Vsak pridevnik, ki bi ga nastavila, bi zvenel plahko, kot fraza. Zato bom enostavno zapisala: Vsa Slovenija, ki ceni posameznika in razsežnosti individuuma, znotraj brezčutne materialistične družbe, pogreša Andreja Marušiča.

Toda ali ste opazili: v zadnjih dneh je z nami bolj živ kot kdajkoli prej. Občutki so intenzivnejši, njegovo delo pomembnejše. To je darilo, ki ga je zapustil družbi. To je tisti del njega, ki ni preminil. Živi, ko prebiramo njegove zapise, članke, intervjuje, se ga preprosto zaradi česa spomnimo, morda zgolj zaradi telefona, kave ali IVZ-ja.

Resnična bolečina je ostala njegovi družini, tistim, ki so z njim delili svoje življenje, ki so z njim vsak dan delili življenjski prostor, načrte, dotike in sanje. Predvsem otrokoma, ki nosita v sebi delček njega in ga bosta še dolgo pogrešala v smislu dotikov, besed, igre in opore. Toda tudi ta bolečina bo sčasoma in s pomočjo družine zbeldela. Se prelevila v stalno nematerialno prisotnost očeta in moža, ki je vselej dajal prednost prav otrokoma in družini.

Ostaja tudi žalost nad nerazumevajočo družbo, političnimi manipulacijami, podtikanji, nerazumevanjem. A tudi to je zgodba iz preteklosti, zgodba večine velikih ljudi, ki so lomili prepreke povprečnosti.
Dogaja se še danes, dugim ljudem, drugim posameznikom. Te zgodbe bomo očitno nemočni zapisali šele kasneje.

Še link, ki pove veliko:
Kot bi vedel, da mora hiteti

Izguba

Zeleno jezero
Nekega maja
Nekega junija
Nekega leta
Kot potok solz
V tujih očeh
Piše pesem

Visoko pesem
O izgubi in vstajenju
Zvoka med strunami
V neskončnosti vej
Nekega junija
Rano zjutraj
Med belimi stenami

Zabode. Do dna.

Veselje maja
Žalost junija
V neskončnosti padanja
In dviganja
Otipljivega sveta
Mala roka brez velike
Čaka …

Tega junija
Kljub vsemu ve
Kljub vsemu čuti
Da ima
Moč in drzsnost
Na videz minljivega
Večnega moža