Boris Popović: lisjak – samovšečni, že skoraj stekli samec v boju za oblast
Tomislav Klokočovnik: plemeniti ovčar – inteligenten, odločen, deloven

Opis je zgolj za šalo. Čeprav zgodba ni šaljiva. Slovenci smo pred kratkim izgubili nekaj čudovitih ljudi, ki so veliko naredili za našo državo, pa jih morda večino časa nismo dovolj in v celoti cenili. Sedaj usmerjamo veter proti tistim, ki so ostali. Nič nas ne more spametovati na poti k povprečnosti in uravnavanju, morda le kakšen prebrisan lisjak. Takšen je sposoben doseči več, saj nas tako povprečne kot smo, zlahka vrti okoli prsta.

Za Tomislava Klokočovnika sem prvič izvedela od nekega dedka v glasbeni šoli, ki mi je govoril o “velikem človeku”, ki mu je – njemu, navadnemu človeku, operiral srce in ga ob tem obravnaval prijazno, spoštljivo in sebi enakovredno. Pomislila sem, kdo je le ta Klokočovnik, o katerem dotlej nisem ničesar zasledila (tudi v medijih).
Potem je moral na operacijo srca še moj oče, ki zaradi nujnega posega ni mogel čakati na dr. Klokočovnika, pač pa ga je urgentno operiral nekdo izmed njegovih kolegov, ki mu je moj oče še danes od srca hvaležen, kljub veliki brazgotini vzdolž celega trebuha in neznosnim bolečinam po operaciji.
In kot bi se usoda igrala, je moral na operacijo srca še moj očim, ki pa je imel dovolj časa, da je po vseh priporočilih navezal stik z dr. Klokočovnikom. Seveda potem, ko ga je v hudi stiski na cedilu pustila spoštovana doktorica Zorčeva, ki ga je predhodno poklicala na osebni razgovor. Že prvi komunikacijski stik z dr. Klokočovnikom je bil pomirjujoč, strokoven in opogumljajoč. Da ne omenjam neverjetno obsežne operacije z izredno malo poškodovanega tkiva in hitro pooperativno okrevanje. Ob tem pa je ostala nepozabljena tudi globoka, empatična komunikacija, ki je vsaj psihološko pospešila dokončno okrevanje.
Potem sem se počasi začela resnično zanimati za dr. Klokočovnika, spremljati njegovo delo, težave in objave v medijih. Njegova pojava še danes deluje nespremenjeno, medicini predano in preprosto v vsej svoji veličini. Spomnim se ga iz neke oddaje – pozimi, ko so vsi sodelujoči prišli na razgovor v zloščenih nizkih čevljih, dr. Klokočovnik pa se je pogovora udeležil sproščen, nasmejan, povsem naraven – v enostavnih, praktičnih in zimskemu času primernih čevljih.

In kdaj sem se začela zanimati za Borisa popovića? V medijih ga je bilo težko prezreti, vendar sem se začela zanimati zanj po aferi z aretacijo. Zdel se mi je pokončen, čeden v vsej svoji nesreči in z empatijo sem spremljala cirkus, ki so ga razširili še na njegovo družino, vključno z otrokoma. Zdelo se mi je izprijeno in nepotrebno. Potem pa ga je počasi začel lomiti Popović. Začel je kazati svoj drugi jaz, samovšečen, samozaverovan, konflikten, celo grob in žaljiv.

In sedaj je kot v komediji začel z igrami, ki so zares nemogoče. Klokočovnik je v igrici z njim ostal izigran, vendar se sedaj, ko je začutil zaroto, ne predaja. Pokončno se nasmiha z nivoja više, medtem ko se Popović trudi z otročjimi namigi: “Če ne morem biti glavni, se ne grem več!”. Tomislav se mu nasmiha: Jaz sem v srčni kirurgiji že glavni, ti pa si želiš preveč. Vendar s tem izgublja energijo, ki bi jo lahko izkoristil za svojo stroko. Zato mi je resnično žal. Žal mi je, da centra za srčno kirurgijo v Izoli nima “on”, in da se zgodba z igricami končno ne neha. Kajti to, kar je pokazal v medicini, je realnost. Je uspeh in ni igra. Medtem ko je bila Zorčeva pri teh igricah spretnejša, v osebnih stikih s pacienti in donatorji preračunljivejša, je Klokočovnik pogorel. Neverjetno. In nihče z državne instance ne najde in očitno tudi ne išče rešitve.

Prijetni “pobič” Popović pa se domisli na račun Klokočovnika celo rogati. Njegova leta primerja s svojimi, nič kaj dosti mlajšimi, ki pa jih favorizira. A razlika, ki ga moti, je zgolj odraz majhnosti proti širokemu razumevanju staranja in časa.

Pa poglejmo še načelo moralnosti: Ne stori drugemu to, kar ne bi želel, da storijo tebi.
In se vprašajmo: Kdo je komu kaj storil? Poskusimo si predstavljati obratno in naredimo preizkus – kot pri matematiki. Kaj dobimo?
Morda sem kaj pomembnega spregledala in se opravičujem. Zagotovo pa je dr. Klokočovnika, kot je rekel Kučan, škoda za politiko. Morali bi ga negovati in spoštovati, ga hraniti za stroko in mu omogočiti čim boljše pogoje za delo. Vprašajte se, koga bi želeli za kirurga ob morebitni diagnozi, ki zahteva poseg s kardiovaskularnega področja? Kar zdaj, kajti kasneje bo morda prepozno.