Vzponi, padci in relativnost

Položaj človeka v družbi je krhek, kot je krhko življenje samo. Se tega zavedamo?

Danes uspeh, jutri poraz. Danes življenje, jutri smrt. In vse to v odnosu nečesa, kar smo zastavili kot resničnost. Kot trden in neomajen temelj. Toda to je zgolj dogovor, status, ki smo ga vnesli v neko namišljeno igro. A vse na tem temelju je gibko, drseče, spreminjajoče se, spolzko, neoprijemljivo in predvsem ne absolutno.

Včeraj smo verjeli Pahorju, potem Janši, danes nikomur več. Poskusi, da bi drveči voz varno zaustavili, so sprejeti z veliko mero nezaupanja in okvarjena zavora ne bo nikoli več takšna kot nova. Čas in dogajanje v njem se prepletata v nenehnem kaosu, medtem ko so izpostavljene figure na šahovnici že pristale ob starni, kjer jih ni mogoče več nadzirati.

Se mi zgolj zdi, ali na TV programih vse pogosteje vrtijo filme, ki bi nas morali opomniti na nestrpnost, črednost, nemoralnost. Deček v črtasti pižami, posnet po mladinskem romanu irskega pisatelja Johna Boyna, namenjen predvsem mladim, današnjega otroka res spravi v zadrego. Zakaj bi bila med dečkoma žica? Zakaj je eden umazan, gologlav, v čudni obleki in drugi brez družbe? Morbidno! Starejši, ki imajo na področju zgodovine že nekaj več znanja, nekako razumejo, a ne morejo se vživeti v tisto, kar vidijo. Podobno grozo, čeprav na povsem drugo temo, uspe s svojim pisanjem pričarati Andrej Makuc v zbirki novel Oči. A starši se bunijo: to ni za otroke! Res, brez izdatnega pogovora z izobraženo odraslo osebo na temo groze, ki jo novele pričarajo, branje za otroka oziroma neizkušenega mladostnika ni primerno. A z izdatno razlago, psihološko podporo in razkrivanjem socialnega, kulturnega in zgodovinskega ozadja, je delo vrhunsko.

Mladi, ki se bojijo Makucovih Oči, so hkrati gradniki družbe, ki postaja vse bolj izprijena, v oporo močnim, nesramnim, goljufivim, egoističnim, nestrpnim, sebepolnim posameznikom. Kaj nam torej preostane? Ali ne znamo skozi razgovor mladim razložiti, kakšno packarijo smo pravzaprav zakuhali? Jih lahko opomnimo na nestrpnost znotraj šolskih ustanov, kjer so pozitivne lastnosti že zdavnaj “out” in šteje zgolj komolčenje, izrivanje, nasilje, namišljena in vsiljena priljubljenost, zraven pa še zastraševanje, izločanje, žalitve in nasilje?

“Biti zgoraj” lahko jutri pomeni prepad. Truditi se v odmaknjenosti lahko jutri pomeni uspeh, vzpon. Toda glede na kaj? Vse to je zgolj relativno, odvisno od sveta in igre v kateri živimo. Zato tudi golo življenje zahteva spoštovanje, razumevanje in strpnost do drugačnosti, z zavedanjem, da se igra lahko v trenutku spremeni. Da bi se lahko oprli na temelje, jih moramo graditi, utrjevati, spoštovati vse okoli sebe, kar pomeni relativno stabilnost.

Nismo ne gospodarji časa, ne gospodarji Zemlje in najbolj paradoksno: niti gospodarji samih sebe. Lotimo se zadev s spoštovanjem do vseh in vsega, kar je vpleteno v to naše navidezno življenje.

Jesen ali zima?

Jesen ali zima?

 

Komunikacija v zdravstvu in trenja med stroko in uporabniki

Glede na včerajšnjo oddajo Trenja, ki je bila posvečena še vedno ne dovolj pojasnjeni smrti mladega pacienta – Bora Nekrepa, lahko sklepamo, da večino zapletov v zdravstvenih ustanovah resnično povzročijo komunikacijske pomanjkljivosti

Te pomanjkljivosti se pogosto kažejo kot neustrezna komunikacija med zdravstvenim osebjem  – bodisi kot posledica slabe organizacije dela in poteka postopka od sprejema do zdravljenja, bodisi  v  komunikaciji zdravstvenega osebja s pacienti in svojci. Da do nerazumljivih vozlišč v komunikaciji resnično prihaja, smo lahko slišali tudi v oddaji Trenja, ko so sodelujoči bodisi neustrezno odgovarjali na vprašanja, se zatekali zgolj k stroki in formalnim odgovorom, kljub temu, da so bila vprašanja enostavna, usmerjena zgolj k etiki in človečnosti, k čemur sta pozivala tudi starša pokojnega dečka. 

