Položaj človeka v družbi je krhek, kot je krhko življenje samo. Se tega zavedamo?
Danes uspeh, jutri poraz. Danes življenje, jutri smrt. In vse to v odnosu nečesa, kar smo zastavili kot resničnost. Kot trden in neomajen temelj. Toda to je zgolj dogovor, status, ki smo ga vnesli v neko namišljeno igro. A vse na tem temelju je gibko, drseče, spreminjajoče se, spolzko, neoprijemljivo in predvsem ne absolutno.
Včeraj smo verjeli Pahorju, potem Janši, danes nikomur več. Poskusi, da bi drveči voz varno zaustavili, so sprejeti z veliko mero nezaupanja in okvarjena zavora ne bo nikoli več takšna kot nova. Čas in dogajanje v njem se prepletata v nenehnem kaosu, medtem ko so izpostavljene figure na šahovnici že pristale ob starni, kjer jih ni mogoče več nadzirati.
Se mi zgolj zdi, ali na TV programih vse pogosteje vrtijo filme, ki bi nas morali opomniti na nestrpnost, črednost, nemoralnost. Deček v črtasti pižami, posnet po mladinskem romanu irskega pisatelja Johna Boyna, namenjen predvsem mladim, današnjega otroka res spravi v zadrego. Zakaj bi bila med dečkoma žica? Zakaj je eden umazan, gologlav, v čudni obleki in drugi brez družbe? Morbidno! Starejši, ki imajo na področju zgodovine že nekaj več znanja, nekako razumejo, a ne morejo se vživeti v tisto, kar vidijo. Podobno grozo, čeprav na povsem drugo temo, uspe s svojim pisanjem pričarati Andrej Makuc v zbirki novel Oči. A starši se bunijo: to ni za otroke! Res, brez izdatnega pogovora z izobraženo odraslo osebo na temo groze, ki jo novele pričarajo, branje za otroka oziroma neizkušenega mladostnika ni primerno. A z izdatno razlago, psihološko podporo in razkrivanjem socialnega, kulturnega in zgodovinskega ozadja, je delo vrhunsko.
Mladi, ki se bojijo Makucovih Oči, so hkrati gradniki družbe, ki postaja vse bolj izprijena, v oporo močnim, nesramnim, goljufivim, egoističnim, nestrpnim, sebepolnim posameznikom. Kaj nam torej preostane? Ali ne znamo skozi razgovor mladim razložiti, kakšno packarijo smo pravzaprav zakuhali? Jih lahko opomnimo na nestrpnost znotraj šolskih ustanov, kjer so pozitivne lastnosti že zdavnaj “out” in šteje zgolj komolčenje, izrivanje, nasilje, namišljena in vsiljena priljubljenost, zraven pa še zastraševanje, izločanje, žalitve in nasilje?
“Biti zgoraj” lahko jutri pomeni prepad. Truditi se v odmaknjenosti lahko jutri pomeni uspeh, vzpon. Toda glede na kaj? Vse to je zgolj relativno, odvisno od sveta in igre v kateri živimo. Zato tudi golo življenje zahteva spoštovanje, razumevanje in strpnost do drugačnosti, z zavedanjem, da se igra lahko v trenutku spremeni. Da bi se lahko oprli na temelje, jih moramo graditi, utrjevati, spoštovati vse okoli sebe, kar pomeni relativno stabilnost.
Nismo ne gospodarji časa, ne gospodarji Zemlje in najbolj paradoksno: niti gospodarji samih sebe. Lotimo se zadev s spoštovanjem do vseh in vsega, kar je vpleteno v to naše navidezno življenje.
