Včeraj sem bila priča čudoviti predstavi v živo. V ambientu ljubljanskih Križank je bilo čutiti pričakovanje, ki ga je razvnel lep poznopoletni večer. Sedeži so bili zasedeni do zadnjega. Tudi tiste zamudnike, ki so šepetaje in malo glesneje iskali svoja mesta v parterju še deset minut po pričetku, je predstava Barok kmalu nemo prikovala k odru.

Foto: Aljoša Rebolj

Pihal je lahen vetrič in raznašal vonjave različnih dišav. Nad platneno streho je raho šumelo in odprt prostor Križank se je izkazal kot čudovit gostitelj predstave režiserja Tomaža Pandurja in ekipe v pred- in zakulisju.

Sprva je bil prizor razpet med levo in desno stranjo odra, kjer sta igralca Blanca Portillo in Asier Etxeandía s prefinjenimi gibi nakazovala začetek zgodbe, notranje doživljanje razpetosti med željo po telesni ljubezni in racionalno odločitvijo. Svetloba je natančno osvetljevala izbrane detaile in komaj opazni gibi so pripovedovali zgodbo, pravzaprav razlagali občutke. Globoko in doživeto. Zato sta igralca od prisotnih zahtevala sto odstotno pozornost, ki sta jo nato zadržala do konca igre. Dve uri. Neverjetno!

Foto: Aljoša Rebolj

Opazovala sem tudi druge gledalce. Kot male mačke za žogico smo premikali glave od leve proti desni, da bi ujeli natančna sporočila, ki so bila razpeta med igralcema na obeh straneh odra. In res, vsak prizor je bil kot slika z natančno kompozicijo in dramatično svetlobo. Vživetost igralcev pa nas je neizprosno držala v napetosti. Koncentracija ni popuščala. Ko je minilo prvih deset minut šepetanja med navdušeno publiko, je do konca sledila osupla tišina. Po dveh urah jo je razblinil bučen aplavz, tako dolg, da sem v dlaneh čutila že mravljinčenje. Toda najrajši bi ploskala še naprej. Vidno ganjena Blanca Portillo se je s soigralcem Asierjem Etxeandíasom sprehodila med publiko. Na odru pa je potrpežljivo, do zadnjega odmeva tleskajočih dlani, vztrajal Chema León. Samo trije igralci so nas torej držali v šahu dobri dve uri. Ko sem odhajala, sem se počutila, kot bi zapuščala dobre in predane prijatelje. Glasba ob zaključku je odmevala še v sosednje ulice in polnila s sporočilom prijetno noč. Še opazila nisem, da sem ves večer zdržala le v obleki s tankimi naramnicami in golimi rokami. Od čustev in navdušenja je bilo res vroče.

Neverjetno in res božansko! Točno to, kar je predstava želela podati. O tem se lahko prepričamo, ko Blanca zleze iz svoje igrane podobe markize de Merteuill in predstavi vizijo igralke. Sporoči nam, da ni namen prikazati resnico, popolno interpretacijo, pač pa božanskost. In to nam predstava tudi da – popoln umetniški užitek, ki prodre v dušo, jo vznemiri in tam ustvari nov svet.

Predstava bi odlično delovala tudi za obzidjem kakšnega gradu. Lepo pa bi jo bilo videti tudi v Mariboru, kjer je Tomaž Pandur začel svojo vizijo za takratni Maribor nenavadnega in morda preveč radikalnega gledališča.