V komunikaciji zdravstvenega osebja s pacienti in svojci se moramo zavedati, da gre običajno za dva pola – čustvenega in strokovnega, pri tem pa slednje ne smemo izkoriščati za izgovor, pač pa iskati poti med obema. To preprosto pomeni, da mora biti strokovnjak, ki dela z ljudmi, v prvi vrsti oseba, ki razume in zna sprejeti tudi čustva, ne zgolj stroj za iskanje napak. Isto razumevanje pričakujemo tudi z druge strani, med njima pa mora potekati komunikacija brez šuma, torej komunikacija, ki poteka od subjekta do subjekta v nespremenjeni obliki. Ne pa tako, kot bi osebe govorile različne jezike. 

V danem primeru smo videli, kako starši pokojnega dečka v krču in zagati javnosti izlivajo svoja čustva, še vedno pod vprašajem, kaj se je pravzaprav zgodilo, in ali bi se lahko ravnalo tudi drugače. Ne formulirajo strokovnih odločitev, postopkov in napak kot krivca za smrt sina, pač pa iščejo preprosto pojasnilo, morda prav tisti stisk roke in srčnost, ki ju je omenil predstavnik Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Zakaj je to pravzaprav to omenil? Ali morda ni slišal, da Borova starša iz Univerzitetnega kliničnega centra Maribor nista prejela niti preprostih pojasnil, odgovorov na zastavljena vprašanja, kaj šele tople besede in stiska roke? To je le eden izmed vozljev v omenjeni komunikaciji.

Dr. Janez Remškar je omenil pomanjkljivo komunikacijo in predolg postopek. Zdi se mi, da je zadel v polno. Predolg postopek od izvida do zdravljenja je namreč prav tako vrzel, ki je nastala v komunikaciji med osebjem. Za to seveda ni odgovoren nihče od posameznikov, pač pa celota – kombinacija tistega večera, kot je rekla Borova mama in organizacija dela, ki v celoti solidno funkcionira, v določenih primerih pa zataji. 

Gordana Živčec Kalan je odločno ponavljala, da družina zasluži resnico. Je morda med tistimi, ki se znajo osebi v stiski približati tudi s človeške plati? Je odlična in odločna govornica z veliko strokovnega znanja. Toda kima predvsem tistim, s katerimi se strinja in pripravljena je tudi žaliti, če ne gre drugače (npr. odvetnika Boštjana Verstovška). Ponavljala pa je predvsem SISTEM NADOMESTILA BREZ STORJENE NAPAKE. Razumemo. Tudi Borovi starši verjetno razumejo.  Kot vse ostale stroke, je tudi medicina včasih brez ustreznih sredstev, nemočna ali pa zaide v tiste minimalne odstotke možnih zapletov. Toda to ni opravičilo, da bi z ljudmi ravnali nečloveško, otepajoč se jih kot popravila potrebnih strojev. To ne more biti izgovor za storjeno in še večkrat ponovljeno napako v komunikaciji s starši pokojnega dečka, pa tudi v številnih drugih primerih. Kaže na to, da so zdravstvene ustanove hočeš nočeš nagnjene k monologu in manj pripravljene prisluhniti sogovornikom. Hkrati pa tudi še vedno neurejen status nadomestila odgovornosti brez napake (kajti tudi, ko ta nastane, se jo v medicini grozno bojijo priznati, ali pa je določanje le te tako ohlapno, da se skoraj vedno izmuzne formulaciji) je plod nezadostne strokovne komunikacije. Če je formuliranje omenjenega nadomestila tako pomembno, bi že zdavnaj moralo biti urejeno. In če je le to vrzel do iskanja pravice (kar sicer ni, bi pa zagotovo bila olajšava za nenamerno oškodovanega), zakaj še vedno ni pravno formalno urejena? Predstavnice Zdravniške zbornice namreč nismo prav dobro razumeli, kdo so pravzaprav “odgovorni”. Lepo pa je bilo slišati, da takšno možnost zagovarja in da so se predstavniki Zdravniške zbornice za to že trudili.

