Rakov oddelek

Zakaj je bila knjiga Aleksandra Solženicina dolgo označena predvsem kot kritika stalinizma, ki se skriva za mračnim rakovim oddelkom bolnišnice v Taškentu? Celovita podoba skozi osebe različnih stanov resnično zrcali podobo takratne družbe, a bolj kot to preseneča pisateljevo podrobno raziskovanje in poznavanje zdravljenja rakavih obolenj v tistem času.

Preseneti nas tudi kritika materializma, v času, ko ta še zdaleč ni bil tako razpreden kot danes. Ko nas popelje skozi vse peripetije zdravljenja, socialne izločenosti in političnega kaznovanja, navede: “Ljudi ne osrečuje blagostanje, ampak odnos med srci in naše gledanje na življenje. Eno in drugo je vselej v naši moči, se pravi, človek je vselej srečen, če le hoče, in nihče mu ne more braniti.” (Primerjaj s “teorijo izbire” Williama Glasserja)

Tako Solženicin opiše tudi politična izgnanca v Sibiriji, ko končno dočakata golo svobodo, sredi blatne in prazne pokrajine: “Tako je napolnjen in prenapolnjen njun svet in ni jima treba več sesati od zunaj, ampak lahko celo sama dajeta.” Danes pa so naši mali osebni svetovi v poplavi nepotrebne krame pogosto prazni in željni vsega nepotrebnega.

Knjiga, ki jo je Solženicin pisal kar štiri leta, nas opominja na vprašanja vrednot. Besedilo vseskozi širi obseg problemov: od osebnih, socialnih, družbenih in političnih, do drobnih in globokih spoznanj. In ob tem, ko podaja sliko rakovega oddelka v revni bolnišnici in načine zdravljenja ter raznolikost rakavih obolenj, zapiše tudi bistvo, ki ga je potrebno upoštevati pri obravnavi pacienta še danes:

“Konec koncev – ni še vse izgubljeno: če zdravila ne bodo pomagala, saj so še razna druga sredstva. Najvažnejše je – čutiti se Človeka z Veliko začetnico. Biti optimist.” To pa lahko navežemo na današnjo obravnavo pacienta v sodobnih bolnišnicah, ki mu ne sme biti odvzeta pravica do izbire, odločanja in samospoštovanja.

Torej, knjiga Rakov oddelek ni zgolj kritika stalinizma, preživeta in zaprašena literatura, ampak tudi smernica k razvoju sodobne družbe, k humanosti, etiki in morali. Opominja nas na notranja doživetja, na empatijo in prvinske vrednote, na načine, kako priti do njih in “zgrabiti zadovoljstvo”, neodvisno od zunajega sveta.

Omenjeno knjigo kot svoje čtivo navaja tudi avtor knjige “Krive so zvezde”, John Green. Ne spreglejte te duhovite dogodivščine skozi bolezen in ljubezenske vzgibe mladih bolnikov z rakom. Odlično branje!

 

 

 

 

 

Komunikacija v zdravstvu in trenja med stroko in uporabniki

Glede na včerajšnjo oddajo Trenja, ki je bila posvečena še vedno ne dovolj pojasnjeni smrti mladega pacienta – Bora Nekrepa, lahko sklepamo, da večino zapletov v zdravstvenih ustanovah resnično povzročijo komunikacijske pomanjkljivosti

Te pomanjkljivosti se pogosto kažejo kot neustrezna komunikacija med zdravstvenim osebjem  – bodisi kot posledica slabe organizacije dela in poteka postopka od sprejema do zdravljenja, bodisi  v  komunikaciji zdravstvenega osebja s pacienti in svojci. Da do nerazumljivih vozlišč v komunikaciji resnično prihaja, smo lahko slišali tudi v oddaji Trenja, ko so sodelujoči bodisi neustrezno odgovarjali na vprašanja, se zatekali zgolj k stroki in formalnim odgovorom, kljub temu, da so bila vprašanja enostavna, usmerjena zgolj k etiki in človečnosti, k čemur sta pozivala tudi starša pokojnega dečka. 

