Pedagoška komunikacija

Komunikacija, ki se nam zdi samoumevna spremljevalka življenja, je eden najpomembnejših dejavnikov za zadovoljstvo in uspeh sodobnega človeka. Pojavlja se v vseh segmentih življenja in ima neomajen monopol pri številnih dejavnostih.

Samo zadovoljni otroci so lahko uspešni(Izbrani deli besedila) kot PDF

Komunikacija med učiteljem in učencem je aktivna vez, ki mora brezpogojno in pozitivno delovati. Je osnovno sredstvo oziroma aktivnost, ki omogoča doseganje cilja v izobraževalnih ustanovah. Vse ostalo so le pripomočki: knjige, učbeniki, računalniški programi, spletna podpora in ostala, predvsem materialna sredstva.
Pedagoška komunikacija, v smislu komunikacije učitelja z otrokom, pomeni za otroka nadaljevanje komunikacije, ki jo je vzpostavil v osnovni celici – družini. Njen namen pa je nadaljevanje le-te in pomoč v primerih, ko osnovna komunikacija ni bila vzpostavljena pravilno in pozitivno.

Nekaj osnovnih spoznanj o pomenu komunikacije za razvoj otroka

  • Otrok potrebuje za svoj razvoj med drugim tudi uspešno komunikacijo. Znanstveniki so dokazali, da dolgotrajna zloraba na verbalnem (kot tudi fizičnem in spolnem) področju (zmerjanje, zaničevanje, odklanjanje in konstantno preglaševanje) lahko v razvoju otroka povzroči somatske oziroma telesne posledice, pri čemer so opazili predvsem slabše razvito levo hemisfero možganov. Ta pa je odgovorna med drugim tudi za govor in analitične rešitve problemov.
  • Komunikacija je pomembna tudi v procesu zdravljenja – tako otroka kot odraslega. Vpliva predvsem na sodelovanje med zdravstvenim delavcem in bolnikom, na zaupanje in sodelovanje, posredno pa tudi na rezultate zdravljenja.
  • Dokazana je tudi povezava med interpersonalno komunikacijo in psihomotoričnim razvojem otroka (Bowlby, 1953; Spitz, 1976; povz. po Brajša, 1993, str. 6), ki govori v prid kvalitetni komunikaciji in nasprotno o višji obolevnosti otroka pri nezadostni in nekvalitetni komunikaciji.
  • Kvalitetna komunikacija z otrokom zmanjšuje izločanje stresnih hormonov in s tem blagodejno vpliva na zdravje otroka. Če torej komunikacija deluje pozitivno in pomirjujoče, vpliva na večjo odpornost, saj v nasprotnem primeru stresni hormoni slabijo imunski sistem otroka.
  • V otokovem razvoju je pogovor po Johnu E. Ecclesu potreben za razvoj možganov (Brajša, 1993, str. 9), po Mahlerju za razvoj osebnosti (Brajša, 1993, str. 10), po Eriksonu za razvoj identitete (Brajša, 1993, str. 12). Po vseh raziskavah sodeč, je pogovor oziroma interpersonalna komunikacija pomembna in ključna za dokončno izoblikovanje človeka kot socialnega bitja.
  • Po Robbinsu (Brajša, 1993, str. 15) je komunikacija življenjsko pomembna spretnost za vsakogar.

Osnovna pravila kvalitetne komunikacije učitelja z otrokom:

  1. Uporabljanje JAZ- sporočil. (osebnih, v 1.os. ednine)
  2. Objektivni pristop k posamezniku in skupnosti.
  3. Neposredno komuniciranje.
  4. Svobodna, kritična, odprta, ozavedena komunikacija.
  5. Jasnost in razumljivost sporočil.
  6. Iskrenost. Usklajenost verbalne in neverbalne komunikacije.
  7. Demokratično reševanje problemov in iskanje rešitev.
  8. Strpnost in individualna obravnava posameznika znotraj skupinske obravnave.
  9. Odklanjanje sleherne prikrite agresije.
  10. Iskanje pozitivnih rešitev in opogumljanje tako posameznika kot skupine.
  11. Dopuščanje sodelovanja in konstruktivnega mišljenja.
  12. Motivacija pred zahtevami.
  13. Pozitiven in spoštljiv pristop.
  14. Iskanje rešitev pred ukazovanjem.

