, da je v takšnem okolju umetnost odlično vpeti v prostor, jo postaviti med ljudi, opozoriti na obstoj ponotranjenih občutkov, prisotnosti drugače mislečih in hkrati obogatiti propadajoče okolje z gibko umetniško mislijo, sem danes na osamljenem znaku izvedla skromno umetniško intervencijo, vendar je delovala kot petarda.

Znak v parkuInštalacija znaka

Vsi, ki so v času nastajanja inštalacije hodili mimo, so gledali stran, kot da se dogaja nekaj prepovedanega. Sklanjali so glavo in niso mi odzdravljali. Nekateri pa so kukali skozi okna in se umikali, kot bi bili nečesa krivi. Česa? Ne vem. Gospod upravnik je v obupu dvakrat klical hišnika, naj nesnago vendar odstrani. Sam očitno ni imel poguma, da bi se objektu približal. Vendar je kukal skozi okno in se skrival za zaveso.

No, takšna približno je naša mala mestna četrt. Polna manjvrednostnih občutkov, sramu, nevednosti, jeze, pijače in zanikanja. Pa umetnost? Ne, hvala! Nihče je noče in niti ne potrebuje. Le otroci so še radovedna iskriva bitja, a tudi njihove iskrice v takšnem okolju počasi zbledijo.

Artefatto – mednarodna razstava mladih likovnih umetnikov

Artefatto, z letošnjo osrednjo temo Candy world, je tudi letos  k sodelovanju pritegnil številne mlade umetnike.

Trst je med 17. in 19. septembrom gostil likovne umetnike iz enajstih držav, razdelejene v dve starostni skupini. Sredi nalivov in poplav na trgu Piazza Unita d’Italia je potekala vesela, zabavna in pričakovanj polna otvoritev razstave v vseh štirih razstavnih prostorih oziroma halah: Veruda, Comunale d’Arte, Giubileo, Selva.

Moja instalacija “Reproduction of Childhood” je bilo eno izmed del, ki je pritegnilo precej pozornosti. Ne vem natančno zakaj, vendar je bila moja začetna negotovost s tem poplačana. Ko ustvarjalec začne ustvarjati svoj neoprijemljivi svet občutenja in se hkrati približa banalnemu materialnemu svetu, postane nit med enim in drugim zelo tanka. Čeprav so alternativni materiali v sodobni umetnosti že našli ustaljeno mesto, je lahko izbor materiala, kot sem ga uporabila sama, tako blizu vsakdanjemu življenju, da lahko postane celotno delo in sporočilo vprašljivo. Upala in končno tudi dosegla sem, da je natančno ciljan koncept readymade predmeta in postavitve okolja dosegel svoje.

Reproduction of Childhood, Light, 2010

“The work constitutes of used child accessories sewed on a desk lamp with printed poster of child accessories. Product calls for early childhood, which passed. Its girls world of fashion accessories such as hair Spaniards, hair rubber bands, scrolls of used child short socks, baby jewelry in typical Barbie colors and toys. The items that give meaning to a girls world during childhood and time of growing up.
The lamp stands for sense of feeling and joy, longing and happiness of growing up as a reflection of the past. Experience is trapped in past time. It is impossible to relive it. Its only a faded memory and now only as a reproduction. The lamp besides light gives away audio sounds that are recordings of memories of childhood: giggle, girls laughing and purring cat. With that object loses its functional values and plunges in a field of communication.”

Hala Veruda, interier z razstavnimi eksponati

Tema razstave Candy World mi je bila letos kot pisana na kožo. In zanimivo, številni umetniki so kot motiv uporabili asociacije iz otroštva. Tako smo si lahko ogledali zanimive poslikave lego kock, računalniške montaže mlečnih napitkov, vse mogoče variante upodobitev sladkarij in z njimi povezanih izkušenj iz otroštva. Skratka med in mleko, s primesmi moderne potrošniške družbe v vseh mogočih oblikah kiča, sta se skozi duhovito izkušnjo umetnikov kar cedila.

Zanimivo in lepo je bilo izmenjati izkušnje z različnimi ustvarjalci, opazovati njihovo kulturno in socialno izkušnjo, se družiti v duhu neoporečne umetniške želje po nadaljnjem ustvarjanju, skromno in zabavno v Ostellu Targeste, le nekaj sto metrov na poti do gradu Miramare in čudovitega parka, ki ga obdaja.

Grad Miramare

Nekatere povezave:

Ervin Fritz – sarkastičen opazovalec

Pesniška zbirka Vrane me je pogledala s police – začuda – v otroški knjižnici. Kakor bi mi pomežiknila. In že sem jo stisnila v naročje in si jo izposodila. 

Da, lahko jo prebirajo tudi otroci. Je kot večnivojsko čtivo: preprosto, slikovito in hkrati globoko, sarkastično. Je delo natančnega opazovalca, ki se rad skriva za vlogo nenevarnega zrelega moža – z mehko dušo in ostrimi tipalkami. 

Pa si poglejmo tole:

VRAN, NEIMENOVAN

Lačni vrani

in njihove lačne žene

so bili na drevesu zbrani.

 

Vsi so imeli kljune rumene.

 

Samo neki vran,

ki želi ostati neimenovan,

ni bil lačen več.

