Slavoj Žižek o demokraciji

Državne parlamentarne volitve so mimo, in zdi se, da je tudi nas začela skrbeti okrnjena družbena demokracija, ki životari in se upira s poslednjimi močmi ponosa in samospoštovanja posameznika. 

Spomnimo se spektakularnih aretacij (Penko, Zidar) in senzacionalnih poročanj (nasilje v zaporu Dob), kot neposrečenega vzorca ustvarjanja in zagotavljanja reda. Večina nas je čutila nelagodje, nemoč in neustrezno omejevanje svobode, še zlasti, ker je poduk izhajal s strani državnih ustanov, ki jim načeloma zaupamo in od njih zaupanja vredno delo tudi pričakujemo. Kazanje moči nas bolj kot fascinira, straši. Ali pač ne? Da, razdeljeni smo v dva pola. Nekateri se ob Penkovem ugovoru zoper nasilno aretacijo nasmihajo: “Naj se zjoka doma, reva!”. Ti isti so tudi mnenja, da nam mora vladati nekdo, ki zna udariti po mizi in biti odločen. 

Ob tem Slavoj Žižek upravičeno razglablja o demokraciji:

“Ali in kako demokracija zares živi v neki družbi, ni odvisno zgolj od napisanih zakonov, ki zagotavljajo svoboščine in urejajo proces demokratičnega odločanja. Nič manj pomembna ni gosta mreža nenapisanih pravil civiliziranega obnašanja, ki urejajo spoštovanje drugih, vljudnost in strpnost, in ki prepovedujejo poniževanje soljudi. Ta pravila so po svoji naravi krhka – nobena oblast, nobena zakonska prisila ne kaznuje njihove kršitve, toda če se jih ne držimo, se celotno družbeno tkivo pričenja razkrajati. In to je tisto, kar nas mora skrbeti ta trenutek: razkroj teh pravil.” (Zares, 01, 2008)

Mislim, da nas prav to začenja skrbeti. Družbo razkrajajo nemoralna stališča ekonomije, politike in sociale. Vse to pa se odraža na prebivalstvu, v medsebojnih vezeh in načinu komunikacije, ki se začenja že v otroški dobi, na žalost pogosto ob slabem zgledu in prikritem nasilju družbe. 

Videti je, kot da morala in klasične družbene vrednote trenutno niso v modi. Prevladujejo mačoizem, pogum, moč. Javnost strpnost pogosto ocenjuje kot mlačnost in nedorečenost, ostre ukrepe pa kot znak odločnosti in način zagotavljanja varnosti. Je strah pred neuspehom zares že tako močan? Se bojimo izgubljati, biti poraženi, si priznati napake, da posegamo po nemoralnih in izkrivljenih načinih dokazovanja?

Zdravo tkivo družbe, kot skrbi Slavoja Žižka, je že načeto. Je rana, ki se širi, ki postaja vse globja, se zajeda v vse družbene pore in odkrito krvavi tudi v javnosti. Nasilje postaja model, s katerim si lahko priboriš več. Na vseh področjih. Toda Slovenci smo ob zadnjih volitvah pokazali, da nas skrbita tudi morala in demokracija. Ne le denar in varnost. Ne le vpliv in moč. Pač pa tudi človečnost.