Nesoglasja in konflikti

Vzroki za komunikacijske konflikte pogosto izhajajo iz jezika in njegove semantike, stila govora in uporabe jezika (narečje, žargon, sleng itd.), načina predajanja informacij – kodiranja in pošiljanja, neverbalne spremljave, kulturoloških in socioloških značilnosti, osebnostnih zančilnosti (čustva, pragmatizem), uvrstitve v določen prostor in vedenjski vzorec, ki je že pridobljen. Pogosto tudi zaradi nerazumevanja osnovne problematike, iz katere in na račun katere se konflikt razvije. V negativnem smislu je prisotno pomanjkanje strpnosti in negativen odnos do konflikta, v pozitivnem smislu pa se konflikt lahko spremeni v konstruktivno razpravo z veseljem do iskanja novega cilja in smisla. Pri otrocih je rešitev lahko tudi uporaba dobrodušnega humorja in poduk skozi tretjeosebno zgodbo ali šalo, v kateri bodo prepoznali sebe in uvideli, da negativen konflikt ni potreben, da je odvečen in pravzaprav smešen.

Konstruktivno reševanje problemov, ki nastanejo pri komunikaciji

Problemi so lahko preprosti ali kompleksni, lahko so rešljivi ali nerešljivi, vsekakor pa se moramo z njimi soočiti na produktiven način.
Robert H. Schuller opisuje probleme kot nekaj zanimivega, neogibnega, vznemirljivega in vzpodbudnega. Problemi nas namreč spreminjajo, nas motivirajo in v končni fazi tudi vplivajo na nas. Dober primer za to so znanstveni problemi. Brez njih ne bi bilo novih rešitev in napredka. Torej, tudi v vsakdanjem življenju se lahko lotimo reševanja problemov z optimizmom in voljo, pričakujoč, da bomo našli dobro rešitev.
Včasih so problemi tudi nerešljivi, kot so neozdravljive določene somatske bolezni. Takrat se moramo z njimi spoprijeti v upanju in s pogumom, da bomo težave, ki nastajajo vzporedno, vsaj olajšali.

Elementi prikrite in pasivne agresije, ki v pedagoški komunikaciji (učitelj – otrok) niso dovoljeni:

  1. paradoksalna komunikacija
  2. psihično posiljevanje
  3. moraliziranje
  4. intelektualiziranje
  5. depersonaliziranje
  6. mistificiranje
  7. čustveno umikanje
  8. onemogočanje odkritosrčnosti
  9. vzdrževanje destruktivnega odnosa z občasnimi izlivi ljubezni
  10. permanentno izzivanje krize
  11. odzivanje z agresijo proti agresiji
  12. zlorabljanje lastne šibkosti
  13. podpiranje otrokove šibkosti
  14. pasivna agresija: – pozabljanje (obljub, ki se jih otroci veselijo)
    • nerazumevanje (otrokovih problemov in stisk)
    • zamujanje (neorganiziranost, netočnost, slab zgled)
    • prelaganje (obveznosti in aktivnosti, še zlasti prijetnih)
  15. namerno preziranje pozitivnega pri otroku
  16. stalno sumničenje vsega in vsakogar

Samo zadovoljni otroci so lahko uspešniTemeljni pogoj za uspešno komunikacijo je ustrezno socialno, kulturno in strokovno okolje. Pri otrocih pa je poleg učiteljeve občutljivosti za individualne potrebe posameznika pomembna predvsem matična celica – družina, ki mora otroka ustrezno podpreti, mu nuditi varnost, ljubezen in osnovna znanja v začetku njegovega razvoja, mu tudi zaupati in mu ponuditi varno okolje za nadaljni razvoj. Prav tako kot je pomembna komunikacija učitelja z otrokom, je pomembna tudi komunikacija staršev z otrokom, njihov odnos in zaupanje v otroka. Nemogoče je namreč pričakovati, da bi vse v zgodnji mladosti zakrivljene komunikacijske in vzgojne napake popravila prav šola s svojim uspešnim komunikacijskim sistemom. Prav tako slabe komunikacijske navade in praksa v šoli ne morejo povsem uničiti dobrih navad in vzgoje iz zgodnjega otroštva. Seveda pa je cilj nadgrajevati dobro z dobrim in ne opravičevati slabega s slabim.