 

Kljun je imel rdeč.

 

In v ozadju poslušam dnevnik: Množično odpuščanje delavcev, Prodaja delnic zaradi globalne krize, Skrita lastništva itd. 

 

Fritzu sem dolgo delala krivico. Kot najstnica ga nisem prenesla. Zdelo se mi je, da je njegova poezija preveč banalna. Sikala je vame s poenostavljenimi vsakodnevnimi izrazi in prizori, ki so si kot z lopato vtirali pot v nežno dušo. Ob tem pa ni pojenjala niti banalna vsakdanjost. In Fritzova poezija je postopoma dobila mesto tudi v moji duši in njegove knjige na mojih policah. Leta 1990 ga Marko Crnkovič v uvodniku zbirke Pravzaprav pesmi imenuje “ljudski pesnik”. Je preprost, razumljiv in hkrati globok, predvsem pa sočuten, etično bogat. Je pesnik, ki ga je življenje ranilo, a se mu je nasmehnil in se mu roga še sedaj. 

Tudi v ljubezni:

VRANA, DEŽURNA

Zima. Zasnežena polja. Grozljivo prostrana.

Čez polja daljnovod. Na žici vse dni ista vrana,

vrana, najbrž v kakega vrana zatrapana. 

Vran teleban dan na dan leta naokrog.

Zatrapana vrana ga čaka na žici zmrznjenih nog.

 

Poleg omenjenih vam Ervin Fritz ponuja še in še vran, ki ga lomijo po človeško, kot resni možje, skregani sosedje, politiki ali naivne deklice, kot požrešni pridobitniki ali bolehni starci.

Iskanje komaj vidne svetlobe

Oto Rimele in njegove slikarske refleksije letošnjega poletja v Parizu.

V sivini ujeti odtenki barv, ob komaj zaznavni svetlobi, so lahko le delo nekoga, ki prefinjeno, natančno in čuteče opazuje zunanji svet. Svojo zgodbo nam prikaže skozi komaj vidne razlike svetlobnih odtenkov, ki jih lovi z raziskovanjem barve in se s tem navezuje tudi na svoja predhodna dela. Njegov model raziskovanja sta svetloba in barva. Kajti zunanji svet je v nasprotju z umetniškim le prevara posplošenega načina zaznavanja in prevajanja v enostaven človeški jezik vsakdanjega mišljenja.

Moč minimalizma se kaže v navajanju komaj zaznavnih razlik odtenkov ujete svetlobe. Umetnik nas popelje z razlivajočimi se toni na postaranem platnu v svet likovnih odzivov, ki jih je izzval pogled skozi majhno okno pritličnega ateljeja v Parizu. Komaj opazna svetloba budi v nas hrepeneča čustva, strast po ujetju neba, potrpežljivo melanholijo in presenetljiv mir.

Razstava je objavljena v dekanatu Filozofske fakultete v Mariboru.

Bolečina, ljubezen, Barok

Predstava Barok, ki si jo bomo v kratkem lahko ogledali v ljubljanskih Križankah, je pravi balzam za sodobno sintetično doživljanje sveta in predvsem ljubezni. 

Reržiser Tomaž Pandur jo predstavlja takole:

“Je predstava, ki temelji na slovitem Laclosovem ljubezenskem romanu v pismih z naslovom Nevarna razmerja. Gre za svet, ki zunaj poka po tisočletnih kovanih šivih, znotraj pa pod dotiki strahu in lepote. Tragična ljubezenska zgodba markize de Merteuill in vikonta de Valmonta, ki jo tudi danes lahko doživimo v vsej njeni lepoti in polnosti.” (vir: Elle)

 

Tomaž Pandur

Tomaž Pandur

 

 

Odkar sem si ogledala odlomke na spletu (youtube), je zame gledališče spet živo, ljubezen vredna poželenja, estetika čista in močna. Ekipa vseh sodelujočih je neverjetna. V predstvi so kot eno – predani projektu do bolečine. Zastrašujoč minimalizem scenske postavitve dopušča igralcem možnost, da se izrazijo z igro do skrajnih meja. Vsak gib je pomemben, vsak detail vključen v končno izraznost. Božansko.

Nevarna razmerja Choderlosa de Laclosa sem vedno brala površno. Čas, v katerem je bil roman v pismih spisan, mi je tako tuj, da se mi je takšna zdela tudi opisana tragična ljubezen. Nekoč doživeta in pokopana. Morda celo malo pretirana, s preveč danes nerazumljivega leporečja in zato ne dovolj resnična, nekako umetelna. Bolj pravljica iz starih časov, kot resnična ljubezen. Predstava Barok pa nas prikuje na trdna tla, nas sooči z bolečino, obupom in meseno ljubeznijo. S strastmi, ki jih rišejo igralci s svojimi dodelanimi in vživetimi gibi, s prispodobami v detailih kostumov in minimalnimi scenskimi dodatki. Nič ni prisotno brez razloga. Vse je celota z močnim sporočilom. 

Barok je sporočilo o ljubezni, ki bi jo kljub bolečini želeli doživeti. Je močna, strastna in resnična. Povsem drugačna od površnih čustev sodobnega časa, daleč od materialističnega frfotanja in navidezne sreče povprečnega človeka.