Hladno sikanje v tujo nesrečo

Dvanajstletnega dečka Bora ni več. Za njim pa je ostala zgodba, ki jo pozna skoraj vsa Slovenija. Ne glede na še vedno boleča čustva njegovih staršev, pa predsednica Zdravniške zbornice Gordana Živčec Kalan razlaga javnosti svojo plat zgodbe z naborom nekaj deset, petdeset ali sto besed, ki jih obrača po dolgem in počez, da bi čim bolj hladno, strokovno in s priučeno distanco razložila bistvo problema. Vehementno, eksplicitno, ekspertno, objektivno odgovorno in tako naprej.

Kaj torej preostane ubogemu smrtniku, ki ga pesti le žalost, bolečina, nerazumevanje? Verjetno je laik, ki bi le stežka razumel bistvo pojava, neizogibno dejstvo in na številne možnosti razdrobljeno znanost, ki ji menda ni para. Tako namreč danes v Trenjih Konrad Kuštrin nad tujimi raziskavami in drugimi strokovnjaki. 

“Postopek reševanja omenjenega primera je neprimerno dolg, neustrezen, predvsem pa nekorekten do staršev”, je v današnji izjavi medijem poudaril prim.Janez Remškar, generalni direktor Direktorata za zdravstveno varstvo na ministrstvu za zdravje. 

Ta pogumna izjava me je presenetila, saj v nadaljevanju govori o etiki. In prav to pričakujemo vsi, ki primer spremljamo in smo prav tako uporabniki zdravstvenih storitev. Preprosto povedano smo tudi v vsakdanjem življenju zelo veseli, kadar uspemo ustvariti dobre medsebojne odnose na vseh življenjskih področjih. Kar se je z mandatom Boruta Pahorja pokazalo tudi v politiki. Kaže nam strpnost, dogovarjanje, preverjanje na očeh javnosti, predvsem pa kolegialen, nežaljiv in nemaščevalen odnos v krogih, ki ga včasih stiskajo v izjemno težke situacije.

Da se družba v recesiji vrača k morali in etiki, nam je pokazala tudi Amerika z izvolitvijo Baracka Obame. Želimo si manj vojn, manj nesoglasij, več prijetnega bivanja in več humanosti.

Kako se torej lahko zgodi, da zdravniški ceh v Sloveniji predstavlja hladnokrvno, zgolj k stroki usmerjeno bitje, ki se zna prisrčno nasmejati zgolj v trenutku, ko steče voda na njen mlin? V posmeh vsem čudovitim in humanemu poklicu predanim zdravnikom, ki se ne bojijo biti tudi ljudje. 

Vesela sem, da je vsaj nekaj strokovnjakov s področja zdravstva v tem primeru upalo spregovoriti s poudarkom na humanosti in potrebi po kulturni komunikaciji. Res, te nam manjka vsepovsod. V zdravstvenih sferah pa je to za vsakega posameznika to še toliko bolj pomembno. 

Slakova oddaja Trenja je že drugič gostila primer Nekrep, a nekaterih niti prvi primer ni ničesar naučil. Ker primer traja že tako dolgo, nehote ustvarja vzporedne zgodbe in slabo vzdušje. Ob tem pa meče senco tudi na tiste, ki ne sodijo v senco zdravniških krogov. Nekritična masa namreč rada poenostavlja in povzema na prvo žogo. Zato si takšne napake zdravstvene ustanove ne bi smele dovoliti, saj bi jo bilo mogoče rešiti že v začetku z zavzeto in človeku prijazno komunikacijo. To pač ne gre na silo, z vzvišeno demagogijo in skrivanjem za stroko. Še manj pa z izmikanjem in brezobzirnostjo.

Organizacija dela v zdravstvenih ustanovah

Naslov seveda ne pove nič novega. Da z organizacijo v državnih zdravstvenih ustanovah nekaj ni prav, je opozarjal že nekdanji minister Keber. Zadeva odtlej ni dosegla bistvenega izboljšanja. Spreminjajo se le nianse in statistične spremembe, ki neposrednemu uporabniku ne dajejo drugačne slike v praksi. Zgolj praksa pa je tista, ki zaposlene v zdravstvu in uporabnike zanima.

