Če se spomnimo začetka šova in prenatrpanega špartanskega dela hiše, ki je vzbujal nelagodje in ustvarjal plodno vzdušje za spore, so zadnje oddaje prav otročje. Kdor je zdržal, se sedaj zares lahko še samo igra.
Zakaj je bilo v letošnji oddaji več posredovanja s strani zdravstvenih strokovnjakov, ni težko uganiti. Večina oddaje je bila zasnovana slabo, negativno, neodgovorno, z le nekaj duhovitimi in konstruktivnimi vložki. Šov ni bil ne za hec ne zares. Ne šala, ne erotika, ne strpnost in ne poduk. Preizkušali se niso zgolj potrpljenje, nabritost, ostrina in iznajldljivost, še manj kaj zrelejšega. Večina začetnih nalog je bila slabšalno nastrojenih, sodelujoči pa so bili izbrani po ključu najmanjšega predvidevanja problemov. Toda zgrešeno. Do problemov je prihajalo. In ne za zabavo, ne za katarzo. Bilo je prav mučno in neprijetno. Potem je sledilo nekaj svetlih točk in zares lahko čestitamo peščici, ki je zdržala od samega začetka.
Žal mi je, da ta oddaja ne pove in ne prikaže kaj bolj iskrivo zasnovanega, pozitivno dramatičnega in ne žaljivega, težkega, kaznovalnega. Zdržali so predvsem tisti, ki na življenje gledajo z veliko mero humorja in pozitivne energije. Delali so tudi najmanj napak. Igro so sprejeli kot igro, tudi ko je postala krivična in nelagodna. Toda s tem se resničnostni šov konča. Da bi zdržali vse namišljene peripetije in polomije, Big Brodherja sniso jemali resno – kot del življenja, temveč kot del igre. Kaj od tistega, kar naj bi bil resničnostni šov, je torej še ostalo?
A spored se vrti naprej, skupaj z reklamami in gledalci. Poganjata ga denar in želja po njem.