1.6.2008
Ljubljana – V zgodnjih jutranjih urah je po hudi bolezni umrl psihiater in nekdanji direktor Inštituta za varovanje zdravja RS Andrej Marušič.
Foto: Barbara M.
Komentarji na novico o njegovi smrti so preplavili splet. Jočejo celo tisti, ki ga niso poznali osebno, pač pa so mu prisluhnili in ga spoznali preko medijev in predavanj. Preko pričevanj bolnikov in vsestranske karizme, pozitivne usmerjenosti in deške odkritosrčnosti, kljub popolni predanosti stroki in znanosti.
V prish čutim občutek krivde, ker sem spregledala prvo novico o njegovi smrti. Ko sem končno izvedela, me je prešinilo do kosti. Niti pomislila nisem, da je bolan, kaj šele, da ga tako kmalu čaka smrt. Pogovarjal se je tako pozitivno, opogumljajoče, razsodno in empatično. Nikoli nisem zaslutila žalostne zgodbe, ki jo je nosil v sebi. Lansko leto je bil izbran za najbolj simpatičnega Slovenca in s svojim šarmom nas je zares prelisičil.
Novice o njegovi smrti sem prebrala pozno zvečer, kar je zamaknilo moj spanec v jutranje ure. Ampak nič ne pomaga. “Kar nas ne premaga, nas krepi.” Pa čeprav boli.
Toda še bolj me boli diskreten zapis njegovega brata Dragana, ki sem ga našla na enem izmed spletnih forumov:
“Sem Dragan, Andrejev najstarejši brat. Vsem v imenu družine najlepša hvala ze sočutne besede. Najprej, da ne bo nepotrebnih ugibanj, ki se pojavljajo v komentarjih: Andrej je bil junija 2006 operiran zaradi raka na tankem črevesu.
Oglašam se pa zaradi komentarja 42. Janezmaj (02.06.2008 || 00:36:56) o tem, kako naj bi imel Andrej medicinsko zagotovo najboljše možno zdravljenje, kar jih obstoja. To žal ni res. In to je Andreja tudi najbolj bolelo. V Andrejevih besedah: želim si samo, da bi me zdravili tako kompetentno, kot sam zdravim bolnike, ki prihajajo k meni v ambulanto. O podrobnostih, zakaj je tako mislil, v tem trenutku ni govoriti.
Moje osebno mnenje pa je tako. Andreju smo v boju pomagali vsi njegovi bližnji, prijatelji in drugi ljudje, ki ga imajo radi, nekateri zdravniki s širsim pristopom do zdravljenja raka. In v zadnjih dveh mesecih osebje Bolnice Izola, nikakor pa ne uradna onkologija, ki si edina lasti pravico do – s strani davkoplačevalcev financiranega – zdravljenja raka. Kot matematik nekaj vem o znanosti, onkologijo sem v teh dveh letih, ko sem bil ob Andreju, spoznal za precej neznastveno vejo medicine, ki ji obenem še manjka osnovne človeske empatije.”
Andrej, ki se je za korist posameznika in depresivne družbe marsikdaj boril tudi proti vetru, je kot v najbolj črnem scenariju prav na svoji poti doživel razočaranje in nerazumevanje.
Prepričana sem, da se je osebno s smrtjo znal spoprijeti, do zadnjega pa je ostal človek, ki je verjel v 100-odstotne odnose in poglobljeno razumevanje. In čeprav je pogosto trdil, da je služba zanj le služba in dosledno opravljanje strokovnega dela, svoje človečnosti ni mogel skriti. Znal je združiti empatijo, čustva in stroko, ne da bi se bal, da bo slednja ob tem izgubila na veljavi.
Bil je srečen član srečne družine in zdi se, da je še vedno tu. Nekje med nami. Tako je z velikimi ljudmi. Za vedno ostanejo nekje ob nas. In naša svetova tukajšnjega in nerazumljivega se prepletata.