Big Brother odšteva dneve

Končno so na preizkušnji značaji. Medtem ko naloge postajajo čedalje manj sporne, netijo iskrice značajske razlike med sodelujočimi.
Na preizkušnji so potrpežljivost, vztrajnost, tolerantnost, pogum in nenazadnje tudi neetičnost, ki bi jo lahko poimenovali zgolj negativna igrivost. Na trenutke se zdi, kot da bi posamezniki s taktiko iskali šibke točke sotrpinov in igrali na prenapete strune.

Nagajati. Se boriti. Vztrajati. Do kod? Meje so tanke in spremeljive. Iskrenost se ponovno izkaže kot slabost. Vsaj pri igri na zmago. Big Brother pač ne more deliti moralnih podukov. Na preizkušnji so akterji in igra postaja prikrito umazana. Vse kar v komunikaciji imenujemo prikrita agresija, je v tej igri pot k zmagi. Dokler je dovolj prikrito in nespregledano.

Zato oddaje kot je Big Brother pri mlajših gledalcih potrebujejo analizo in razlago. Sicer so sporočila slabšalna, zavajajoča in škodljiva.

Neizmerna moč komunikacije

Da. Pojavlja se povsod. V medijih, zasebno, v šolstvu, v zdravstvu, v ustanovah in na vseh poligonih življenja. Ocenjujemo predvsem javno, vidno, dosegljivo komunikacijo. Dosegljivi nosilci so predvsem politiki in medijske osebnosti, ostali komunikatorji in elementi komunikacije se zadržujejo v različnih sferah življenja, ki ga živimo in raziskujemo. Od strokovne, vzvišene, pogosto hladne komunikacije, do komunikacije z živalmi in spogledovanjem z objekti in umetniškimi deli.
Najboljši strokovnjaki s področja komunikologije dodobra poznajo obseg današnje komunikološke znanosti in se zavedajo njene moči. In v nasprotju s tem je prav žalostno, kako nemočni opazujemo neprimerno komunikacijo od osnovne celice (družine) navzven. Kako analitiki ocenjujejo nenamerne reakcije in spodrsljaje sicer namerne komunikacije javnih osebnosti v medijih, da ne omenjam najobčutljivejšega segmenta – komunikacije z otroki in mladostniki, pa tudi komunikacije s šibkejšimi, tistimi, ki se trenutno znajdejo v slabšem položaju.

Komunikacija v vseh segmentih je determinirana z večimi segmenti, od socialnega, kulturnega, izobraževalnega, vzgojnega in nenazadnje tudi ekonomskega. Nanjo vplivajo način življenja, prirojene osebnostne značilnosti, trenutne življenjske situacije in položaj, ki omogoča varnost ali pa zgolj preživetje, torej socialno-ekonomske determinante, ki določajo sprejetost ali odklonilnost okolice, kulturna moč širšega in ožjega okolja ter nešteti drobni dejavniki, ki vplivajo na posameznika in družbo.

Rada pa bi poudarila zgolj nekaj. Ne glede na vse, je kvalitetna komunikacija zgolj pozitivna, konstruktivna komunikacija. Nihče ne bi smel zlorabljati moči na račun šibkejšega in ga z neustrezno komunikacijo potiskati na rob sprejemljivega. Je to sploh možno: v družini, v vrtcih, v šolah, v hierarhično urejenih ustanovah in na sploh v družbi? Je možno tudi s kvalitetno komunikacijo obvladovati hierarhijo in premoč? In zakaj se prepogosto zatekamo k prikriti agresiji, izkoriščanju odvisnosti in naklonjenosti?

Tudi komunikacija je lahko nasilna in škodljiva, nestrpna in kontraproduktivna. Prikrita agresija v njej pa je navzoča predvsem tam, kjer ne pride do vzajemnega iskanja rešitve, kjer se nabirata jeza in maščevanje. Pa tudi druga negativna čustva. V nasprotju s tem pa je kvalitetna komunikacija tista, ki vzpodbuja napredek, iskanje rešitev in doseganje cilja. Za primer lahko vzamemo dobre govorce, ki so kljub slabim namenom s preračunljivo komunikacijo dosegli svoje slabe cilje. Moč komunikacije je torej neizmerna.

Big Brother končno tudi human

Moram priznati, da mi je zadnja domislica o nudenju prve pomoči všeč. Končno nekaj obojestranskega – zabavnega in poučnega. Če kdo ne želi sodelovati, je prisiljen vsaj opazovati in razmišljati.
Še vedno lahko opazujemo navidezni razvoj in preobrazbo značajev v različnih situacijah, sklepamo in ocenjujemo. Ni nujno, da iz oddaje potegnemo ravno najslabše.

Po hudih peripetijah, osebnih zamerah, skrajnih kaznih in šikaniranju, končno tudi nekaj humanega. Pohvalno.

Fritzl je potešil svoje umazane strasti

Včeraj so v oddaji Trenja strnili moči slovenski strokovnjaki z različnih področij in iskali rešitve, dajali napotke, podajali mnenja glede različnih zlorab in predvsem zagovarjali svoje delo.