Toda recimo na koncu najpomembnejše: Ljudje smo bitja, pri katerih so čustva neločljiva od telesa, zato jih ne moremo obravnavati kot nekaj tretjega. Čustva tudi niso manj vredna in zanemarlljiva v primerjavi z racionalnim, strokovnim pristopom, čeprav je včasih videti, da laiki pač niso sposobni razmišljati racionalno. Naj zato omenim izbor nadarjenih mladih veterinarjev, ki se po diplomi izobražujejo na eni izmed priznanih ameriških veterinarskih klinik. Kot najbolj uspešne predstavljajo tiste, ki so sposobni vzpostaviti stik tudi s čustveno prizadetimi lastniki bolnih živali. Zaradi tega ni njihova strokovna usposobljenost nič bolj na udaru, nič slabša ali zaradi čustev kakor koli prikrajšana. Že vnaprej so namreč izbrani tisti z najboljšim strokovnim znanjem. Med njimi pa zagotovo ni takšnih, ki živali ne bi imeli radi. Po istem kriteriju je izbrano tudi ostalo tehnično in administrativno osebje. Naj omenim še to, da je klinika usposobljena predvsem za nujne primere in so zato veterinarji izpostavljeni pogostemu stresu, hitrim odločitvam in pomanjkanju časa. Zato bi tudi za slab zgled lahko našli številne izgovore, a potem bi svoj status sposobnosti morali spremeniti v nižjega.

Strinjam se z odvetnikom Boštjanom Verstovškom, ki je ob koncu oddaje pripomnil, da imamo v našem zdravstvenem sistemu čudovite strokovnjake, ki jim zaradi vseh slabih izkušenj, prikazanih v javnosti, delamo krivico. Tudi dr. Janez Remškar se ni zmotil, ko je zagovarjal naš zdravstveni sistem, ki je še vedno dostopen in zgledno funkcionalen. Le komunikaciski sistem je za tako razvito stroko postal neustrezen, zastarel, sodobnemu človeku neprijazen. Zato je nujno potreben korekcij.

Ervin Fritz – sarkastičen opazovalec

Pesniška zbirka Vrane me je pogledala s police – začuda – v otroški knjižnici. Kakor bi mi pomežiknila. In že sem jo stisnila v naročje in si jo izposodila. 

Da, lahko jo prebirajo tudi otroci. Je kot večnivojsko čtivo: preprosto, slikovito in hkrati globoko, sarkastično. Je delo natančnega opazovalca, ki se rad skriva za vlogo nenevarnega zrelega moža – z mehko dušo in ostrimi tipalkami. 

Pa si poglejmo tole:

VRAN, NEIMENOVAN

Lačni vrani

in njihove lačne žene

so bili na drevesu zbrani.

 

Vsi so imeli kljune rumene.

 

Samo neki vran,

ki želi ostati neimenovan,

ni bil lačen več.

 

Kljun je imel rdeč.

 

In v ozadju poslušam dnevnik: Množično odpuščanje delavcev, Prodaja delnic zaradi globalne krize, Skrita lastništva itd. 

 

Fritzu sem dolgo delala krivico. Kot najstnica ga nisem prenesla. Zdelo se mi je, da je njegova poezija preveč banalna. Sikala je vame s poenostavljenimi vsakodnevnimi izrazi in prizori, ki so si kot z lopato vtirali pot v nežno dušo. Ob tem pa ni pojenjala niti banalna vsakdanjost. In Fritzova poezija je postopoma dobila mesto tudi v moji duši in njegove knjige na mojih policah. Leta 1990 ga Marko Crnkovič v uvodniku zbirke Pravzaprav pesmi imenuje “ljudski pesnik”. Je preprost, razumljiv in hkrati globok, predvsem pa sočuten, etično bogat. Je pesnik, ki ga je življenje ranilo, a se mu je nasmehnil in se mu roga še sedaj. 

Tudi v ljubezni:

VRANA, DEŽURNA

Zima. Zasnežena polja. Grozljivo prostrana.

