Umetnost, ustvarjalnost in užitek

Kaj je za malčka bolj zabavno kot raziskovanje novih snovi! Zato mu je v užitek skakanje po lužah in mešanje različnih sestavin, iz katerih dobi prav poseben rezultat. Zato otroka hitro zamika tudi mešanje barv, raziskovanje gostote, obstojnosti, spremenljivosti in drugih značilnosti.

Utrinki z razstave, Brin (7 let)

Utrinki z razstave, Brin (7 let)

V Likovni šoli Packa, ki jo vodim v prostorih Mestne četrti Nova Vas, začnemo s spoznavanjem akrilnih in tempera barv že z najmlajšimi. Spoznavamo njihove značilnosti in ustvarjamo eksperimente. Koliko zabave, navdušenja in nenevarnega packanja smo deležni! Otroci hitro zapopadejo značilnosti barv in ustvarjanje različnih odtenkov. Zato me razžalosti, ko pridejo v likovno šolo starejši otroci, ki so bili likovnega pouka deležni že v nekaj razredih osnovne šole, pa ne poznajo barvnega kroga, tempera in akrilnih barv, načinov nanašanja s čopiči in podobno. Hkrati pa prepoznavam, da so nadarjeni, in v nekaj urah nadomestijo veliko zamujenega.

Kakorkoli, v Likovni šoli Packa je vodilo slediti interesu posameznika, raziskovanju in krepitvi ustvarjalnosti, širjenju idej in spodbujanju poguma pri ustvarjanju, kajti pravila se menjajo, umetnost pa gre vselej svojo pot.

 

Ženske zadeve

Navidezno ni vedno to, kar mislimo, da je. Vse zaznano z očmi ima notranje plasti, ki jih lahko zgolj začutimo, na podlagi svoje osebnosti, predhodnih izkušenj in znanja. Konceptualna razstava Rojstvo, strast in smrt odstira ozadje tipičnih simbolov in predsodkov o njih. Nakazuje na skrite plasti čutenja in zaznavanja.

Dojka-na-pladnju

Kultura nekulturne četrti

Pa malo umetnosti? Ne, hvala!

Ko apatija, brezdelje, zavist, egoizem, nestrpnost in še katera izmed psiho-socialnih kategorij oziroma pošasti začnejo glodati prebivalce mesta, četrti ali skrite zelenice, postanejo ljubezen, razumevanje, kultura, umetnost in strpnost predmet teptanja, zanikanja in zlorabe. Ne, v skupnostih, kjer je zavladalo takšno stanje, neradi vidijo nekoga, ki je srečen, zadovoljen, ustvarjalen in ljubeč. Mar tudi prej ni bilo časa, da bi ljudje spoznali, kaj v življenju pravzaprav šteje? Umetnike in kulturnike je bilo potrebno teptati že od nekdaj. Tradicija. Razbohoteni kapitalizem in ekonomski cunami je okoli prsta navil zgolj britanski umetnik Damien Hirst. Toda on je daleč stran in eden redkih. Obrnil je zrcalo in očitno so si postali zbiratelji, ekonomisti in petičneži neizmarno všeč.

No, v naši mali mestni četrti, ki poka od neznanja, banalnosti, pijače in nekulture se to ne more zgoditi. Iz malih golobnjakov smrdi po nevoščljivosti, nervozi, nestrpnosti in agresiji. Umetnost je omejena na posnemanje rož, narave in portretov. Tu se povprečno znanje o likovni umetnosti konča. Čim bolj mimetično, ljubko, preživeto.

Ampak bolj kot to, me moti nestrpnost do živali. V enem redkih zelenih parkov med blokovskimi naselji, se je nekaj najbolj nestrpnih odločilo, da postavijo znak, ki prepoveduje sprehajanje psov. Povsem samoiniciativno, diletantsko, z vedrom, lopato in nekakšno malto. Znak sedaj stoji kot osamljen vojak sredi parka in gleda stran od prihajalcev. Seveda ga nihče ne upošteva, le tisti, ki nimajo psov ga gledajo, opazujejo, malikujejo in opozarjajo nanj. Ker menim, da je v takšnem okolju umetnost odlično vpeti v prostor, jo postaviti med ljudi, opozoriti na obstoj ponotranjenih občutkov, prisotnosti drugače mislečih in hkrati obogatiti propadajoče okolje z gibko umetniško mislijo, sem danes na osamljenem znaku izvedla skromno umetniško intervencijo, vendar je delovala kot petarda.

Znak v parkuInštalacija znaka

Vsi, ki so v času nastajanja inštalacije hodili mimo, so gledali stran, kot da se dogaja nekaj prepovedanega. Sklanjali so glavo in niso mi odzdravljali. Nekateri pa so kukali skozi okna in se umikali, kot bi bili nečesa krivi. Česa? Ne vem. Gospod upravnik je v obupu dvakrat klical hišnika, naj nesnago vendar odstrani. Sam očitno ni imel poguma, da bi se objektu približal. Vendar je kukal skozi okno in se skrival za zaveso.

No, takšna približno je naša mala mestna četrt. Polna manjvrednostnih občutkov, sramu, nevednosti, jeze, pijače in zanikanja. Pa umetnost? Ne, hvala! Nihče je noče in niti ne potrebuje. Le otroci so še radovedna iskriva bitja, a tudi njihove iskrice v takšnem okolju počasi zbledijo.

Samo ljubezen je močna kot smrt

Obe sta gonilo umetnosti. Vincent Van Gogh je prekipeval v ljubezenskem obupu. Edvard Munch je zabeležil krik obupa nad vojno v številnih različicah znamenitega dela Krik. Damien Hirst je zgolj na videz hladen preračunljivec. V ogledalu svoje ustvarjalnosti nam kaže izprijenost današnjega časa v obliki živali, žrtvovanih za umetnost, ki jih je podtaknil tržnicam ekonomistov in postal najbogatejši umetnik današnjega časa.

