As ti tud not padu, Borut?

Včeraj na POP TV – med Jurija Zrnca in Lada Bizovičarja.

Dva zanimiva voditelja, katerima pa se gost, zlasti resen in običajno drugačni komunikaciji privržen sogovornik, težko približa. Potrebno je tvegati, spregovoriti njun jezik in hkrati obdržati svojo podobo.
Borut Pahor je bil odličen. Zagotovo tudi pogumen, in to v času, ko mu podtikajo predvolilna polena. Prepričan je, da ima prav, da je in ravna pošteno, v smislu dobrega.
Toda radi bi mu očitali, da je neodločen, samovšečen, nastopač brez poguma za odločne poteze. Pa je res tako?
Ta trenutek se mi zdi nekoliko izigran. Mediji so nerodni pri iskanju nepristranske resnice. Nasprotniki se lovijo za besede in izjave, ki jih negativno obračajo.
Kar na enkrat nihče ne opazi, da je Borut Pahor izjemno strpen, da teži h kulturnemu dialogu, da ne prehiteva in se ne prenagljuje, da ni maščevalen in zajedljiv. Samovšečen je le toliko, kot je dobro za vsakega zdravega, samozavestnega človeka. Zadovoljen je s seboj, skrbi za svoje zdravje in to tudi priznava. Kaj slabega bi lahko bilo na tem? Priznava tudi, da je njegov delovnik naporen in da je z leti potrebno za telo in duha narediti več, da človek ostane v kondiciji. Toda mediji se ujamejo na eno samo uspavalno tabletko in iščejo volkove, ki zagrizejo v kost.

Kako daleč segajo naši predsodki in do kje zdrava pamet? Nekatere izmed znanih Slovenk Pahorja v Trenjih označijo kot nekoga, ki zapeljuje s pogledi. Ki si s postavnostjo in nasmehom pridobiva glasove. Lepo vas prosim! Potem na tehtnico postavijo še militarista in razmišljajo o odločnem moškem. Tako zelo plitko, kot bi šlo za hišni pogovor gospodinj. No, saj tako je bilo menda tudi mišljeno – za 8.marec.

Politika me načeloma ne zanima. Toda strah me je plitkega in površnega razmišljanja množice. Zaradi tega lahko pademo zelo globoko – zasebno in družbeno – “not”, v brezno nerazumevanja, nestrpnosti, maščevalnosti, vsega slabega. Kar ne bo koristno ne za posameznika ne za družbo.

Moj dobri Oscar Wilde

Ali teorija za vse čase.

“Plesala bo z mano, je dejala, če ji prinesem rdeče vrtnice,” je žalostno vzdihnil mladi študent. In že se je za ideal ljubezni žrtvoval v vrline zaverovan vrabec – boleče, krvavo, do smrti. Z vbodom trna v lastno srce, da bi eno samo vrtnico obarval v rdeče in z njo zadovoljil pogoj za ljubezen.
Toda “tisto”, ki naj bi plesala s študentom, so premamili biseri. Študent pa je z enim samim zamahom opustil upanje v ljubezen, ne da bi pomislil na vrabčevo žrtvovanje, moč ljubezni in vero v dobro.

Kako hitro in spretno zna dober pisatelj naslikati karakterje, ki so večni. V katerih se še danes lahko najde veliko oseb iz realnega sveta.

Danes je lep sončen dan. In spomnila sem se dr. Janeza Drnovška. Svoje najboljše moči, ki jih je na koncu iztiskal iz že bolnega telesa, je posvetil dobremu. In v teh dneh se prav tisti, ki so mu stopali na pot klanjajo, s katero ulico bi ga ovekovečili. Vendar ulica ni zanj. Morda park, z visokimi čuječimi drevesi, s sencami in sončnimi otočki trave, z mirom in spokojno tišino.

Če bi razumeli dr. Janeza Drnovška, bi mu posvetili park, ali pa ga pustili v miru.

Komunikacija

Politični boj se nadaljuje

Leta 2004 sem v predvolilnem boju primerjala marketinško strategijo Franca Kanglerja in Borisa Soviča. V predvolilnem boju za župansko mesto sem naredila več intervjujev in s pomočjo analize političnega marketinga – izpod peresa Franceta Vrega – ugotavljala razlike med kandidatoma.

