Pogovor je tisti način medčloveške komunikacije, ki ga ne smemo zanemariti. In čeprav se zdi trditev samoumevna, si časa za pogovor pogosto ne vzamemo. Pač pa ga nadomestimo z verigo vljudnostnih vprašanj in fraz.

Včeraj. Tarča, oddaja na POP TV. Otroci v šoli dve leti niso spregovorili o problemu nasilja, dokler se v ključni fazi problema poleg dveh dečkov nista stepla še njuna očeta. V isti oddaji minister Erjavec z obžalovanju izjavi, da resnično ni vedel, da so na Korziki še vedno neodstranjeni ostanki letala, s katerim je pred leti strmoglavilo veliko število Slovencev, katerih sorodniki nikoli niso mogli pokopati njihovih posmrtnih ostankov.

Da, v vseh naštetih primerih je komunikacija obstajala. Toda očitno ne ustrezna. V šoli so otroke in njihove probleme preverjali s suhoparnim vprašalnikom. In seveda niso prišli do boleče resnice, ki jo je včasih težko obravnavati celo individualno, z veliko strpnosti in razumevanja. Pobudniki v zadevi letala na Korziki pa so očitno imeli sogovornike, s katerimi ni bilo mogoče vzpostaviti ustrezne komunikacije.