Politični boj se nadaljuje
Leta 2004 sem v predvolilnem boju primerjala marketinško strategijo Franca Kanglerja in Borisa Soviča. V predvolilnem boju za župansko mesto sem naredila več intervjujev in s pomočjo analize političnega marketinga – izpod peresa Franceta Vrega – ugotavljala razlike med kandidatoma.
Kljub temu, da so v javnosti krožila mnenja o neustreznosti kandidata Franca Kanglerja, je bil njegov predvolilni boj pisan na kožo predvsem srednjemu sloju prebivalcev Maribora. Njegov nastop je bil zagotovo bolj neroden in jezikovno manj močan od nastopov izurjenega govorca Borisa Soviča ali taktnega Gregorja Pivca. Pa vendar je Kangler igral na prave karte. Ni izgubljal besed v prazno, načrtoval je majhne, vendar za množico pomembne spremembe. Svoje preprostosti in stika z množico ni igral. Ni se ukvarjal s predstavljanjem sebe in svoje družine, pač pa je poudarjal tisto, kar se mu je zdelo dobro za mesto in sprememb željne množice. Sovič je v nasprotju z njim nadaljeval dolge, toge, slovnično skoraj brezhibne govore, ki pa žal pogosto niso povedali ničesar. Gregor Pivec se je zanašal na svoj ugled, izobrazbo, formalne sposobnosti. Predstavljala ga je celo družina, vse skupaj pa se je vrtelo zgolj okoli njega. Franc Kangler je izdal letak s skoraj osnovnošolsko jasnimi predvolilnimi obljubami, ki so zdravile male žulje potencialnih volivcev, medtem ko se je Sovič skliceval na nujne zamere v preteklosti in računal na podporo vseh, zaradi katerih jih je zagrešil. Toda volivci so pretežno majhni ljudje, delci množice, ki si želijo svoj košček kruha. Ne zanima jih, kdo, na kakšen način in s kakšnim razlogom se bo pojavil v njihovem imenu pri reševanju osnovnih problematik mesta. Zanima jih, kako bo problematika prepoznana in zastavljena. In kakšno mesto pri reševanju le-te bodo lahko dosegli tudi sami.
Boris Sovič je deloval hladno, odmaknjeno, zviška oddaljeno nad problemi. Tehnokratsko in dolgovezno. Morda celo nekoliko užaljeno nad kritiko predhodnega županovanja. Brez entuziazma. Pragmatično, vendar vsebinsko prazno.
Gregor Pivec se je pojavil kot veseli deček, ki je za svoja leta videti presenetljivo dobro. Prepričan v svoj ugled in sposobnost, ki bi jo lahko prenesel na področje izven bolnišnice.
Njegove izjave so bile jedrnate, dobro formulirane, izrečene brez zadrege, kar nekako preveč leporečne. V trenutku se je odločil, da se bo približal malim ljudem pred marketom Tuš in še drugje, kjer pa je bil videti kot prebrisan lisjak.
Franc Kangler je pred množicami deloval kar malce v zadregi, čeprav je bil komunikacije vajen že iz parlamenta. Ni mogel zadržati iskrenih čustev, tu in tam mu je ušla celo kakšna solzica, medtem ko so mu podtikali, da je premalo izobražen. Pokazal je odločnost, načrt in naivno iskrenost. Na trenutke je deloval celo nekoliko nerodno. Vendar je bilo v kontekstu, ni se pretvarjal. Sprenevedanja naveličana množica se je omehčala.
Seveda je Franc Kangler v tem primeru pokazal predvsem zanimanje za ljudstvo, za mesto in ne za stranko ali za sebe osebno. Verjetno bi to želeli potrditi tudi drugi kandidati, a njihova marketinška strategija nas je usmerila drugam.
In spet se razvnema politično pridobivanje točk za prihodnost. Finance primerjajo Janšo in Pahorja. Kjer se dvigujejo odstotki priljubljenosti, se podtikajo polena. A nič ne pomaga. Ljudstvo ni slepo. Le izbirati ne more neomajno, ne veliko in ne “ne vem kaj”.
Komunikacija, slava, denar
Lahko gre v zgoraj zapisanem zaporedju, lahko pa je tudi povsem neznaten kamenček v mozaiku uspeha, toda komunikacija je pomembna zmeraj in povsod. Lahko je molk, gib ali beseda, pa tudi sklop vsega, kot tudi namerna zasnova s točno določenim ciljem.
Toda recimo preprosto, komunikacija sega v vse segmente življenja. Pomembna je tako za posameznika kot za družbo. Od prvega pogleda novorojenčka, preko manipulacij odraslega, do slovesa od tuzemskega.
In vsaka komunikacija je tesno povezana s posameznikom, tudi kadar je načrtovana, saj se osebnostne značilnosti razkrivajo z nešteto podrobnostmi, ki se jih večinoma ne da prikriti. Gre torej za boljše ali slabše predispozicije posameznika, pa tudi za trud in vztrajnost.
V zadnjem Magu me je skoraj nasmejal uspeh Božidarja Novaka, uspešnega podjetnika in po moji oceni predvsem manipulatorja. Nadarjenga govorca, ki zna preračunati pomen besed, še preden jih izgovori. Čestitam! Toda najvišje izračune postavlja v prid sebi. Kam je pripeljala kampanija za župansko mesto gospoda Gregorja Pivca, smo videli. Strateško komunikacijsko svetovanje je več kot spodletelo, čeprav se je Božidar Novak po navedbah virov izpopolnjeval v tej smeri tudi v ZDA. In to ni bil edini spodrsljaj. Navajam ga le zato, ker sem napačno zastavljeno kampanijo spremljala od vsega začetka in jo takoj prepoznala kot neustrezno. V primerjavi študij med različnimi kampanijami politikov, je bilo opaziti velike osebnostne odstope posameznikov, ki so bili na žalost pogosto prikazani napačno. Kajti tako v kampanijah, kot tudi v osebni komunikaciji, velja izjemno preprostio pravilo, da je potrebno predvsem opazovati in poslušati, šele nato govoriti. Tudi kampanija mora biti zato le odgovor na dano situacijo in sicer takšen, da bo v ustreznem jeziku odgovoril na zastavljena vprašanja. Pri nekaterih politikih pa volivci žal ne razumejo, zakaj govorijo o temah, ki jih ne zanimajo. Verjetno le zato, ker njih ne zanima, kar zanima volivce. Oziroma tega ne znajo razbrati, razumeti in sprejeti.
V zadnjih letih je bilo sicer opaziti rezultate izobraževanja na področju komunikacije v politiki. Toda prepričana sem, da naročniki mnogokrat sploh ne vedo zakaj. Zagotovo se ne zavedajo, kako so do rezultatov prišli, in menijo, da so pomagale drago plačane komunikacijske strategije. Pa so se medtem morda le vedenjsko spremenili, dozoreli v čustvenem ali socialnem smislu in sprejeli v svoj ožji zasebni krog osebo ali osebe, ki so na njih vplivale pozitivno.
In če ponovno povzamem naslov: Komunikacija, slava, denar; v politiki vrstni red bolj pogosto velja za ponudnika komunikacijskih strategij kot za naročnika.