Barok na odru, vulkan v duši

Včeraj sem bila priča čudoviti predstavi v živo. V ambientu ljubljanskih Križank je bilo čutiti pričakovanje, ki ga je razvnel lep poznopoletni večer. Sedeži so bili zasedeni do zadnjega. Tudi tiste zamudnike, ki so šepetaje in malo glesneje iskali svoja mesta v parterju še deset minut po pričetku, je predstava Barok kmalu nemo prikovala k odru.

Foto: Aljoša Rebolj

Pihal je lahen vetrič in raznašal vonjave različnih dišav. Nad platneno streho je raho šumelo in odprt prostor Križank se je izkazal kot čudovit gostitelj predstave režiserja Tomaža Pandurja in ekipe v pred- in zakulisju.

Sprva je bil prizor razpet med levo in desno stranjo odra, kjer sta igralca Blanca Portillo in Asier Etxeandía s prefinjenimi gibi nakazovala začetek zgodbe, notranje doživljanje razpetosti med željo po telesni ljubezni in racionalno odločitvijo. Svetloba je natančno osvetljevala izbrane detaile in komaj opazni gibi so pripovedovali zgodbo, pravzaprav razlagali občutke. Globoko in doživeto. Zato sta igralca od prisotnih zahtevala sto odstotno pozornost, ki sta jo nato zadržala do konca igre. Dve uri. Neverjetno!

Foto: Aljoša Rebolj

Opazovala sem tudi druge gledalce. Kot male mačke za žogico smo premikali glave od leve proti desni, da bi ujeli natančna sporočila, ki so bila razpeta med igralcema na obeh straneh odra. In res, vsak prizor je bil kot slika z natančno kompozicijo in dramatično svetlobo. Vživetost igralcev pa nas je neizprosno držala v napetosti. Koncentracija ni popuščala. Ko je minilo prvih deset minut šepetanja med navdušeno publiko, je do konca sledila osupla tišina. Po dveh urah jo je razblinil bučen aplavz, tako dolg, da sem v dlaneh čutila že mravljinčenje. Toda najrajši bi ploskala še naprej. Vidno ganjena Blanca Portillo se je s soigralcem Asierjem Etxeandíasom sprehodila med publiko. Na odru pa je potrpežljivo, do zadnjega odmeva tleskajočih dlani, vztrajal Chema León. Samo trije igralci so nas torej držali v šahu dobri dve uri. Ko sem odhajala, sem se počutila, kot bi zapuščala dobre in predane prijatelje. Glasba ob zaključku je odmevala še v sosednje ulice in polnila s sporočilom prijetno noč. Še opazila nisem, da sem ves večer zdržala le v obleki s tankimi naramnicami in golimi rokami. Od čustev in navdušenja je bilo res vroče.

Neverjetno in res božansko! Točno to, kar je predstava želela podati. O tem se lahko prepričamo, ko Blanca zleze iz svoje igrane podobe markize de Merteuill in predstavi vizijo igralke. Sporoči nam, da ni namen prikazati resnico, popolno interpretacijo, pač pa božanskost. In to nam predstava tudi da – popoln umetniški užitek, ki prodre v dušo, jo vznemiri in tam ustvari nov svet.

Predstava bi odlično delovala tudi za obzidjem kakšnega gradu. Lepo pa bi jo bilo videti tudi v Mariboru, kjer je Tomaž Pandur začel svojo vizijo za takratni Maribor nenavadnega in morda preveč radikalnega gledališča.

Tomaž Pandur in ekspresivna erotika

Bolj ko ga odkrivam, bolj mi je všeč.

Začela sem povsem napačno. S publicističnimi članki in prebiranjem forumov, še preden sem si ogledala kakšno izmed njegovih del. Toda čutila sem, da mora biti v teh delih nekaj več. Slovenska nevoščljivost in plitkost je brezmejna. Torej, zapisanega je predvsem veliko populistično pozitivnega in na drugi strani z veliko užaljenosti precej negativnega. Zapisom ne morem verjeti, a jih tudi ne želim lahkoverno ovreči. Toda zanimala so me predvsem Pandurjeva dela.

Nobenega si nisem ogledala v živo. Brskala sem po spletu in našla posnetke številnih odlomkov. Zadnji je Barroco. Sestavlja ga niz umetniških prizorov. Vsak trenutek je čudovit in popoln prizor, zastavljen minimalistično, predvsem scensko, vendar z močnim nabojem čustev na obrazih likov, z njihovim gibanjem, sencami, ki sledijo njihovim gibom – v dolgih in grozečih razsežnostih ali v kratkih migetanjih. Potem so tu še močne prispodobe, ki slikajo bolečino, obup, hrepenenje, strast, upanje, poželenje. Kostumografski dodatki: z rok bingljajoče vilice, trakci, visoki usnjeni škornji, sadje, rože in vse ostalo, vključno z golo kožo, deluje na moč erotično. Vsa čustva so presežena, vendar ne jokajoča in kičasta. Presežena so v ekspresionističnem smislu – do bolečine resnična.

Zdi se mi, da gre za nekakšno platonsko erotiko, čeprav so prizori tudi meseni, ko naprimer vidimo moško roko, ki v močni strasti seže v mednoižje čez nagubano baročno krilo. Zlahka bi bil prizor tudi “krčmarski”, a umetnost tudi v tem primeru preseže vulgarnost. Gre za resnico, ki je le v umetnosti lahko vedno lepa.

To erotiko doživljam kot platonsko, ker je ekstremno estetska in globoko, čeprav tudi čutno močno doživeta. Prispodobe so do bolečine resnične: pitje vina iz steklenice, kajenje in dim iz nežnih ženskih ust, razkošna obleka, strastno poseganje v telo pod njo. Kontrast visokih usnjenih škornjev in gole kože, kontrast moškega in ženske. Nizajo se slike strasti, bolečine, obupa, hrepenenja, nevzdržnega. In res je, gre tudi za plesno povezovanje prizorov, za minimalistična sporočila, detaile (gibi dlani in prstov, ki objemajo kozarec, gibi trakcev na oblačilih, igra svetlob in senc), ki tvorijo celoto. Zgodba, ki jo preseže resnica občutenega.

Čestitam celotni ekipi, predani do zadnjega detaila.