Čez polja daljnovod. Na žici vse dni ista vrana,

vrana, najbrž v kakega vrana zatrapana. 

Vran teleban dan na dan leta naokrog.

Zatrapana vrana ga čaka na žici zmrznjenih nog.

 

Poleg omenjenih vam Ervin Fritz ponuja še in še vran, ki ga lomijo po človeško, kot resni možje, skregani sosedje, politiki ali naivne deklice, kot požrešni pridobitniki ali bolehni starci.

Organizacija dela v zdravstvenih ustanovah

Naslov seveda ne pove nič novega. Da z organizacijo v državnih zdravstvenih ustanovah nekaj ni prav, je opozarjal že nekdanji minister Keber. Zadeva odtlej ni dosegla bistvenega izboljšanja. Spreminjajo se le nianse in statistične spremembe, ki neposrednemu uporabniku ne dajejo drugačne slike v praksi. Zgolj praksa pa je tista, ki zaposlene v zdravstvu in uporabnike zanima.

Dejstvo je, da lahko le zadovoljni uslužbenci zadovoljivo opravljajo svoje delo. Tako je v vseh poklicih, v zdravstvu, kjer gre za delo z ljudmi, pa je to še posebej očitno. Dobra organizacija dela je zagotovo eden od dejavnikov, ki vpliva na kvalitetno in uspešno delo, ob katerem bodo zadovoljni tudi pacienti. 

Pred dnevi me je obisk zobozdravstvene ustanove opozoril, kako nerodna je shema postopka sprejemanja in naročanja pacienta. Da bi se temu izognila, sem predhodno poklicala v ordinacijo, kjer sem dobila kratke napotke. Predvsem: Oglasite se ob tej in tej uri – 30 min na teden imamo na voljo za sprejemanje novih pacientov. Oglasila sem se nekaj tednov kasneje, saj je ura  za odraslega z obveznostmi za sprejem prav nemogoča: 12.30. Toda zadevo sem želela zgolj preveriti. Pripeljala sem se v središče mesta, parkirala na bližnjem parkirišču ter odpešačila do ambulante. Pripravljena na vse mogoče. Tega so me izkušnje že naučile. Zato ob takšnih terminih svojo hipersenzibilno naravo pospravim globoko v kovček in ga pozabim nekje na varnem. Torej, poiskala sem ambulanto, pozdravila medicinsko sestro in jo vprašala, ali v tej ambulanti dela dr. ta in ta. “Ste naročeni?”, je bilo njeno prvo vprašanje. “Ne,” sem odgovorila, toda rada bi se naročila. “Ali ste prvič pri nas?” “Ja, ampak saj sem vas predhodno poklicala.” Hitro me je presenetila: “Žal se ne morete naročiti, lahko pa vas vpišem v zvezek.” Ob tem me je pogledala z velikimi, ocenjujočimi in nekoliko prestrašenimi očmi, kot da bi pričakovala moj izbruh. “Dobro,” sem še vedno zadovoljna odvrnila in jo vprašala, ali potrebuje zdravstveno izkaznico, in presenečena nad njenim NE, zdrdrala svoje najosnovnejše podatke. V hipu me je prešinilo, ali ne bi mogla tega zahtevati od mene že po telefonu ali internetu. Toda pravila so pravila. Ordinacija je bila razen naju prazna. Nekje na hodniku sta se simpatično šalila zobozdravnik in administratorka, vse čakalnice so bile prazne. Jaz pa seveda nekoliko presenečena. In srečna, ker sem vse tekoče zadeve uredila že v samoplačniški ambulanti. Toda manj srečna ob tem je bila moja denarnica. Da pa si ne bi tudi v državni ustanovi obetala kaj brezplačnega, mi je medicinska sestra namignila, da je čakalna doba 6 mesecev, bele plombe v kočnikih pa so doplačljive po 15,00 do 20,00 Eur po saniranem zobu. Ob tem me je prešinilo še nekaj opozoril glede amalgamskih plomb, za katere sem mislila, da sploh niso več v uporabi. 

Toliko torej o mojem prvem sprejemu in če sem prav razumela, mi bodo čez približno 6 mesecev poslali na dom po pošti kartonček uporabnika, nakar jih moram poklicati po telefonu, da mi bodo posredovali datum naročila oziroma termin obiska. Po možnosti bo ta prvi rezerviran le za pregled. (moja zlobna opomba) !?