V komunikaciji zdravstvenega osebja s pacienti in svojci se moramo zavedati, da gre običajno za dva pola – čustvenega in strokovnega, pri tem pa slednje ne smemo izkoriščati za izgovor, pač pa iskati poti med obema. To preprosto pomeni, da mora biti strokovnjak, ki dela z ljudmi, v prvi vrsti oseba, ki razume in zna sprejeti tudi čustva, ne zgolj stroj za iskanje napak. Isto razumevanje pričakujemo tudi z druge strani, med njima pa mora potekati komunikacija brez šuma, torej komunikacija, ki poteka od subjekta do subjekta v nespremenjeni obliki. Ne pa tako, kot bi osebe govorile različne jezike. 

V danem primeru smo videli, kako starši pokojnega dečka v krču in zagati javnosti izlivajo svoja čustva, še vedno pod vprašajem, kaj se je pravzaprav zgodilo, in ali bi se lahko ravnalo tudi drugače. Ne formulirajo strokovnih odločitev, postopkov in napak kot krivca za smrt sina, pač pa iščejo preprosto pojasnilo, morda prav tisti stisk roke in srčnost, ki ju je omenil predstavnik Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Zakaj je to pravzaprav to omenil? Ali morda ni slišal, da Borova starša iz Univerzitetnega kliničnega centra Maribor nista prejela niti preprostih pojasnil, odgovorov na zastavljena vprašanja, kaj šele tople besede in stiska roke? To je le eden izmed vozljev v omenjeni komunikaciji.

Dr. Janez Remškar je omenil pomanjkljivo komunikacijo in predolg postopek. Zdi se mi, da je zadel v polno. Predolg postopek od izvida do zdravljenja je namreč prav tako vrzel, ki je nastala v komunikaciji med osebjem. Za to seveda ni odgovoren nihče od posameznikov, pač pa celota – kombinacija tistega večera, kot je rekla Borova mama in organizacija dela, ki v celoti solidno funkcionira, v določenih primerih pa zataji. 

Gordana Živčec Kalan je odločno ponavljala, da družina zasluži resnico. Je morda med tistimi, ki se znajo osebi v stiski približati tudi s človeške plati? Je odlična in odločna govornica z veliko strokovnega znanja. Toda kima predvsem tistim, s katerimi se strinja in pripravljena je tudi žaliti, če ne gre drugače (npr. odvetnika Boštjana Verstovška). Ponavljala pa je predvsem SISTEM NADOMESTILA BREZ STORJENE NAPAKE. Razumemo. Tudi Borovi starši verjetno razumejo.  Kot vse ostale stroke, je tudi medicina včasih brez ustreznih sredstev, nemočna ali pa zaide v tiste minimalne odstotke možnih zapletov. Toda to ni opravičilo, da bi z ljudmi ravnali nečloveško, otepajoč se jih kot popravila potrebnih strojev. To ne more biti izgovor za storjeno in še večkrat ponovljeno napako v komunikaciji s starši pokojnega dečka, pa tudi v številnih drugih primerih. Kaže na to, da so zdravstvene ustanove hočeš nočeš nagnjene k monologu in manj pripravljene prisluhniti sogovornikom. Hkrati pa tudi še vedno neurejen status nadomestila odgovornosti brez napake (kajti tudi, ko ta nastane, se jo v medicini grozno bojijo priznati, ali pa je določanje le te tako ohlapno, da se skoraj vedno izmuzne formulaciji) je plod nezadostne strokovne komunikacije. Če je formuliranje omenjenega nadomestila tako pomembno, bi že zdavnaj moralo biti urejeno. In če je le to vrzel do iskanja pravice (kar sicer ni, bi pa zagotovo bila olajšava za nenamerno oškodovanega), zakaj še vedno ni pravno formalno urejena? Predstavnice Zdravniške zbornice namreč nismo prav dobro razumeli, kdo so pravzaprav “odgovorni”. Lepo pa je bilo slišati, da takšno možnost zagovarja in da so se predstavniki Zdravniške zbornice za to že trudili.