Kljub temu, da so v javnosti krožila mnenja o neustreznosti kandidata Franca Kanglerja, je bil njegov predvolilni boj pisan na kožo predvsem srednjemu sloju prebivalcev Maribora. Njegov nastop je bil zagotovo bolj neroden in jezikovno manj močan od nastopov izurjenega govorca Borisa Soviča ali taktnega Gregorja Pivca. Pa vendar je Kangler igral na prave karte. Ni izgubljal besed v prazno, načrtoval je majhne, vendar za množico pomembne spremembe. Svoje preprostosti in stika z množico ni igral. Ni se ukvarjal s predstavljanjem sebe in svoje družine, pač pa je poudarjal tisto, kar se mu je zdelo dobro za mesto in sprememb željne množice. Sovič je v nasprotju z njim nadaljeval dolge, toge, slovnično skoraj brezhibne govore, ki pa žal pogosto niso povedali ničesar. Gregor Pivec se je zanašal na svoj ugled, izobrazbo, formalne sposobnosti. Predstavljala ga je celo družina, vse skupaj pa se je vrtelo zgolj okoli njega. Franc Kangler je izdal letak s skoraj osnovnošolsko jasnimi predvolilnimi obljubami, ki so zdravile male žulje potencialnih volivcev, medtem ko se je Sovič skliceval na nujne zamere v preteklosti in računal na podporo vseh, zaradi katerih jih je zagrešil. Toda volivci so pretežno majhni ljudje, delci množice, ki si želijo svoj košček kruha. Ne zanima jih, kdo, na kakšen način in s kakšnim razlogom se bo pojavil v njihovem imenu pri reševanju osnovnih problematik mesta. Zanima jih, kako bo problematika prepoznana in zastavljena. In kakšno mesto pri reševanju le-te bodo lahko dosegli tudi sami.
Boris Sovič je deloval hladno, odmaknjeno, zviška oddaljeno nad problemi. Tehnokratsko in dolgovezno. Morda celo nekoliko užaljeno nad kritiko predhodnega županovanja. Brez entuziazma. Pragmatično, vendar vsebinsko prazno.
Gregor Pivec se je pojavil kot veseli deček, ki je za svoja leta videti presenetljivo dobro. Prepričan v svoj ugled in sposobnost, ki bi jo lahko prenesel na področje izven bolnišnice.
Njegove izjave so bile jedrnate, dobro formulirane, izrečene brez zadrege, kar nekako preveč leporečne. V trenutku se je odločil, da se bo približal malim ljudem pred marketom Tuš in še drugje, kjer pa je bil videti kot prebrisan lisjak.
Franc Kangler je pred množicami deloval kar malce v zadregi, čeprav je bil komunikacije vajen že iz parlamenta. Ni mogel zadržati iskrenih čustev, tu in tam mu je ušla celo kakšna solzica, medtem ko so mu podtikali, da je premalo izobražen. Pokazal je odločnost, načrt in naivno iskrenost. Na trenutke je deloval celo nekoliko nerodno. Vendar je bilo v kontekstu, ni se pretvarjal. Sprenevedanja naveličana množica se je omehčala.
Seveda je Franc Kangler v tem primeru pokazal predvsem zanimanje za ljudstvo, za mesto in ne za stranko ali za sebe osebno. Verjetno bi to želeli potrditi tudi drugi kandidati, a njihova marketinška strategija nas je usmerila drugam.

In spet se razvnema politično pridobivanje točk za prihodnost. Finance primerjajo Janšo in Pahorja. Kjer se dvigujejo odstotki priljubljenosti, se podtikajo polena. A nič ne pomaga. Ljudstvo ni slepo. Le izbirati ne more neomajno, ne veliko in ne “ne vem kaj”.

Komunikacija, slava, denar

Lahko gre v zgoraj zapisanem zaporedju, lahko pa je tudi povsem neznaten kamenček v mozaiku uspeha, toda komunikacija je pomembna zmeraj in povsod. Lahko je molk, gib ali beseda, pa tudi sklop vsega, kot tudi namerna zasnova s točno določenim ciljem.

Toda recimo preprosto, komunikacija sega v vse segmente življenja. Pomembna je tako za posameznika kot za družbo. Od prvega pogleda novorojenčka, preko manipulacij odraslega, do slovesa od tuzemskega.
In vsaka komunikacija je tesno povezana s posameznikom, tudi kadar je načrtovana, saj se osebnostne značilnosti razkrivajo z nešteto podrobnostmi, ki se jih večinoma ne da prikriti. Gre torej za boljše ali slabše predispozicije posameznika, pa tudi za trud in vztrajnost.

V zadnjem Magu me je skoraj nasmejal uspeh Božidarja Novaka, uspešnega podjetnika in po moji oceni predvsem manipulatorja. Nadarjenga govorca, ki zna preračunati pomen besed, še preden jih izgovori. Čestitam! Toda najvišje izračune postavlja v prid sebi. Kam je pripeljala kampanija za župansko mesto gospoda Gregorja Pivca, smo videli. Strateško komunikacijsko svetovanje je več kot spodletelo, čeprav se je Božidar Novak po navedbah virov izpopolnjeval v tej smeri tudi v ZDA. In to ni bil edini spodrsljaj. Navajam ga le zato, ker sem napačno zastavljeno kampanijo spremljala od vsega začetka in jo takoj prepoznala kot neustrezno. V primerjavi študij med različnimi kampanijami politikov, je bilo opaziti velike osebnostne odstope posameznikov, ki so bili na žalost pogosto prikazani napačno. Kajti tako v kampanijah, kot tudi v osebni komunikaciji, velja izjemno preprostio pravilo, da je potrebno predvsem opazovati in poslušati, šele nato govoriti. Tudi kampanija mora biti zato le odgovor na dano situacijo in sicer takšen, da bo v ustreznem jeziku odgovoril na zastavljena vprašanja. Pri nekaterih politikih pa volivci žal ne razumejo, zakaj govorijo o temah, ki jih ne zanimajo. Verjetno le zato, ker njih ne zanima, kar zanima volivce. Oziroma tega ne znajo razbrati, razumeti in sprejeti.

