Barok na odru, vulkan v duši

Včeraj sem bila priča čudoviti predstavi v živo. V ambientu ljubljanskih Križank je bilo čutiti pričakovanje, ki ga je razvnel lep poznopoletni večer. Sedeži so bili zasedeni do zadnjega. Tudi tiste zamudnike, ki so šepetaje in malo glesneje iskali svoja mesta v parterju še deset minut po pričetku, je predstava Barok kmalu nemo prikovala k odru.

Foto: Aljoša Rebolj

Pihal je lahen vetrič in raznašal vonjave različnih dišav. Nad platneno streho je raho šumelo in odprt prostor Križank se je izkazal kot čudovit gostitelj predstave režiserja Tomaža Pandurja in ekipe v pred- in zakulisju.

Sprva je bil prizor razpet med levo in desno stranjo odra, kjer sta igralca Blanca Portillo in Asier Etxeandía s prefinjenimi gibi nakazovala začetek zgodbe, notranje doživljanje razpetosti med željo po telesni ljubezni in racionalno odločitvijo. Svetloba je natančno osvetljevala izbrane detaile in komaj opazni gibi so pripovedovali zgodbo, pravzaprav razlagali občutke. Globoko in doživeto. Zato sta igralca od prisotnih zahtevala sto odstotno pozornost, ki sta jo nato zadržala do konca igre. Dve uri. Neverjetno!

Foto: Aljoša Rebolj

Opazovala sem tudi druge gledalce. Kot male mačke za žogico smo premikali glave od leve proti desni, da bi ujeli natančna sporočila, ki so bila razpeta med igralcema na obeh straneh odra. In res, vsak prizor je bil kot slika z natančno kompozicijo in dramatično svetlobo. Vživetost igralcev pa nas je neizprosno držala v napetosti. Koncentracija ni popuščala. Ko je minilo prvih deset minut šepetanja med navdušeno publiko, je do konca sledila osupla tišina. Po dveh urah jo je razblinil bučen aplavz, tako dolg, da sem v dlaneh čutila že mravljinčenje. Toda najrajši bi ploskala še naprej. Vidno ganjena Blanca Portillo se je s soigralcem Asierjem Etxeandíasom sprehodila med publiko. Na odru pa je potrpežljivo, do zadnjega odmeva tleskajočih dlani, vztrajal Chema León. Samo trije igralci so nas torej držali v šahu dobri dve uri. Ko sem odhajala, sem se počutila, kot bi zapuščala dobre in predane prijatelje. Glasba ob zaključku je odmevala še v sosednje ulice in polnila s sporočilom prijetno noč. Še opazila nisem, da sem ves večer zdržala le v obleki s tankimi naramnicami in golimi rokami. Od čustev in navdušenja je bilo res vroče.

Neverjetno in res božansko! Točno to, kar je predstava želela podati. O tem se lahko prepričamo, ko Blanca zleze iz svoje igrane podobe markize de Merteuill in predstavi vizijo igralke. Sporoči nam, da ni namen prikazati resnico, popolno interpretacijo, pač pa božanskost. In to nam predstava tudi da – popoln umetniški užitek, ki prodre v dušo, jo vznemiri in tam ustvari nov svet.

Predstava bi odlično delovala tudi za obzidjem kakšnega gradu. Lepo pa bi jo bilo videti tudi v Mariboru, kjer je Tomaž Pandur začel svojo vizijo za takratni Maribor nenavadnega in morda preveč radikalnega gledališča.

Bolečina, ljubezen, Barok

Predstava Barok, ki si jo bomo v kratkem lahko ogledali v ljubljanskih Križankah, je pravi balzam za sodobno sintetično doživljanje sveta in predvsem ljubezni. 

Reržiser Tomaž Pandur jo predstavlja takole:

“Je predstava, ki temelji na slovitem Laclosovem ljubezenskem romanu v pismih z naslovom Nevarna razmerja. Gre za svet, ki zunaj poka po tisočletnih kovanih šivih, znotraj pa pod dotiki strahu in lepote. Tragična ljubezenska zgodba markize de Merteuill in vikonta de Valmonta, ki jo tudi danes lahko doživimo v vsej njeni lepoti in polnosti.” (vir: Elle)

 

Tomaž Pandur

Tomaž Pandur

 

 

Odkar sem si ogledala odlomke na spletu (youtube), je zame gledališče spet živo, ljubezen vredna poželenja, estetika čista in močna. Ekipa vseh sodelujočih je neverjetna. V predstvi so kot eno – predani projektu do bolečine. Zastrašujoč minimalizem scenske postavitve dopušča igralcem možnost, da se izrazijo z igro do skrajnih meja. Vsak gib je pomemben, vsak detail vključen v končno izraznost. Božansko.

Nevarna razmerja Choderlosa de Laclosa sem vedno brala površno. Čas, v katerem je bil roman v pismih spisan, mi je tako tuj, da se mi je takšna zdela tudi opisana tragična ljubezen. Nekoč doživeta in pokopana. Morda celo malo pretirana, s preveč danes nerazumljivega leporečja in zato ne dovolj resnična, nekako umetelna. Bolj pravljica iz starih časov, kot resnična ljubezen. Predstava Barok pa nas prikuje na trdna tla, nas sooči z bolečino, obupom in meseno ljubeznijo. S strastmi, ki jih rišejo igralci s svojimi dodelanimi in vživetimi gibi, s prispodobami v detailih kostumov in minimalnimi scenskimi dodatki. Nič ni prisotno brez razloga. Vse je celota z močnim sporočilom. 

Barok je sporočilo o ljubezni, ki bi jo kljub bolečini želeli doživeti. Je močna, strastna in resnična. Povsem drugačna od površnih čustev sodobnega časa, daleč od materialističnega frfotanja in navidezne sreče povprečnega človeka.

Tomaž Pandur ponovno v Sloveniji

Tu in tam dobimo v Slovenijo svoje ustvarjalce za kakšno uro na posojo, in lahko smo srečni, da si njihovo delo ogledamo v živo. 

Tako je tudi s Tomažem Pandurjem in čudovito zasedbo igralcev predstave Tesla Electric Company. In kot poroča Rockonnet: “Na odru bo prvič v Sloveniji v okviru te predstave nastopil tudi sloviti igralec Rade Šerbedžija.” 

Septembra pa bo v Ljubljani na ogled tudi predstava Barok.

( Na Hrvaškem pa je že “pokalo po šivih” ob Kaliguli.)

Torej, obilo užitka!