Toda recimo na koncu najpomembnejše: Ljudje smo bitja, pri katerih so čustva neločljiva od telesa, zato jih ne moremo obravnavati kot nekaj tretjega. Čustva tudi niso manj vredna in zanemarlljiva v primerjavi z racionalnim, strokovnim pristopom, čeprav je včasih videti, da laiki pač niso sposobni razmišljati racionalno. Naj zato omenim izbor nadarjenih mladih veterinarjev, ki se po diplomi izobražujejo na eni izmed priznanih ameriških veterinarskih klinik. Kot najbolj uspešne predstavljajo tiste, ki so sposobni vzpostaviti stik tudi s čustveno prizadetimi lastniki bolnih živali. Zaradi tega ni njihova strokovna usposobljenost nič bolj na udaru, nič slabša ali zaradi čustev kakor koli prikrajšana. Že vnaprej so namreč izbrani tisti z najboljšim strokovnim znanjem. Med njimi pa zagotovo ni takšnih, ki živali ne bi imeli radi. Po istem kriteriju je izbrano tudi ostalo tehnično in administrativno osebje. Naj omenim še to, da je klinika usposobljena predvsem za nujne primere in so zato veterinarji izpostavljeni pogostemu stresu, hitrim odločitvam in pomanjkanju časa. Zato bi tudi za slab zgled lahko našli številne izgovore, a potem bi svoj status sposobnosti morali spremeniti v nižjega.

Strinjam se z odvetnikom Boštjanom Verstovškom, ki je ob koncu oddaje pripomnil, da imamo v našem zdravstvenem sistemu čudovite strokovnjake, ki jim zaradi vseh slabih izkušenj, prikazanih v javnosti, delamo krivico. Tudi dr. Janez Remškar se ni zmotil, ko je zagovarjal naš zdravstveni sistem, ki je še vedno dostopen in zgledno funkcionalen. Le komunikaciski sistem je za tako razvito stroko postal neustrezen, zastarel, sodobnemu človeku neprijazen. Zato je nujno potreben korekcij.

Organizacija dela v zdravstvenih ustanovah

Naslov seveda ne pove nič novega. Da z organizacijo v državnih zdravstvenih ustanovah nekaj ni prav, je opozarjal že nekdanji minister Keber. Zadeva odtlej ni dosegla bistvenega izboljšanja. Spreminjajo se le nianse in statistične spremembe, ki neposrednemu uporabniku ne dajejo drugačne slike v praksi. Zgolj praksa pa je tista, ki zaposlene v zdravstvu in uporabnike zanima.

Dejstvo je, da lahko le zadovoljni uslužbenci zadovoljivo opravljajo svoje delo. Tako je v vseh poklicih, v zdravstvu, kjer gre za delo z ljudmi, pa je to še posebej očitno. Dobra organizacija dela je zagotovo eden od dejavnikov, ki vpliva na kvalitetno in uspešno delo, ob katerem bodo zadovoljni tudi pacienti. 

Pred dnevi me je obisk zobozdravstvene ustanove opozoril, kako nerodna je shema postopka sprejemanja in naročanja pacienta. Da bi se temu izognila, sem predhodno poklicala v ordinacijo, kjer sem dobila kratke napotke. Predvsem: Oglasite se ob tej in tej uri – 30 min na teden imamo na voljo za sprejemanje novih pacientov. Oglasila sem se nekaj tednov kasneje, saj je ura  za odraslega z obveznostmi za sprejem prav nemogoča: 12.30. Toda zadevo sem želela zgolj preveriti. Pripeljala sem se v središče mesta, parkirala na bližnjem parkirišču ter odpešačila do ambulante. Pripravljena na vse mogoče. Tega so me izkušnje že naučile. Zato ob takšnih terminih svojo hipersenzibilno naravo pospravim globoko v kovček in ga pozabim nekje na varnem. Torej, poiskala sem ambulanto, pozdravila medicinsko sestro in jo vprašala, ali v tej ambulanti dela dr. ta in ta. “Ste naročeni?”, je bilo njeno prvo vprašanje. “Ne,” sem odgovorila, toda rada bi se naročila. “Ali ste prvič pri nas?” “Ja, ampak saj sem vas predhodno poklicala.” Hitro me je presenetila: “Žal se ne morete naročiti, lahko pa vas vpišem v zvezek.” Ob tem me je pogledala z velikimi, ocenjujočimi in nekoliko prestrašenimi očmi, kot da bi pričakovala moj izbruh. “Dobro,” sem še vedno zadovoljna odvrnila in jo vprašala, ali potrebuje zdravstveno izkaznico, in presenečena nad njenim NE, zdrdrala svoje najosnovnejše podatke. V hipu me je prešinilo, ali ne bi mogla tega zahtevati od mene že po telefonu ali internetu. Toda pravila so pravila. Ordinacija je bila razen naju prazna. Nekje na hodniku sta se simpatično šalila zobozdravnik in administratorka, vse čakalnice so bile prazne. Jaz pa seveda nekoliko presenečena. In srečna, ker sem vse tekoče zadeve uredila že v samoplačniški ambulanti. Toda manj srečna ob tem je bila moja denarnica. Da pa si ne bi tudi v državni ustanovi obetala kaj brezplačnega, mi je medicinska sestra namignila, da je čakalna doba 6 mesecev, bele plombe v kočnikih pa so doplačljive po 15,00 do 20,00 Eur po saniranem zobu. Ob tem me je prešinilo še nekaj opozoril glede amalgamskih plomb, za katere sem mislila, da sploh niso več v uporabi. 