Za vpis v zvezek sem torej zapravila za vožnjo, svoj študijski in delovni čas in 2 Eur za parkirnino. Je to do uporabnika prijazno? Si ne bi mogle vsaj enostavne zdravstvene ustanove vzeti zgled po ministru Virantu in uvesti sodobnejši sistem komunikacije – predvsem internetni, saj obstoječe povezave že obstajajo, le znanje in baze podatkov so še nepopolne – in prilagoditi delo ustanov informacijsko pismenemu stoletju? Za tiste, ki interneta ne uporabljajo, pa naročila prilagoditi telefonskemu in pisnemu naročanju ali pa razmisliti o drugačnem sistemu, ki s starostjo in boleznijo prizadetih ne bi pehal v neprijazen, in pogosto le zaradi administracije nepotreben, način obiskovanja zdravstvenih ustanov. 

Želim opozoriti le na kapljico v morje, čeprav je sistem organizacije dela v omenjenih ustanovah veliko globji in širši. Zadeva nezadovljstvo uslužbencev in s tem tudi njihovo preobremenjenost, kot tudi nezadovoljstvo pacientov, kar se včasih kot tempirana bomba pokaže v odnosu do – predvsem – medicinskih sester. Te problem nato zaokrožijo še s, po njihovem mnenju, prenizkimi osebnimi dohodki itd. Nihče torej ni zadovoljen, sistem pa vrti svoje veliko zarjavelo kolesje naprej, kot da bi bilo tako edino možno.

Morda bi bilo potrebno razmisliti, ali bi lahko gospod Gregor Virant v svojem slogu pripravil kakšno reformo tudi na področju organizacije v zdravstvu, čeprav kot uvajalec plačilnih razredov za javne uslužbence prav pri njih ni najbolj priljubljen. Toda priznajmo mu, na področju javne uprave je dosegel zdaleč največ v zadnjih letih in po pravici povedano me čudi, da se v novi vladi ne omenja kot potencialni minister. Tukaj pa ne bom šla dlje, saj ne poznam polit5ičnih igric.

Glede organizacije dela v zdravstvu pa je zmotno razmišljati, da bodo reformo zmogli uvesti zgolj zdravstveni delavci sami. To je povsem zgrešeno. Oni so tisti, ki morajo potek dela smiselno razložiti, organizirati pa ga mora nekdo, ki ima občutek za organizacijo, komunikacijo in izvajanje zadanih ciljev. Nekdo, ki zna načrtovati in nadzirati, ki ni popustljiv in se dosledno drži zadanih nalog.

Slavoj Žižek o demokraciji

Državne parlamentarne volitve so mimo, in zdi se, da je tudi nas začela skrbeti okrnjena družbena demokracija, ki životari in se upira s poslednjimi močmi ponosa in samospoštovanja posameznika. 

Spomnimo se spektakularnih aretacij (Penko, Zidar) in senzacionalnih poročanj (nasilje v zaporu Dob), kot neposrečenega vzorca ustvarjanja in zagotavljanja reda. Večina nas je čutila nelagodje, nemoč in neustrezno omejevanje svobode, še zlasti, ker je poduk izhajal s strani državnih ustanov, ki jim načeloma zaupamo in od njih zaupanja vredno delo tudi pričakujemo. Kazanje moči nas bolj kot fascinira, straši. Ali pač ne? Da, razdeljeni smo v dva pola. Nekateri se ob Penkovem ugovoru zoper nasilno aretacijo nasmihajo: “Naj se zjoka doma, reva!”. Ti isti so tudi mnenja, da nam mora vladati nekdo, ki zna udariti po mizi in biti odločen. 

Ob tem Slavoj Žižek upravičeno razglablja o demokraciji:

“Ali in kako demokracija zares živi v neki družbi, ni odvisno zgolj od napisanih zakonov, ki zagotavljajo svoboščine in urejajo proces demokratičnega odločanja. Nič manj pomembna ni gosta mreža nenapisanih pravil civiliziranega obnašanja, ki urejajo spoštovanje drugih, vljudnost in strpnost, in ki prepovedujejo poniževanje soljudi. Ta pravila so po svoji naravi krhka – nobena oblast, nobena zakonska prisila ne kaznuje njihove kršitve, toda če se jih ne držimo, se celotno družbeno tkivo pričenja razkrajati. In to je tisto, kar nas mora skrbeti ta trenutek: razkroj teh pravil.” (Zares, 01, 2008)

Mislim, da nas prav to začenja skrbeti. Družbo razkrajajo nemoralna stališča ekonomije, politike in sociale. Vse to pa se odraža na prebivalstvu, v medsebojnih vezeh in načinu komunikacije, ki se začenja že v otroški dobi, na žalost pogosto ob slabem zgledu in prikritem nasilju družbe. 