V zadnjih letih je bilo sicer opaziti rezultate izobraževanja na področju komunikacije v politiki. Toda prepričana sem, da naročniki mnogokrat sploh ne vedo zakaj. Zagotovo se ne zavedajo, kako so do rezultatov prišli, in menijo, da so pomagale drago plačane komunikacijske strategije. Pa so se medtem morda le vedenjsko spremenili, dozoreli v čustvenem ali socialnem smislu in sprejeli v svoj ožji zasebni krog osebo ali osebe, ki so na njih vplivale pozitivno.

In če ponovno povzamem naslov: Komunikacija, slava, denar; v politiki vrstni red bolj pogosto velja za ponudnika komunikacijskih strategij kot za naročnika.

Pomen pogovora

Pogovor je tisti način medčloveške komunikacije, ki ga ne smemo zanemariti. In čeprav se zdi trditev samoumevna, si časa za pogovor pogosto ne vzamemo. Pač pa ga nadomestimo z verigo vljudnostnih vprašanj in fraz.

Včeraj. Tarča, oddaja na POP TV. Otroci v šoli dve leti niso spregovorili o problemu nasilja, dokler se v ključni fazi problema poleg dveh dečkov nista stepla še njuna očeta. V isti oddaji minister Erjavec z obžalovanju izjavi, da resnično ni vedel, da so na Korziki še vedno neodstranjeni ostanki letala, s katerim je pred leti strmoglavilo veliko število Slovencev, katerih sorodniki nikoli niso mogli pokopati njihovih posmrtnih ostankov.

Da, v vseh naštetih primerih je komunikacija obstajala. Toda očitno ne ustrezna. V šoli so otroke in njihove probleme preverjali s suhoparnim vprašalnikom. In seveda niso prišli do boleče resnice, ki jo je včasih težko obravnavati celo individualno, z veliko strpnosti in razumevanja. Pobudniki v zadevi letala na Korziki pa so očitno imeli sogovornike, s katerimi ni bilo mogoče vzpostaviti ustrezne komunikacije.

Samo risala sem, sedaj razmišljam

Zakaj? Že kot otroka so me hvalili, da sem likovno izjemno nadarjena, predvsem pa, da lepo rišem.

Kasneje sem se v tej smeri trudila še bolj, natančno in skoraj dekorativno. Le barve so bile svobodne.
Nato me je moj prvi profesor študijskega risanja prepričal, da mi risanje ne gre in mi verjetno nikoli ne bo šlo, čeprav sem simpatična, prijazna, čustvena.

Začela sem verjeti. Izražala sem se z barvami. Študijsko risanje sem opustila kot nekaj, kar meni ne leži. V naslednjih letih sem se posvetila zgolj oblikovanju. Kombinacijam barv, kompozicijam, idejam, tehtnosti in etiki oglaševanja.

Ne vprašajte me, zakaj sedaj rišem, svobodno in z užitkom, brez strahu, da ne bo lepo ali pravilno. Vem, da smem med risanjem razmišljati, iskati pravo smer, jo večkrat zarisati in se šele nato odločiti za pravo linijo, sestavljati dele različnih smeri in oblik, jih postavljati v prostor in jim dajati smisel, ne da bi pri tem pazila, da linija ne bo dekorativno lepa. Vem, da je vsak poteg risala z mojo roko individualna sled, ki ne more biti grda, lahko je le neustrezna, zato pa jo lahko popravljam, dokler ne zarišem tiste prave, ki zazveni, kot želim, ki sestavi celoto in ji da prostorski ali tudi drugačen pomen.

Šele v odrasli dobi sem spoznala, da je risanje neomejeno razmišljanje, iskanje rešitev, pomena, dodajanje ideje in individualnosti. Da ni zgolj nekaj lepega ali pravilnega.

Zaradi vsega tega, se izjemno živo in močno zavedam, kako otroke učiti in usmerjati pri risanju in likovnem ustvarjanju sploh. Besedi lepo in pravilno sta skoraj izjemoma neustrezni. Kot pri vseh drugih pristopih pa je tudi tu potrebno obravnavati posameznika z individualnim pristopom in poglobljenim razumevanjem.