Knjiga umetnika

Je to knjiga o umetniku? Knjiga o njegovih ali njenih umetniških delih? Ne. Pravzaprav ne čisto tako. Knjiga umetnika je umetniško delo v obliki knjige, ki zajema zelo široko pojmovanje knjige kot oblike in medija za prebiranje sporočila. Umetnik pri tem še zdaleč ni omejen zgolj na listanje vezanega papirja in ustvarjanje po njem. Knjiga kot oblika lahko postane del njegovega sporočila – v smislu koncepta, ideje in združevanja različnih materialov, kot tudi združevanja idej in sporočil.

 

Georgia Russell, vir: http://fuckyeahbookarts.tumblr.com/post/3122778225/www-cherrycoloured-com-wordpress-p-648

 

Nina Ružič Koželj, Love song without love, 2011

 

 

 

 

 

 

 

 

Artefatto – mednarodna razstava mladih likovnih umetnikov

Artefatto, z letošnjo osrednjo temo Candy world, je tudi letos  k sodelovanju pritegnil številne mlade umetnike.

Trst je med 17. in 19. septembrom gostil likovne umetnike iz enajstih držav, razdelejene v dve starostni skupini. Sredi nalivov in poplav na trgu Piazza Unita d’Italia je potekala vesela, zabavna in pričakovanj polna otvoritev razstave v vseh štirih razstavnih prostorih oziroma halah: Veruda, Comunale d’Arte, Giubileo, Selva.

Moja instalacija “Reproduction of Childhood” je bilo eno izmed del, ki je pritegnilo precej pozornosti. Ne vem natančno zakaj, vendar je bila moja začetna negotovost s tem poplačana. Ko ustvarjalec začne ustvarjati svoj neoprijemljivi svet občutenja in se hkrati približa banalnemu materialnemu svetu, postane nit med enim in drugim zelo tanka. Čeprav so alternativni materiali v sodobni umetnosti že našli ustaljeno mesto, je lahko izbor materiala, kot sem ga uporabila sama, tako blizu vsakdanjemu življenju, da lahko postane celotno delo in sporočilo vprašljivo. Upala in končno tudi dosegla sem, da je natančno ciljan koncept readymade predmeta in postavitve okolja dosegel svoje.

Reproduction of Childhood, Light, 2010

“The work constitutes of used child accessories sewed on a desk lamp with printed poster of child accessories. Product calls for early childhood, which passed. Its girls world of fashion accessories such as hair Spaniards, hair rubber bands, scrolls of used child short socks, baby jewelry in typical Barbie colors and toys. The items that give meaning to a girls world during childhood and time of growing up.
The lamp stands for sense of feeling and joy, longing and happiness of growing up as a reflection of the past. Experience is trapped in past time. It is impossible to relive it. Its only a faded memory and now only as a reproduction. The lamp besides light gives away audio sounds that are recordings of memories of childhood: giggle, girls laughing and purring cat. With that object loses its functional values and plunges in a field of communication.”

Hala Veruda, interier z razstavnimi eksponati

Tema razstave Candy World mi je bila letos kot pisana na kožo. In zanimivo, številni umetniki so kot motiv uporabili asociacije iz otroštva. Tako smo si lahko ogledali zanimive poslikave lego kock, računalniške montaže mlečnih napitkov, vse mogoče variante upodobitev sladkarij in z njimi povezanih izkušenj iz otroštva. Skratka med in mleko, s primesmi moderne potrošniške družbe v vseh mogočih oblikah kiča, sta se skozi duhovito izkušnjo umetnikov kar cedila.

Zanimivo in lepo je bilo izmenjati izkušnje z različnimi ustvarjalci, opazovati njihovo kulturno in socialno izkušnjo, se družiti v duhu neoporečne umetniške želje po nadaljnjem ustvarjanju, skromno in zabavno v Ostellu Targeste, le nekaj sto metrov na poti do gradu Miramare in čudovitega parka, ki ga obdaja.

Grad Miramare

Nekatere povezave:

Hladno sikanje v tujo nesrečo

Dvanajstletnega dečka Bora ni več. Za njim pa je ostala zgodba, ki jo pozna skoraj vsa Slovenija. Ne glede na še vedno boleča čustva njegovih staršev, pa predsednica Zdravniške zbornice Gordana Živčec Kalan razlaga javnosti svojo plat zgodbe z naborom nekaj deset, petdeset ali sto besed, ki jih obrača po dolgem in počez, da bi čim bolj hladno, strokovno in s priučeno distanco razložila bistvo problema. Vehementno, eksplicitno, ekspertno, objektivno odgovorno in tako naprej.

Kaj torej preostane ubogemu smrtniku, ki ga pesti le žalost, bolečina, nerazumevanje? Verjetno je laik, ki bi le stežka razumel bistvo pojava, neizogibno dejstvo in na številne možnosti razdrobljeno znanost, ki ji menda ni para. Tako namreč danes v Trenjih Konrad Kuštrin nad tujimi raziskavami in drugimi strokovnjaki. 