Videti je, kot da morala in klasične družbene vrednote trenutno niso v modi. Prevladujejo mačoizem, pogum, moč. Javnost strpnost pogosto ocenjuje kot mlačnost in nedorečenost, ostre ukrepe pa kot znak odločnosti in način zagotavljanja varnosti. Je strah pred neuspehom zares že tako močan? Se bojimo izgubljati, biti poraženi, si priznati napake, da posegamo po nemoralnih in izkrivljenih načinih dokazovanja?

Zdravo tkivo družbe, kot skrbi Slavoja Žižka, je že načeto. Je rana, ki se širi, ki postaja vse globja, se zajeda v vse družbene pore in odkrito krvavi tudi v javnosti. Nasilje postaja model, s katerim si lahko priboriš več. Na vseh področjih. Toda Slovenci smo ob zadnjih volitvah pokazali, da nas skrbita tudi morala in demokracija. Ne le denar in varnost. Ne le vpliv in moč. Pač pa tudi človečnost.

Dviga se prah

Še nikoli, odkar ustvarjam blog, nisem dobila toliko spam pošte, kot po objavi  članka, v katrem pišem o predvolilnem boju. (Parada predvolilnih podob) Zanimivo, toda konstruktivnih pripomb NE.

Problem se pojavi že, ko v iskalec vpišeš ime Janez Janša. Danes je na četrtem mestu zadetek http://janezjansa.kjesi.com/, na prvem http://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Janša . Pred dnevi je bil četrti prvi in danes prvi malo niže. Gre seveda za reakcijo iskalcev in domiselne vpise vanje, za zunanje dejavnike in poznavanje programerskih trikov. 

Bolj zbada ironija nad poskusom obvladovanja medijev, ki je dandanes skoraj nemogoča. Še največ lahko doseže dobra PR podpora, ki jo je zaznati predvsem pri stranki SDS. Toda tudi ta kaj hitro postane prozorna, če ne temelji na trdnih temeljih. Mediji so namreč spolzka snov, ki se vrtinči, zvija, pricurlja na nepričakovan način, spet ponikne, zavre, vzkipi, vzvalovi in se na koncu posuši, če ne obsataja realen izvor snovi oziroma poti.

Zakaj se v teh dneh ni potrebno s samopohvalami truditi ministru za javno upravo Gregorju Virantu? Njegovi podvigi so bili vidni že kmalu po nastopu ministrskega mesta. Spremembe smo kmalu opazili predvsem uporabniki sodobnih tehnologij in vsakodnevni uporabniki storitev javne uprave. Priča smo bili dolgim razgovorom, pogajanjem, zagovorom, vztrajanjem in siloviti moči vztrajanja ministra pri doseganju ciljev. Njegovo delo ni bilo lahko. Pogosto se je znašel med dvema ognjema. Njegov nastop je bil vedno resen, samozavesten, morda na prvi pogled celo preveč ambiciozen, skoraj samovšečno dominanten. Tudi na javnih prireditvah se je pojavljal zelo resen, nekoliko distancirano hladen. Sprva ni deloval všečno, marsikomu še danes ne. Toda dokazal je, kaj vse se da narediti v obdobju enega samega ministrovanja. Za seboj je dvignil obilico prahu, vendar je vztrajal. Potrebno mu je priznati, da je za to pokazal prav posebno energijo, voljo in pogum. 

In medtem ko se te dni za nekaterimi ministri dviga prah nad spornimi slavospevi, je minister Virant lahko povsem hladen, zadovoljen. V svojem slogu. Kljub morebitnim (ne prehudim) napakam, ki so nujne spremljevalke vsakega projekta.

Prah pa se dviguje tudi nad številnimi dialogi posameznih politikov in strank, ki v javnosti kujejo naša mnenja.