Novodobni človek je orodje kapitalizma. Z vidika humanizma je prav smešno, da abstraktna znanost upravlja s homosapiensom. Kaj v tej verigi napačnega razvoja je šlo narobe? Ekonomija je pogruntavščina človeka, a jo je le ta tako izpridil, da ga je podjarmila. Zamislite si, da z vami upravlja računalnik, ki ste ga skrbno sestavili in nadgradili z naprednimi enotami, kolikor je to le bilo mogoče. On vas nato, močan kot je, pripravi, da mu služite. Vi to počnete, se čudite njegovi inteligenci in ne opazite, da ste postali suženj.
Kaj se dogaja v obolelem razcvetu ekonomije in kapitalizma? Človek postaja majhen pritlehen stvor, s katerim manipulira na videz uspešnejši “pritlehek”, ne vedoč, da ne služi sebi, temveč razkrajajočemu napredku bolne družbe. Primerja se z manjšim in se počuti večjega, boljšega, uspešnejšega, na koncu ničnega bitja. Kapitalist.
Kaj je za adaptacijo današnje družbe resnično pomembno? Vrniti se moramo k človeku in njegovim osnovnim etično moralnim vrednotam, izhajati iz njih in iz osnovnih psiho-materialnih potreb.
Zdaj bom uporabila citat umetnika Paula Gauguina, ki se je na neki prelomnici spraševal: “Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo?” (Tahiti, 1897) Kot slikar je iskal bistvo življenja, v času za seboj pa razgibal umetniške trge s svojimi nenavadnimi slikami. Od vprašanja o bistvu bivanja smo tako prišli do kapitalizma in njegovega vmeščanja umetnin v svoje strračunalnik, smrtukture. Te se za razliko od umetnikovega razmišljanja uvrščajo v svoje finančne podvige, uspešnost in navidezno moč. Lep primer je ogledalo umetnika Damiana Hirsta, ki je okoli prsta ovil svetovne vlagatelje še za časa svojega življenja in kaže podobo današnjega časa še sedaj. Ironično – za enormne vsote denarja.
Ironija? Sarkazem? Napredek?
Kje in kdaj smo pozabili človeka? Smo ljudje ali polroboti?
Ko smo ob epidemiji korona virusa začeli sestavljati strategije, zganjati paniko ob prepočasnih ukrepih, pa potem na vrat na nos nesmiselnih odlokih in razvoju kvazi rezumevanja bolezni, ki je pripeljala do nerazumevanja znanosti in ignoriranja strokovnih nasvetov, pa vse do uveljavljanja moči na račun grozečega virusa, do skrajnih nesreč zaradi slabe in prepočasne odzivnosti v komunikaciji, smo pokazali, kako zelo smo razpeti med željo po uspehu, močjo in na drugi strani resnično skrbjo za zdravje kot tudi po izredni želji pametovati vsaj tokrat, če nas drugače ne opazijo. Trije poli so stopili na plan razcepljene družbe: politika, zdravstvo, proticepilci in ob njih še splošno nezadovoljni državljani Slovenije. Kaj vse se je zgodilo, spominja na komedijo zmešnjav, medtem pa se polnijo ordinacije za psihološko pomoč. V vsej tej zmedi se je oglasil človek. Bitje, ki potrebuje osnove za svoje bivanje in napredovanje v smislu osebnostne rasti, zadovoljivega sobivanja in ustvarjanja.
Dve tragični smrti mladih žensk po cepljenju s cepivom Janssen sta opozorili, kako pomemben je posameznik, čeprav tehtamo med tisočerimi in enim, je statistika zgolj veda, čustva pa so odraz človeka, posameznika in njegovih najbližjih, ki jih preplavijo kot cunami, še zlasti, ko ugotovijo, da bi napako lahko preprečili s hitro odzivnostjo, ukrepi in natančnostjo. V ta namen spletni časnik “necenzurirano.si” navaja datume in odločitve odgovornih, ki bi lahko ukrepali pravilneje in preprečili vsaj eno od dveh smrti. In spet smo pri statistiki. Nepotrebno. Osredotočimo se na boljšo komunikacijo. Priznajmo razcepljenost in napake. Opravičimo se.
Skozi članek, ki ga omenjamo, se dokopljemo do spoznanja, da so administrativni ukrepi prehiteli znanost. Še preden je stroka uspela resno opozoriti, da cepivo Janssen ni primerno za mlajše ženske, je politika sprejela sklep, da za cepljene s tem cepivom že naslednji dan velja PC pogoj. To je bila pritlehna vaba.