Dejstvo je, da lahko le zadovoljni uslužbenci zadovoljivo opravljajo svoje delo. Tako je v vseh poklicih, v zdravstvu, kjer gre za delo z ljudmi, pa je to še posebej očitno. Dobra organizacija dela je zagotovo eden od dejavnikov, ki vpliva na kvalitetno in uspešno delo, ob katerem bodo zadovoljni tudi pacienti. 

Pred dnevi me je obisk zobozdravstvene ustanove opozoril, kako nerodna je shema postopka sprejemanja in naročanja pacienta. Da bi se temu izognila, sem predhodno poklicala v ordinacijo, kjer sem dobila kratke napotke. Predvsem: Oglasite se ob tej in tej uri – 30 min na teden imamo na voljo za sprejemanje novih pacientov. Oglasila sem se nekaj tednov kasneje, saj je ura  za odraslega z obveznostmi za sprejem prav nemogoča: 12.30. Toda zadevo sem želela zgolj preveriti. Pripeljala sem se v središče mesta, parkirala na bližnjem parkirišču ter odpešačila do ambulante. Pripravljena na vse mogoče. Tega so me izkušnje že naučile. Zato ob takšnih terminih svojo hipersenzibilno naravo pospravim globoko v kovček in ga pozabim nekje na varnem. Torej, poiskala sem ambulanto, pozdravila medicinsko sestro in jo vprašala, ali v tej ambulanti dela dr. ta in ta. “Ste naročeni?”, je bilo njeno prvo vprašanje. “Ne,” sem odgovorila, toda rada bi se naročila. “Ali ste prvič pri nas?” “Ja, ampak saj sem vas predhodno poklicala.” Hitro me je presenetila: “Žal se ne morete naročiti, lahko pa vas vpišem v zvezek.” Ob tem me je pogledala z velikimi, ocenjujočimi in nekoliko prestrašenimi očmi, kot da bi pričakovala moj izbruh. “Dobro,” sem še vedno zadovoljna odvrnila in jo vprašala, ali potrebuje zdravstveno izkaznico, in presenečena nad njenim NE, zdrdrala svoje najosnovnejše podatke. V hipu me je prešinilo, ali ne bi mogla tega zahtevati od mene že po telefonu ali internetu. Toda pravila so pravila. Ordinacija je bila razen naju prazna. Nekje na hodniku sta se simpatično šalila zobozdravnik in administratorka, vse čakalnice so bile prazne. Jaz pa seveda nekoliko presenečena. In srečna, ker sem vse tekoče zadeve uredila že v samoplačniški ambulanti. Toda manj srečna ob tem je bila moja denarnica. Da pa si ne bi tudi v državni ustanovi obetala kaj brezplačnega, mi je medicinska sestra namignila, da je čakalna doba 6 mesecev, bele plombe v kočnikih pa so doplačljive po 15,00 do 20,00 Eur po saniranem zobu. Ob tem me je prešinilo še nekaj opozoril glede amalgamskih plomb, za katere sem mislila, da sploh niso več v uporabi. 

Toliko torej o mojem prvem sprejemu in če sem prav razumela, mi bodo čez približno 6 mesecev poslali na dom po pošti kartonček uporabnika, nakar jih moram poklicati po telefonu, da mi bodo posredovali datum naročila oziroma termin obiska. Po možnosti bo ta prvi rezerviran le za pregled. (moja zlobna opomba) !?

Za vpis v zvezek sem torej zapravila za vožnjo, svoj študijski in delovni čas in 2 Eur za parkirnino. Je to do uporabnika prijazno? Si ne bi mogle vsaj enostavne zdravstvene ustanove vzeti zgled po ministru Virantu in uvesti sodobnejši sistem komunikacije – predvsem internetni, saj obstoječe povezave že obstajajo, le znanje in baze podatkov so še nepopolne – in prilagoditi delo ustanov informacijsko pismenemu stoletju? Za tiste, ki interneta ne uporabljajo, pa naročila prilagoditi telefonskemu in pisnemu naročanju ali pa razmisliti o drugačnem sistemu, ki s starostjo in boleznijo prizadetih ne bi pehal v neprijazen, in pogosto le zaradi administracije nepotreben, način obiskovanja zdravstvenih ustanov. 