“Postopek reševanja omenjenega primera je neprimerno dolg, neustrezen, predvsem pa nekorekten do staršev”, je v današnji izjavi medijem poudaril prim.Janez Remškar, generalni direktor Direktorata za zdravstveno varstvo na ministrstvu za zdravje. 

Ta pogumna izjava me je presenetila, saj v nadaljevanju govori o etiki. In prav to pričakujemo vsi, ki primer spremljamo in smo prav tako uporabniki zdravstvenih storitev. Preprosto povedano smo tudi v vsakdanjem življenju zelo veseli, kadar uspemo ustvariti dobre medsebojne odnose na vseh življenjskih področjih. Kar se je z mandatom Boruta Pahorja pokazalo tudi v politiki. Kaže nam strpnost, dogovarjanje, preverjanje na očeh javnosti, predvsem pa kolegialen, nežaljiv in nemaščevalen odnos v krogih, ki ga včasih stiskajo v izjemno težke situacije.

Da se družba v recesiji vrača k morali in etiki, nam je pokazala tudi Amerika z izvolitvijo Baracka Obame. Želimo si manj vojn, manj nesoglasij, več prijetnega bivanja in več humanosti.

Kako se torej lahko zgodi, da zdravniški ceh v Sloveniji predstavlja hladnokrvno, zgolj k stroki usmerjeno bitje, ki se zna prisrčno nasmejati zgolj v trenutku, ko steče voda na njen mlin? V posmeh vsem čudovitim in humanemu poklicu predanim zdravnikom, ki se ne bojijo biti tudi ljudje. 

Vesela sem, da je vsaj nekaj strokovnjakov s področja zdravstva v tem primeru upalo spregovoriti s poudarkom na humanosti in potrebi po kulturni komunikaciji. Res, te nam manjka vsepovsod. V zdravstvenih sferah pa je to za vsakega posameznika to še toliko bolj pomembno. 

Slakova oddaja Trenja je že drugič gostila primer Nekrep, a nekaterih niti prvi primer ni ničesar naučil. Ker primer traja že tako dolgo, nehote ustvarja vzporedne zgodbe in slabo vzdušje. Ob tem pa meče senco tudi na tiste, ki ne sodijo v senco zdravniških krogov. Nekritična masa namreč rada poenostavlja in povzema na prvo žogo. Zato si takšne napake zdravstvene ustanove ne bi smele dovoliti, saj bi jo bilo mogoče rešiti že v začetku z zavzeto in človeku prijazno komunikacijo. To pač ne gre na silo, z vzvišeno demagogijo in skrivanjem za stroko. Še manj pa z izmikanjem in brezobzirnostjo.

Ervin Fritz – sarkastičen opazovalec

Pesniška zbirka Vrane me je pogledala s police – začuda – v otroški knjižnici. Kakor bi mi pomežiknila. In že sem jo stisnila v naročje in si jo izposodila. 

Da, lahko jo prebirajo tudi otroci. Je kot večnivojsko čtivo: preprosto, slikovito in hkrati globoko, sarkastično. Je delo natančnega opazovalca, ki se rad skriva za vlogo nenevarnega zrelega moža – z mehko dušo in ostrimi tipalkami. 

Pa si poglejmo tole:

VRAN, NEIMENOVAN

Lačni vrani

in njihove lačne žene

so bili na drevesu zbrani.

 

Vsi so imeli kljune rumene.

 

Samo neki vran,

ki želi ostati neimenovan,

ni bil lačen več.

 

Kljun je imel rdeč.

 

In v ozadju poslušam dnevnik: Množično odpuščanje delavcev, Prodaja delnic zaradi globalne krize, Skrita lastništva itd. 

 

Fritzu sem dolgo delala krivico. Kot najstnica ga nisem prenesla. Zdelo se mi je, da je njegova poezija preveč banalna. Sikala je vame s poenostavljenimi vsakodnevnimi izrazi in prizori, ki so si kot z lopato vtirali pot v nežno dušo. Ob tem pa ni pojenjala niti banalna vsakdanjost. In Fritzova poezija je postopoma dobila mesto tudi v moji duši in njegove knjige na mojih policah. Leta 1990 ga Marko Crnkovič v uvodniku zbirke Pravzaprav pesmi imenuje “ljudski pesnik”. Je preprost, razumljiv in hkrati globok, predvsem pa sočuten, etično bogat. Je pesnik, ki ga je življenje ranilo, a se mu je nasmehnil in se mu roga še sedaj. 

Tudi v ljubezni:

VRANA, DEŽURNA

Zima. Zasnežena polja. Grozljivo prostrana.

Čez polja daljnovod. Na žici vse dni ista vrana,

vrana, najbrž v kakega vrana zatrapana. 

Vran teleban dan na dan leta naokrog.

Zatrapana vrana ga čaka na žici zmrznjenih nog.

