Komunikacija, ki se nam zdi samoumevna spremljevalka življenja, je eden najpomembnejših dejavnikov za zadovoljstvo in uspeh sodobnega človeka. Pojavlja se v vseh segmentih življenja in ima neomajen monopol pri številnih dejavnostih.
(Izbrani deli besedila) kot PDF
Komunikacija med učiteljem in učencem je aktivna vez, ki mora brezpogojno in pozitivno delovati. Je osnovno sredstvo oziroma aktivnost, ki omogoča doseganje cilja v izobraževalnih ustanovah. Vse ostalo so le pripomočki: knjige, učbeniki, računalniški programi, spletna podpora in ostala, predvsem materialna sredstva.
Pedagoška komunikacija, v smislu komunikacije učitelja z otrokom, pomeni za otroka nadaljevanje komunikacije, ki jo je vzpostavil v osnovni celici – družini. Njen namen pa je nadaljevanje le-te in pomoč v primerih, ko osnovna komunikacija ni bila vzpostavljena pravilno in pozitivno.
Nekaj osnovnih spoznanj o pomenu komunikacije za razvoj otroka
- Otrok potrebuje za svoj razvoj med drugim tudi uspešno komunikacijo. Znanstveniki so dokazali, da dolgotrajna zloraba na verbalnem (kot tudi fizičnem in spolnem) področju (zmerjanje, zaničevanje, odklanjanje in konstantno preglaševanje) lahko v razvoju otroka povzroči somatske oziroma telesne posledice, pri čemer so opazili predvsem slabše razvito levo hemisfero možganov. Ta pa je odgovorna med drugim tudi za govor in analitične rešitve problemov.
- Komunikacija je pomembna tudi v procesu zdravljenja – tako otroka kot odraslega. Vpliva predvsem na sodelovanje med zdravstvenim delavcem in bolnikom, na zaupanje in sodelovanje, posredno pa tudi na rezultate zdravljenja.
- Dokazana je tudi povezava med interpersonalno komunikacijo in psihomotoričnim razvojem otroka (Bowlby, 1953; Spitz, 1976; povz. po Brajša, 1993, str. 6), ki govori v prid kvalitetni komunikaciji in nasprotno o višji obolevnosti otroka pri nezadostni in nekvalitetni komunikaciji.
- Kvalitetna komunikacija z otrokom zmanjšuje izločanje stresnih hormonov in s tem blagodejno vpliva na zdravje otroka. Če torej komunikacija deluje pozitivno in pomirjujoče, vpliva na večjo odpornost, saj v nasprotnem primeru stresni hormoni slabijo imunski sistem otroka.
- V otokovem razvoju je pogovor po Johnu E. Ecclesu potreben za razvoj možganov (Brajša, 1993, str. 9), po Mahlerju za razvoj osebnosti (Brajša, 1993, str. 10), po Eriksonu za razvoj identitete (Brajša, 1993, str. 12). Po vseh raziskavah sodeč, je pogovor oziroma interpersonalna komunikacija pomembna in ključna za dokončno izoblikovanje človeka kot socialnega bitja.
- Po Robbinsu (Brajša, 1993, str. 15) je komunikacija življenjsko pomembna spretnost za vsakogar.
Osnovna pravila kvalitetne komunikacije učitelja z otrokom:
- Uporabljanje JAZ- sporočil. (osebnih, v 1.os. ednine)
- Objektivni pristop k posamezniku in skupnosti.
- Neposredno komuniciranje.
- Svobodna, kritična, odprta, ozavedena komunikacija.
- Jasnost in razumljivost sporočil.
- Iskrenost. Usklajenost verbalne in neverbalne komunikacije.
- Demokratično reševanje problemov in iskanje rešitev.
- Strpnost in individualna obravnava posameznika znotraj skupinske obravnave.
- Odklanjanje sleherne prikrite agresije.
- Iskanje pozitivnih rešitev in opogumljanje tako posameznika kot skupine.
- Dopuščanje sodelovanja in konstruktivnega mišljenja.
- Motivacija pred zahtevami.
- Pozitiven in spoštljiv pristop.
- Iskanje rešitev pred ukazovanjem.
Nesoglasja in konflikti
Vzroki za komunikacijske konflikte pogosto izhajajo iz jezika in njegove semantike, stila govora in uporabe jezika (narečje, žargon, sleng itd.), načina predajanja informacij – kodiranja in pošiljanja, neverbalne spremljave, kulturoloških in socioloških značilnosti, osebnostnih zančilnosti (čustva, pragmatizem), uvrstitve v določen prostor in vedenjski vzorec, ki je že pridobljen. Pogosto tudi zaradi nerazumevanja osnovne problematike, iz katere in na račun katere se konflikt razvije. V negativnem smislu je prisotno pomanjkanje strpnosti in negativen odnos do konflikta, v pozitivnem smislu pa se konflikt lahko spremeni v konstruktivno razpravo z veseljem do iskanja novega cilja in smisla. Pri otrocih je rešitev lahko tudi uporaba dobrodušnega humorja in poduk skozi tretjeosebno zgodbo ali šalo, v kateri bodo prepoznali sebe in uvideli, da negativen konflikt ni potreben, da je odvečen in pravzaprav smešen.
