Ali teorija za vse čase.
“Plesala bo z mano, je dejala, če ji prinesem rdeče vrtnice,” je žalostno vzdihnil mladi študent. In že se je za ideal ljubezni žrtvoval v vrline zaverovan vrabec – boleče, krvavo, do smrti. Z vbodom trna v lastno srce, da bi eno samo vrtnico obarval v rdeče in z njo zadovoljil pogoj za ljubezen.
Toda “tisto”, ki naj bi plesala s študentom, so premamili biseri. Študent pa je z enim samim zamahom opustil upanje v ljubezen, ne da bi pomislil na vrabčevo žrtvovanje, moč ljubezni in vero v dobro.
Kako hitro in spretno zna dober pisatelj naslikati karakterje, ki so večni. V katerih se še danes lahko najde veliko oseb iz realnega sveta.
Danes je lep sončen dan. In spomnila sem se dr. Janeza Drnovška. Svoje najboljše moči, ki jih je na koncu iztiskal iz že bolnega telesa, je posvetil dobremu. In v teh dneh se prav tisti, ki so mu stopali na pot klanjajo, s katero ulico bi ga ovekovečili. Vendar ulica ni zanj. Morda park, z visokimi čuječimi drevesi, s sencami in sončnimi otočki trave, z mirom in spokojno tišino.
Če bi razumeli dr. Janeza Drnovška, bi mu posvetili park, ali pa ga pustili v miru.