Ljubezen je gonilo sveta in tista pozitivna moč, s pomočjo katere lahko ustvarjamo, napredujemo, nesebično dajemo in pomagamo. S pomočjo te lahko brez problemov osvojimo vse prvine in zakonitosti uspešne in kvalitetne pedagoške komunikacije. Kajti komunikacija med učiteljem in učencem poteka na rezilu zahtevanega in željenega, osebnega in formalnega, izkušenega in neizkušenega, ljubečega in morda agresivnega. Zajema širok spekter socialnih, psiholoških in pedagoških problemov, ki jih je težko obvladati tudi z odlično komunikacijo. Čeprav je ta pravzaprav predpogoj za uspešno delo, za podajanje snovi in sprejemanje le-te, za napredek in doseganje ciljev, za obojestransko zadovoljstvo in vsestranski uspeh. Z razumevanjem izjem, ko na določene probleme resnično ne moremo zadovoljivo vplivati, temveč jih skušamo vsaj blažiti.
Pedagog se mora zavedati, da bo dobra, dvosmerna in kvalitetna komunikacija osrečila tudi njega samega, izpolnila njegova pričakovanja in poplačala trud. Seveda pa se je za takšno komunikacijo potrebno truditi, toliko bolj, kolikor manj ljubezni do svojega poklica čutiš.

Umazane igre Big Brotherja

Videli smo že vse: preklinjanje, grožnje, dotike, bolj grobe dotike, žalitve, izmikanja in degradiranja, iskanje umazanega in žaljivega. Igrica, ki jo gledamo zadnji teden, pa je nekaj prav posebnega, resnično neokusnega. Je za višjo gledanost potrebno tudi to: jesti dlake z maščobo, mazati med nad očmi, da zlepi veke in se zliva v sluznico in še marsikaj drugega. Kaj če bi prišlo do poškodb, zdravju škodljivih reakcij in do resnično škodljivih posledic? Mar Big Brodher sedaj namiguje, da je razvrat poplačan? Mu kimajo tudi gledalci in se veselijo novih bedarij? Posegajo po takšnih igricah tudi zasebno, v krogu svojih prijateljev? Se veselijo nesreč in morebitnih tožb, ali je oddaja pred temi s pogodbo zaščitena?

Veselje, zabava … Da! Toda zdravju škodljive igrice? Seveda smo priča do skrajnosti prignani potrpežljivosti in želji po denarju. Priča smo tudi odzivom različnih osebnosti in konfliktom zaradi utesnjenosti in izločenosti. Vse skupaj deluje kot nekakšen poizkus nerodnega znanstvenika, ki se igra z ognjem. Komu se to še zdi zabavno? Morda tistim fantom, ki so pred leti mučili žive mačke in bili nato kaznovani zgolj z milo odločitvijo sodišča, ki jim je dodelilo nekaj ur dobrodelnega dela?

Meje bi morale obstajati tudi pri Big Brodherju. Čiščenje straniščne školjke – DA, toda uživanje dlak – NE in NE in NE! Najstniki – tudi +15 – sedaj dobivajo sporočilo, da lahko svojemu psu izpulijo par dlak in jih na silo stlačijo v usta nekomu, ki ga želijo ponižati. Nekoliko karikirano, vendar resnično.

Big Brodher sedaj resnično uči, kako ne uporabljati zdrave pameti. Prvi poizkus je naredil že s krvjo v kopalni kadi in v njej plavajočih organih. Še dobro, da se Dejan kopeli ni lotil. Je kdo preveril morebitno okuženost, ranice na telesu, morda skoraj nevidne, pa vendar?

Prosim, ne smejte se stvarem, ki se jim resnično ne moremo!

Prvomajski vzgibi

Poleg prijetnih sončnih žarkov so nas oplazile tudi sence neprijetnih dogodkov. Pravi “biserček” med njimi je Avstrijec Josef Fritzl in novica, ki me resnično spravlja v strah. Kaj vse se dogaja okoli nas? Je možno, da sodobna kultura in navidezna urejenost skrivata za svojimi vrati svet okrutnega nasilja in mučeništva? Zasebne ječe v lasti iztirjencev, ki jih leta in leta nihče ne prepozna kot morebitne ali potencialne perverzneže. Žene, ki vedo za moževe seksualne potrebe in izlete v kraje, kjer iščejo užitek. Sorodniki, ki vedo za nasilje in zlorabe (klofute, ukazovanja, zatiranja). Morda vedo celo za tiste skrivnosti, pred katerimi se sedaj delajo nevedne. 