Toliko torej o mojem prvem sprejemu in če sem prav razumela, mi bodo čez približno 6 mesecev poslali na dom po pošti kartonček uporabnika, nakar jih moram poklicati po telefonu, da mi bodo posredovali datum naročila oziroma termin obiska. Po možnosti bo ta prvi rezerviran le za pregled. (moja zlobna opomba) !?

Za vpis v zvezek sem torej zapravila za vožnjo, svoj študijski in delovni čas in 2 Eur za parkirnino. Je to do uporabnika prijazno? Si ne bi mogle vsaj enostavne zdravstvene ustanove vzeti zgled po ministru Virantu in uvesti sodobnejši sistem komunikacije – predvsem internetni, saj obstoječe povezave že obstajajo, le znanje in baze podatkov so še nepopolne – in prilagoditi delo ustanov informacijsko pismenemu stoletju? Za tiste, ki interneta ne uporabljajo, pa naročila prilagoditi telefonskemu in pisnemu naročanju ali pa razmisliti o drugačnem sistemu, ki s starostjo in boleznijo prizadetih ne bi pehal v neprijazen, in pogosto le zaradi administracije nepotreben, način obiskovanja zdravstvenih ustanov. 

Želim opozoriti le na kapljico v morje, čeprav je sistem organizacije dela v omenjenih ustanovah veliko globji in širši. Zadeva nezadovljstvo uslužbencev in s tem tudi njihovo preobremenjenost, kot tudi nezadovoljstvo pacientov, kar se včasih kot tempirana bomba pokaže v odnosu do – predvsem – medicinskih sester. Te problem nato zaokrožijo še s, po njihovem mnenju, prenizkimi osebnimi dohodki itd. Nihče torej ni zadovoljen, sistem pa vrti svoje veliko zarjavelo kolesje naprej, kot da bi bilo tako edino možno.

Morda bi bilo potrebno razmisliti, ali bi lahko gospod Gregor Virant v svojem slogu pripravil kakšno reformo tudi na področju organizacije v zdravstvu, čeprav kot uvajalec plačilnih razredov za javne uslužbence prav pri njih ni najbolj priljubljen. Toda priznajmo mu, na področju javne uprave je dosegel zdaleč največ v zadnjih letih in po pravici povedano me čudi, da se v novi vladi ne omenja kot potencialni minister. Tukaj pa ne bom šla dlje, saj ne poznam polit5ičnih igric.

Glede organizacije dela v zdravstvu pa je zmotno razmišljati, da bodo reformo zmogli uvesti zgolj zdravstveni delavci sami. To je povsem zgrešeno. Oni so tisti, ki morajo potek dela smiselno razložiti, organizirati pa ga mora nekdo, ki ima občutek za organizacijo, komunikacijo in izvajanje zadanih ciljev. Nekdo, ki zna načrtovati in nadzirati, ki ni popustljiv in se dosledno drži zadanih nalog.