Verjamem, da se je na področju zlorab potrebno izjemno truditi, še zlasti, ko gre za nemočne žrtve. Ko so slednje determinirane, primerno ustrahovane in izločene iz normalnega socialnega življenja, je pot do svobode pretežko najti. Še vedno pa ne razumem ljudi, ki trdijo, da se ne želijo vmešavati. To zna biti res boleče, vendar je v nekaterih primerih nujno potrebno, saj nevladne in vladne organizacije pogosto gasijo ogenj, ko se že razplamti. Drugače očitno tudi ne gre, saj ne morejo videti in zaznati vsega. Preveč toge pa so tudi poti do iskanja rešitve, pravice in zaščite. 

Nekoč sem šla na policijo prijavit krajo na avtomobilu. Bilo je že precej pozno, a policijska postaja je bila blizu in menila sem, da je najbolje, če škodo takoj prijavim. Pozvonila sem na edini zvonec pred sprejemnico in odprl mi je nejevoljen policist. “Kaj želite?”,  je zabrundal z nizkim glasnim tonom. Navajena sem komunicirati prijazno, oddaljenosti osebe primerno glasno. Zato sem se za trenutek kar zdrznila. In ko sem začela razlagati, mi je že po prvem stavku, v katerem sem se seveda opravičila, da motim, nič kaj prijazno zabrusil: “Stopite naprej!”. Na naslednjih vratih sem zagledala plakat z motivom zlorabljenih žensk “Kaj ti je deklica?”. Opozarjal je na prijave nasilja. Pomislila sem, če bi zdajle prišla zato, da prijavim nasilje, bi bil policist v sprejemnici prvi, katerega bi se na vso moč prestrašila. Kako naj se prijavi zlorabljena ženska ali zlorabljen otrok, če naleti na neustrezen sprejem? Komunikacija tega policista je namreč izdajala pritajeno agresijo, jezo, morda zaradi dežurstva ali česa drugega. Kaj vem?! Vem le to, da neustrezen pristop in komunikacija ne dajeta možnosti tako občutljivim prijavam kot so zlorabe. Manjkajoč del na avtomobilu že prijaviš, tudi na takšen način, toda zlorabe zagotovo ne. 

To so torej odtenki, ki marsikoga odvračajo od prijave, celo samo posredovane. Pa ne samo na policiji, tudi v drugih službah, kot so socialna, šolska in podobno. Morda so v komunikaciji še najbolj uspešne nevladne organizacije, kjer delajo ljudje s posebno predanostjo in verjetno z veliko manj denarja. 

Tako je Fritzl potešil svoj umazani nagon. Zahvaljujoč neustreznim komunikacijskim potem, strahu pred posredovanjem informacij in ustrahovanjem bližnjih. Pravzaprav zaradi nekakšnega “virtualnega sveta”, ki ga je premišljeno in vendar z bolnim umom gradil okoli sebe. Nekomu je vzel in nekomu dajal. Ustvarjal je kaos in zgled moči. Kot bi podedoval perverzno nasilnost nekdanjih nacističnih vplivnežev. 

Umazane igre Big Brotherja

Videli smo že vse: preklinjanje, grožnje, dotike, bolj grobe dotike, žalitve, izmikanja in degradiranja, iskanje umazanega in žaljivega. Igrica, ki jo gledamo zadnji teden, pa je nekaj prav posebnega, resnično neokusnega. Je za višjo gledanost potrebno tudi to: jesti dlake z maščobo, mazati med nad očmi, da zlepi veke in se zliva v sluznico in še marsikaj drugega. Kaj če bi prišlo do poškodb, zdravju škodljivih reakcij in do resnično škodljivih posledic? Mar Big Brodher sedaj namiguje, da je razvrat poplačan? Mu kimajo tudi gledalci in se veselijo novih bedarij? Posegajo po takšnih igricah tudi zasebno, v krogu svojih prijateljev? Se veselijo nesreč in morebitnih tožb, ali je oddaja pred temi s pogodbo zaščitena?

Veselje, zabava … Da! Toda zdravju škodljive igrice? Seveda smo priča do skrajnosti prignani potrpežljivosti in želji po denarju. Priča smo tudi odzivom različnih osebnosti in konfliktom zaradi utesnjenosti in izločenosti. Vse skupaj deluje kot nekakšen poizkus nerodnega znanstvenika, ki se igra z ognjem. Komu se to še zdi zabavno? Morda tistim fantom, ki so pred leti mučili žive mačke in bili nato kaznovani zgolj z milo odločitvijo sodišča, ki jim je dodelilo nekaj ur dobrodelnega dela?

Meje bi morale obstajati tudi pri Big Brodherju. Čiščenje straniščne školjke – DA, toda uživanje dlak – NE in NE in NE! Najstniki – tudi +15 – sedaj dobivajo sporočilo, da lahko svojemu psu izpulijo par dlak in jih na silo stlačijo v usta nekomu, ki ga želijo ponižati. Nekoliko karikirano, vendar resnično.

Big Brodher sedaj resnično uči, kako ne uporabljati zdrave pameti. Prvi poizkus je naredil že s krvjo v kopalni kadi in v njej plavajočih organih. Še dobro, da se Dejan kopeli ni lotil. Je kdo preveril morebitno okuženost, ranice na telesu, morda skoraj nevidne, pa vendar?

Prosim, ne smejte se stvarem, ki se jim resnično ne moremo!