Želim opozoriti le na kapljico v morje, čeprav je sistem organizacije dela v omenjenih ustanovah veliko globji in širši. Zadeva nezadovljstvo uslužbencev in s tem tudi njihovo preobremenjenost, kot tudi nezadovoljstvo pacientov, kar se včasih kot tempirana bomba pokaže v odnosu do – predvsem – medicinskih sester. Te problem nato zaokrožijo še s, po njihovem mnenju, prenizkimi osebnimi dohodki itd. Nihče torej ni zadovoljen, sistem pa vrti svoje veliko zarjavelo kolesje naprej, kot da bi bilo tako edino možno.

Morda bi bilo potrebno razmisliti, ali bi lahko gospod Gregor Virant v svojem slogu pripravil kakšno reformo tudi na področju organizacije v zdravstvu, čeprav kot uvajalec plačilnih razredov za javne uslužbence prav pri njih ni najbolj priljubljen. Toda priznajmo mu, na področju javne uprave je dosegel zdaleč največ v zadnjih letih in po pravici povedano me čudi, da se v novi vladi ne omenja kot potencialni minister. Tukaj pa ne bom šla dlje, saj ne poznam polit5ičnih igric.

Glede organizacije dela v zdravstvu pa je zmotno razmišljati, da bodo reformo zmogli uvesti zgolj zdravstveni delavci sami. To je povsem zgrešeno. Oni so tisti, ki morajo potek dela smiselno razložiti, organizirati pa ga mora nekdo, ki ima občutek za organizacijo, komunikacijo in izvajanje zadanih ciljev. Nekdo, ki zna načrtovati in nadzirati, ki ni popustljiv in se dosledno drži zadanih nalog.

Umazane igre Big Brotherja

Videli smo že vse: preklinjanje, grožnje, dotike, bolj grobe dotike, žalitve, izmikanja in degradiranja, iskanje umazanega in žaljivega. Igrica, ki jo gledamo zadnji teden, pa je nekaj prav posebnega, resnično neokusnega. Je za višjo gledanost potrebno tudi to: jesti dlake z maščobo, mazati med nad očmi, da zlepi veke in se zliva v sluznico in še marsikaj drugega. Kaj če bi prišlo do poškodb, zdravju škodljivih reakcij in do resnično škodljivih posledic? Mar Big Brodher sedaj namiguje, da je razvrat poplačan? Mu kimajo tudi gledalci in se veselijo novih bedarij? Posegajo po takšnih igricah tudi zasebno, v krogu svojih prijateljev? Se veselijo nesreč in morebitnih tožb, ali je oddaja pred temi s pogodbo zaščitena?

Veselje, zabava … Da! Toda zdravju škodljive igrice? Seveda smo priča do skrajnosti prignani potrpežljivosti in želji po denarju. Priča smo tudi odzivom različnih osebnosti in konfliktom zaradi utesnjenosti in izločenosti. Vse skupaj deluje kot nekakšen poizkus nerodnega znanstvenika, ki se igra z ognjem. Komu se to še zdi zabavno? Morda tistim fantom, ki so pred leti mučili žive mačke in bili nato kaznovani zgolj z milo odločitvijo sodišča, ki jim je dodelilo nekaj ur dobrodelnega dela?

Meje bi morale obstajati tudi pri Big Brodherju. Čiščenje straniščne školjke – DA, toda uživanje dlak – NE in NE in NE! Najstniki – tudi +15 – sedaj dobivajo sporočilo, da lahko svojemu psu izpulijo par dlak in jih na silo stlačijo v usta nekomu, ki ga želijo ponižati. Nekoliko karikirano, vendar resnično.

Big Brodher sedaj resnično uči, kako ne uporabljati zdrave pameti. Prvi poizkus je naredil že s krvjo v kopalni kadi in v njej plavajočih organih. Še dobro, da se Dejan kopeli ni lotil. Je kdo preveril morebitno okuženost, ranice na telesu, morda skoraj nevidne, pa vendar?

Prosim, ne smejte se stvarem, ki se jim resnično ne moremo!