 

Poleg omenjenih vam Ervin Fritz ponuja še in še vran, ki ga lomijo po človeško, kot resni možje, skregani sosedje, politiki ali naivne deklice, kot požrešni pridobitniki ali bolehni starci.

Iskanje komaj vidne svetlobe

Oto Rimele in njegove slikarske refleksije letošnjega poletja v Parizu.

V sivini ujeti odtenki barv, ob komaj zaznavni svetlobi, so lahko le delo nekoga, ki prefinjeno, natančno in čuteče opazuje zunanji svet. Svojo zgodbo nam prikaže skozi komaj vidne razlike svetlobnih odtenkov, ki jih lovi z raziskovanjem barve in se s tem navezuje tudi na svoja predhodna dela. Njegov model raziskovanja sta svetloba in barva. Kajti zunanji svet je v nasprotju z umetniškim le prevara posplošenega načina zaznavanja in prevajanja v enostaven človeški jezik vsakdanjega mišljenja.

Moč minimalizma se kaže v navajanju komaj zaznavnih razlik odtenkov ujete svetlobe. Umetnik nas popelje z razlivajočimi se toni na postaranem platnu v svet likovnih odzivov, ki jih je izzval pogled skozi majhno okno pritličnega ateljeja v Parizu. Komaj opazna svetloba budi v nas hrepeneča čustva, strast po ujetju neba, potrpežljivo melanholijo in presenetljiv mir.

Razstava je objavljena v dekanatu Filozofske fakultete v Mariboru.

Barok na odru, vulkan v duši

Včeraj sem bila priča čudoviti predstavi v živo. V ambientu ljubljanskih Križank je bilo čutiti pričakovanje, ki ga je razvnel lep poznopoletni večer. Sedeži so bili zasedeni do zadnjega. Tudi tiste zamudnike, ki so šepetaje in malo glesneje iskali svoja mesta v parterju še deset minut po pričetku, je predstava Barok kmalu nemo prikovala k odru.

Foto: Aljoša Rebolj

Pihal je lahen vetrič in raznašal vonjave različnih dišav. Nad platneno streho je raho šumelo in odprt prostor Križank se je izkazal kot čudovit gostitelj predstave režiserja Tomaža Pandurja in ekipe v pred- in zakulisju.

Sprva je bil prizor razpet med levo in desno stranjo odra, kjer sta igralca Blanca Portillo in Asier Etxeandía s prefinjenimi gibi nakazovala začetek zgodbe, notranje doživljanje razpetosti med željo po telesni ljubezni in racionalno odločitvijo. Svetloba je natančno osvetljevala izbrane detaile in komaj opazni gibi so pripovedovali zgodbo, pravzaprav razlagali občutke. Globoko in doživeto. Zato sta igralca od prisotnih zahtevala sto odstotno pozornost, ki sta jo nato zadržala do konca igre. Dve uri. Neverjetno!

Foto: Aljoša Rebolj

Opazovala sem tudi druge gledalce. Kot male mačke za žogico smo premikali glave od leve proti desni, da bi ujeli natančna sporočila, ki so bila razpeta med igralcema na obeh straneh odra. In res, vsak prizor je bil kot slika z natančno kompozicijo in dramatično svetlobo. Vživetost igralcev pa nas je neizprosno držala v napetosti. Koncentracija ni popuščala. Ko je minilo prvih deset minut šepetanja med navdušeno publiko, je do konca sledila osupla tišina. Po dveh urah jo je razblinil bučen aplavz, tako dolg, da sem v dlaneh čutila že mravljinčenje. Toda najrajši bi ploskala še naprej. Vidno ganjena Blanca Portillo se je s soigralcem Asierjem Etxeandíasom sprehodila med publiko. Na odru pa je potrpežljivo, do zadnjega odmeva tleskajočih dlani, vztrajal Chema León. Samo trije igralci so nas torej držali v šahu dobri dve uri. Ko sem odhajala, sem se počutila, kot bi zapuščala dobre in predane prijatelje. Glasba ob zaključku je odmevala še v sosednje ulice in polnila s sporočilom prijetno noč. Še opazila nisem, da sem ves večer zdržala le v obleki s tankimi naramnicami in golimi rokami. Od čustev in navdušenja je bilo res vroče.

Neverjetno in res božansko! Točno to, kar je predstava želela podati. O tem se lahko prepričamo, ko Blanca zleze iz svoje igrane podobe markize de Merteuill in predstavi vizijo igralke. Sporoči nam, da ni namen prikazati resnico, popolno interpretacijo, pač pa božanskost. In to nam predstava tudi da – popoln umetniški užitek, ki prodre v dušo, jo vznemiri in tam ustvari nov svet.

Predstava bi odlično delovala tudi za obzidjem kakšnega gradu. Lepo pa bi jo bilo videti tudi v Mariboru, kjer je Tomaž Pandur začel svojo vizijo za takratni Maribor nenavadnega in morda preveč radikalnega gledališča.