Pa malo umetnosti? Ne, hvala!
Ko apatija, brezdelje, zavist, egoizem, nestrpnost in še katera izmed psiho-socialnih kategorij oziroma pošasti začnejo glodati prebivalce mesta, četrti ali skrite zelenice, postanejo ljubezen, razumevanje, kultura, umetnost in strpnost predmet teptanja, zanikanja in zlorabe. Ne, v skupnostih, kjer je zavladalo takšno stanje, neradi vidijo nekoga, ki je srečen, zadovoljen, ustvarjalen in ljubeč. Mar tudi prej ni bilo časa, da bi ljudje spoznali, kaj v življenju pravzaprav šteje? Umetnike in kulturnike je bilo potrebno teptati že od nekdaj. Tradicija. Razbohoteni kapitalizem in ekonomski cunami je okoli prsta navil zgolj britanski umetnik Damien Hirst. Toda on je daleč stran in eden redkih. Obrnil je zrcalo in očitno so si postali zbiratelji, ekonomisti in petičneži neizmarno všeč.
No, v naši mali mestni četrti, ki poka od neznanja, banalnosti, pijače in nekulture se to ne more zgoditi. Iz malih golobnjakov smrdi po nevoščljivosti, nervozi, nestrpnosti in agresiji. Umetnost je omejena na posnemanje rož, narave in portretov. Tu se povprečno znanje o likovni umetnosti konča. Čim bolj mimetično, ljubko, preživeto.
Ampak bolj kot to, me moti nestrpnost do živali. V enem redkih zelenih parkov med blokovskimi naselji, se je nekaj najbolj nestrpnih odločilo, da postavijo znak, ki prepoveduje sprehajanje psov. Povsem samoiniciativno, diletantsko, z vedrom, lopato in nekakšno malto. Znak sedaj stoji kot osamljen vojak sredi parka in gleda stran od prihajalcev. Seveda ga nihče ne upošteva, le tisti, ki nimajo psov ga gledajo, opazujejo, malikujejo in opozarjajo nanj. Ker menim, da je v takšnem okolju umetnost odlično vpeti v prostor, jo postaviti med ljudi, opozoriti na obstoj ponotranjenih občutkov, prisotnosti drugače mislečih in hkrati obogatiti propadajoče okolje z gibko umetniško mislijo, sem danes na osamljenem znaku izvedla skromno umetniško intervencijo, vendar je delovala kot petarda.
Vsi, ki so v času nastajanja inštalacije hodili mimo, so gledali stran, kot da se dogaja nekaj prepovedanega. Sklanjali so glavo in niso mi odzdravljali. Nekateri pa so kukali skozi okna in se umikali, kot bi bili nečesa krivi. Česa? Ne vem. Gospod upravnik je v obupu dvakrat klical hišnika, naj nesnago vendar odstrani. Sam očitno ni imel poguma, da bi se objektu približal. Vendar je kukal skozi okno in se skrival za zaveso.
No, takšna približno je naša mala mestna četrt. Polna manjvrednostnih občutkov, sramu, nevednosti, jeze, pijače in zanikanja. Pa umetnost? Ne, hvala! Nihče je noče in niti ne potrebuje. Le otroci so še radovedna iskriva bitja, a tudi njihove iskrice v takšnem okolju počasi zbledijo.