Ženske zadeve

Navidezno ni vedno to, kar mislimo, da je. Vse zaznano z očmi ima notranje plasti, ki jih lahko zgolj začutimo, na podlagi svoje osebnosti, predhodnih izkušenj in znanja. Konceptualna razstava Rojstvo, strast in smrt odstira ozadje tipičnih simbolov in predsodkov o njih. Nakazuje na skrite plasti čutenja in zaznavanja.

Dojka-na-pladnju

Samo ljubezen je močna kot smrt

Obe sta gonilo umetnosti. Vincent Van Gogh je prekipeval v ljubezenskem obupu. Edvard Munch je zabeležil krik obupa nad vojno v številnih različicah znamenitega dela Krik. Damien Hirst je zgolj na videz hladen preračunljivec. V ogledalu svoje ustvarjalnosti nam kaže izprijenost današnjega časa v obliki živali, žrtvovanih za umetnost, ki jih je podtaknil tržnicam ekonomistov in postal najbogatejši umetnik današnjega časa.

Umetnost doseže presežek, ko za njo stoji nek miselni proces. Že dolgo ni zgolj posnemanje in dobrikanje v obliki estetskih prikazov. Umetnost je, kot sta ljubezen in smrt, gonilo sveta.

V soboto, 17. 8. 2014, sem s sedemnajstimi origamiji v oblikih belih ptic stala na maminem grobu in razmišljala, o čem sva govorili zadnji dan, preden je odtavala v komatozno stanje in po štirinajstih dneh umrla. Bili sva dobri prijateljici, a pogosto sem pozabila na njen rojstni dan. Potem sem prihajala z zamudo in se opravičevala. Vedno sva se veliko smejali in zgolj pripetljaji iz življenja so bili povod za spontan smeh, pri njej zadržan, obvladan in prijeten, pri meni pogosto kar neobvladljivo krohotanje. Seveda sva se tudi spričkali, a le zaradi najbolj nepomembnih stvari. Če so bili pogovori resni, sva bili previdni in konstruktivni.

Datuma, 17. 8. 2013, za razliko od maminega rojstnega dne ne bom pozabila nikoli. Bilo je sredi noči, pravzaprav zgodaj zjutraj. Svet, v katerem sem se prebudila in svet, ki mi je še danes neznan, sta trčila kot planeta v vesolju in za trenutek je postal materialni svet neoprijemljiv. Nekaj minut tudi telesa nisem čutila. Morala sem priplavati nazaj v tako imenovano realnost, ki pa jo od takrat naprej obravnavam z nekim svojevrstnim nihilizmom.

Če bi moja mama lahko opazovala lastno smrt, bi videla, da je umrla lepa, celo nasmejana. Njena koža je bila mehka, svetla, brez madežev, lepša kot kdajkoli prej. Umrla je, kot je tudi živela: urejena, obvladana, negovana, brez motečih posebnosti.

Ko je telesu začelo primanjkovati kisika, je postajala vse bolj hladna in rahlo modra, a s sproščenim obrazom. Kot morska deklica, ki prihaja iz globokega poraščenega ribnika na kopno in še ni uspela zadihati s pljuči

Te morske deklice ne zatikam v oddaljene mape spomina. In štirje meseci prehoda v to stanje so neprecenljiva izkušnja. Morda največ, kar nam lahko življenje, kot ga razumemo, da. Je skrivnost ljubezni, smrti in umetnosti.

"Zeleno, ki te ljubim zeleno" Federico Garcia Lorca

“Zeleno, ki te ljubim zeleno” Federico Garcia Lorca

 

Bližina

Bližina

Bolečina, ljubezen, Barok

Predstava Barok, ki si jo bomo v kratkem lahko ogledali v ljubljanskih Križankah, je pravi balzam za sodobno sintetično doživljanje sveta in predvsem ljubezni. 

Reržiser Tomaž Pandur jo predstavlja takole:

“Je predstava, ki temelji na slovitem Laclosovem ljubezenskem romanu v pismih z naslovom Nevarna razmerja. Gre za svet, ki zunaj poka po tisočletnih kovanih šivih, znotraj pa pod dotiki strahu in lepote. Tragična ljubezenska zgodba markize de Merteuill in vikonta de Valmonta, ki jo tudi danes lahko doživimo v vsej njeni lepoti in polnosti.” (vir: Elle)

 

Tomaž Pandur

Tomaž Pandur

 

 

Odkar sem si ogledala odlomke na spletu (youtube), je zame gledališče spet živo, ljubezen vredna poželenja, estetika čista in močna. Ekipa vseh sodelujočih je neverjetna. V predstvi so kot eno – predani projektu do bolečine. Zastrašujoč minimalizem scenske postavitve dopušča igralcem možnost, da se izrazijo z igro do skrajnih meja. Vsak gib je pomemben, vsak detail vključen v končno izraznost. Božansko.

Nevarna razmerja Choderlosa de Laclosa sem vedno brala površno. Čas, v katerem je bil roman v pismih spisan, mi je tako tuj, da se mi je takšna zdela tudi opisana tragična ljubezen. Nekoč doživeta in pokopana. Morda celo malo pretirana, s preveč danes nerazumljivega leporečja in zato ne dovolj resnična, nekako umetelna. Bolj pravljica iz starih časov, kot resnična ljubezen. Predstava Barok pa nas prikuje na trdna tla, nas sooči z bolečino, obupom in meseno ljubeznijo. S strastmi, ki jih rišejo igralci s svojimi dodelanimi in vživetimi gibi, s prispodobami v detailih kostumov in minimalnimi scenskimi dodatki. Nič ni prisotno brez razloga. Vse je celota z močnim sporočilom. 

Barok je sporočilo o ljubezni, ki bi jo kljub bolečini želeli doživeti. Je močna, strastna in resnična. Povsem drugačna od površnih čustev sodobnega časa, daleč od materialističnega frfotanja in navidezne sreče povprečnega človeka.