Umetnost doseže presežek, ko za njo stoji nek miselni proces. Že dolgo ni zgolj posnemanje in dobrikanje v obliki estetskih prikazov. Umetnost je, kot sta ljubezen in smrt, gonilo sveta.

V soboto, 17. 8. 2014, sem s sedemnajstimi origamiji v oblikih belih ptic stala na maminem grobu in razmišljala, o čem sva govorili zadnji dan, preden je odtavala v komatozno stanje in po štirinajstih dneh umrla. Bili sva dobri prijateljici, a pogosto sem pozabila na njen rojstni dan. Potem sem prihajala z zamudo in se opravičevala. Vedno sva se veliko smejali in zgolj pripetljaji iz življenja so bili povod za spontan smeh, pri njej zadržan, obvladan in prijeten, pri meni pogosto kar neobvladljivo krohotanje. Seveda sva se tudi spričkali, a le zaradi najbolj nepomembnih stvari. Če so bili pogovori resni, sva bili previdni in konstruktivni.

Datuma, 17. 8. 2013, za razliko od maminega rojstnega dne ne bom pozabila nikoli. Bilo je sredi noči, pravzaprav zgodaj zjutraj. Svet, v katerem sem se prebudila in svet, ki mi je še danes neznan, sta trčila kot planeta v vesolju in za trenutek je postal materialni svet neoprijemljiv. Nekaj minut tudi telesa nisem čutila. Morala sem priplavati nazaj v tako imenovano realnost, ki pa jo od takrat naprej obravnavam z nekim svojevrstnim nihilizmom.

Če bi moja mama lahko opazovala lastno smrt, bi videla, da je umrla lepa, celo nasmejana. Njena koža je bila mehka, svetla, brez madežev, lepša kot kdajkoli prej. Umrla je, kot je tudi živela: urejena, obvladana, negovana, brez motečih posebnosti.

Ko je telesu začelo primanjkovati kisika, je postajala vse bolj hladna in rahlo modra, a s sproščenim obrazom. Kot morska deklica, ki prihaja iz globokega poraščenega ribnika na kopno in še ni uspela zadihati s pljuči

Te morske deklice ne zatikam v oddaljene mape spomina. In štirje meseci prehoda v to stanje so neprecenljiva izkušnja. Morda največ, kar nam lahko življenje, kot ga razumemo, da. Je skrivnost ljubezni, smrti in umetnosti.

"Zeleno, ki te ljubim zeleno" Federico Garcia Lorca

“Zeleno, ki te ljubim zeleno” Federico Garcia Lorca

 

Bližina

Bližina

Rakov oddelek

Zakaj je bila knjiga Aleksandra Solženicina dolgo označena predvsem kot kritika stalinizma, ki se skriva za mračnim rakovim oddelkom bolnišnice v Taškentu? Celovita podoba skozi osebe različnih stanov resnično zrcali podobo takratne družbe, a bolj kot to preseneča pisateljevo podrobno raziskovanje in poznavanje zdravljenja rakavih obolenj v tistem času.

Preseneti nas tudi kritika materializma, v času, ko ta še zdaleč ni bil tako razpreden kot danes. Ko nas popelje skozi vse peripetije zdravljenja, socialne izločenosti in političnega kaznovanja, navede: “Ljudi ne osrečuje blagostanje, ampak odnos med srci in naše gledanje na življenje. Eno in drugo je vselej v naši moči, se pravi, človek je vselej srečen, če le hoče, in nihče mu ne more braniti.” (Primerjaj s “teorijo izbire” Williama Glasserja)

Tako Solženicin opiše tudi politična izgnanca v Sibiriji, ko končno dočakata golo svobodo, sredi blatne in prazne pokrajine: “Tako je napolnjen in prenapolnjen njun svet in ni jima treba več sesati od zunaj, ampak lahko celo sama dajeta.” Danes pa so naši mali osebni svetovi v poplavi nepotrebne krame pogosto prazni in željni vsega nepotrebnega.

Knjiga, ki jo je Solženicin pisal kar štiri leta, nas opominja na vprašanja vrednot. Besedilo vseskozi širi obseg problemov: od osebnih, socialnih, družbenih in političnih, do drobnih in globokih spoznanj. In ob tem, ko podaja sliko rakovega oddelka v revni bolnišnici in načine zdravljenja ter raznolikost rakavih obolenj, zapiše tudi bistvo, ki ga je potrebno upoštevati pri obravnavi pacienta še danes:

“Konec koncev – ni še vse izgubljeno: če zdravila ne bodo pomagala, saj so še razna druga sredstva. Najvažnejše je – čutiti se Človeka z Veliko začetnico. Biti optimist.” To pa lahko navežemo na današnjo obravnavo pacienta v sodobnih bolnišnicah, ki mu ne sme biti odvzeta pravica do izbire, odločanja in samospoštovanja.

Torej, knjiga Rakov oddelek ni zgolj kritika stalinizma, preživeta in zaprašena literatura, ampak tudi smernica k razvoju sodobne družbe, k humanosti, etiki in morali. Opominja nas na notranja doživetja, na empatijo in prvinske vrednote, na načine, kako priti do njih in “zgrabiti zadovoljstvo”, neodvisno od zunajega sveta.

Omenjeno knjigo kot svoje čtivo navaja tudi avtor knjige “Krive so zvezde”, John Green. Ne spreglejte te duhovite dogodivščine skozi bolezen in ljubezenske vzgibe mladih bolnikov z rakom. Odlično branje!