Konstruktivno reševanje problemov, ki nastanejo pri komunikaciji
Problemi so lahko preprosti ali kompleksni, lahko so rešljivi ali nerešljivi, vsekakor pa se moramo z njimi soočiti na produktiven način.
Robert H. Schuller opisuje probleme kot nekaj zanimivega, neogibnega, vznemirljivega in vzpodbudnega. Problemi nas namreč spreminjajo, nas motivirajo in v končni fazi tudi vplivajo na nas. Dober primer za to so znanstveni problemi. Brez njih ne bi bilo novih rešitev in napredka. Torej, tudi v vsakdanjem življenju se lahko lotimo reševanja problemov z optimizmom in voljo, pričakujoč, da bomo našli dobro rešitev.
Včasih so problemi tudi nerešljivi, kot so neozdravljive določene somatske bolezni. Takrat se moramo z njimi spoprijeti v upanju in s pogumom, da bomo težave, ki nastajajo vzporedno, vsaj olajšali.
Elementi prikrite in pasivne agresije, ki v pedagoški komunikaciji (učitelj – otrok) niso dovoljeni:
- paradoksalna komunikacija
- psihično posiljevanje
- moraliziranje
- intelektualiziranje
- depersonaliziranje
- mistificiranje
- čustveno umikanje
- onemogočanje odkritosrčnosti
- vzdrževanje destruktivnega odnosa z občasnimi izlivi ljubezni
- permanentno izzivanje krize
- odzivanje z agresijo proti agresiji
- zlorabljanje lastne šibkosti
- podpiranje otrokove šibkosti
- pasivna agresija: – pozabljanje (obljub, ki se jih otroci veselijo)
- nerazumevanje (otrokovih problemov in stisk)
- zamujanje (neorganiziranost, netočnost, slab zgled)
- prelaganje (obveznosti in aktivnosti, še zlasti prijetnih)
- namerno preziranje pozitivnega pri otroku
- stalno sumničenje vsega in vsakogar
Temeljni pogoj za uspešno komunikacijo je ustrezno socialno, kulturno in strokovno okolje. Pri otrocih pa je poleg učiteljeve občutljivosti za individualne potrebe posameznika pomembna predvsem matična celica – družina, ki mora otroka ustrezno podpreti, mu nuditi varnost, ljubezen in osnovna znanja v začetku njegovega razvoja, mu tudi zaupati in mu ponuditi varno okolje za nadaljni razvoj. Prav tako kot je pomembna komunikacija učitelja z otrokom, je pomembna tudi komunikacija staršev z otrokom, njihov odnos in zaupanje v otroka. Nemogoče je namreč pričakovati, da bi vse v zgodnji mladosti zakrivljene komunikacijske in vzgojne napake popravila prav šola s svojim uspešnim komunikacijskim sistemom. Prav tako slabe komunikacijske navade in praksa v šoli ne morejo povsem uničiti dobrih navad in vzgoje iz zgodnjega otroštva. Seveda pa je cilj nadgrajevati dobro z dobrim in ne opravičevati slabega s slabim.
Ljubezen je gonilo sveta in tista pozitivna moč, s pomočjo katere lahko ustvarjamo, napredujemo, nesebično dajemo in pomagamo. S pomočjo te lahko brez problemov osvojimo vse prvine in zakonitosti uspešne in kvalitetne pedagoške komunikacije. Kajti komunikacija med učiteljem in učencem poteka na rezilu zahtevanega in željenega, osebnega in formalnega, izkušenega in neizkušenega, ljubečega in morda agresivnega. Zajema širok spekter socialnih, psiholoških in pedagoških problemov, ki jih je težko obvladati tudi z odlično komunikacijo. Čeprav je ta pravzaprav predpogoj za uspešno delo, za podajanje snovi in sprejemanje le-te, za napredek in doseganje ciljev, za obojestransko zadovoljstvo in vsestranski uspeh. Z razumevanjem izjem, ko na določene probleme resnično ne moremo zadovoljivo vplivati, temveč jih skušamo vsaj blažiti.
Pedagog se mora zavedati, da bo dobra, dvosmerna in kvalitetna komunikacija osrečila tudi njega samega, izpolnila njegova pričakovanja in poplačala trud. Seveda pa se je za takšno komunikacijo potrebno truditi, toliko bolj, kolikor manj ljubezni do svojega poklica čutiš.