Kje v poteku teh dogodkov je pot pretrgana, da razkrivamo na videz tako očitne zločine šele po deset in več letih? Je možno, da to spregleda celo in v zadnjem času tako pogosto omenjana država, kot je Avstrija? Kleti in stanovanja so postala tako pogost karj zločinov, da lahko upravičeno začnemo razmišljati o načinu varovanja zasebnosti in vzgoji državljanov, posameznikov, otrok. 

 

Big Brother se kesa

Začutili smo zadrego voditeljice, ki je sicer zelo sproščena. Nina je imela težko nalogo. Ob številnih kritikah zaradi nasilja in poniževalnih vsebin, je težko ohraniti začetno podobo neizmernega zabavljaštva. Saj je nanj legla senca negativnih kritik.

Big Brother nam je tokrat pokazal, kam vodi nekontrolirano zabavanje. Na primeru akterjev v hiši in snovalcev oddaje. Otroci in mladi oddajo kljub temu radi spremljajo. Nič čudnega, saj je dogajanje milejši prikaz dela realnosti. Zato oddaje ni potrebno skrivati. Le analizirati jo je potrebno. Zakaj ne bi Nina ob petkih povabila v odddajo še vedenjskega terapevta ali kliničnega psihologa? Zakaj ne bi z Big brotherjem združili še koristnost oddaje “Mali vragci”? Če medij že kaže realnost in njene zlovešče zobe, zakaj ne bi iskal še izhod, koristne nasvete, nekaj humanega? Imamo za takšno usmerjanje premalo izobraženega kadra? Nas morajo usmerjati iskalci rumenih novic in škandaloznih izbruhov? Jih morajo morda celo podpirati, da bi se v mošnjičku nabralo več denarja?

Užaloščeni Dejan je na koncu izjavil: “Žal mi je edino, da sem prestopil prag hiše.” Res je. Lahko mu je žal. Kajti čas, ki ga je preživel tam, je zanj izgubljen. Denarja očitno ne potrebuje. Zanima me, kaj je sploh iskal!? Zlahka si predstavljam, kaj je iskal Marko, ki je brez strehe nad glavo. Kot darilo pa je dobil vsaj brezplačno ponudbo zobno-estetske kirurgije. Ugibam tudi o čem in o kom drugem. Zakaj pa bi iskal kruha in iger nekdo, ki si to lahko privošči tudi sicer? Nekaj manjka. Kamenček v mozaiku, ki ga bo potrebno najti, da bo nesrečen poizkus dobil smisel.

Pa Tjaša? Trudila se je. Toda priučena komunikacija, ki jo je z veseljem priznala celo njena mama, je zagotovo bolj škodljiva kot koristna. Več govoriti kot poslušati, se predvsem dreti in poskušati preglasiti, zmerjati, se pootročeno umikati in žaliti? Se to njeni mami zdi prav? Je z dosedanjo vzgojo deklet zadovoljna? V njihovi hiši takšna komunikacija očitno deluje. Na tujih tleh pa dekleti žal spodnese, čeprav menita, da delata prav.

Tudi Big Brother je v zadregi. Kaj sedaj?

Pomen pogovora

Pogovor je tisti način medčloveške komunikacije, ki ga ne smemo zanemariti. In čeprav se zdi trditev samoumevna, si časa za pogovor pogosto ne vzamemo. Pač pa ga nadomestimo z verigo vljudnostnih vprašanj in fraz.

Včeraj. Tarča, oddaja na POP TV. Otroci v šoli dve leti niso spregovorili o problemu nasilja, dokler se v ključni fazi problema poleg dveh dečkov nista stepla še njuna očeta. V isti oddaji minister Erjavec z obžalovanju izjavi, da resnično ni vedel, da so na Korziki še vedno neodstranjeni ostanki letala, s katerim je pred leti strmoglavilo veliko število Slovencev, katerih sorodniki nikoli niso mogli pokopati njihovih posmrtnih ostankov.

Da, v vseh naštetih primerih je komunikacija obstajala. Toda očitno ne ustrezna. V šoli so otroke in njihove probleme preverjali s suhoparnim vprašalnikom. In seveda niso prišli do boleče resnice, ki jo je včasih težko obravnavati celo individualno, z veliko strpnosti in razumevanja. Pobudniki v zadevi letala na Korziki pa so očitno imeli sogovornike, s katerimi ni bilo mogoče vzpostaviti ustrezne komunikacije.