Oto Rimele in njegove slikarske refleksije letošnjega poletja v Parizu.
V sivini ujeti odtenki barv, ob komaj zaznavni svetlobi, so lahko le delo nekoga, ki prefinjeno, natančno in čuteče opazuje zunanji svet. Svojo zgodbo nam prikaže skozi komaj vidne razlike svetlobnih odtenkov, ki jih lovi z raziskovanjem barve in se s tem navezuje tudi na svoja predhodna dela. Njegov model raziskovanja sta svetloba in barva. Kajti zunanji svet je v nasprotju z umetniškim le prevara posplošenega načina zaznavanja in prevajanja v enostaven človeški jezik vsakdanjega mišljenja.
Moč minimalizma se kaže v navajanju komaj zaznavnih razlik odtenkov ujete svetlobe. Umetnik nas popelje z razlivajočimi se toni na postaranem platnu v svet likovnih odzivov, ki jih je izzval pogled skozi majhno okno pritličnega ateljeja v Parizu. Komaj opazna svetloba budi v nas hrepeneča čustva, strast po ujetju neba, potrpežljivo melanholijo in presenetljiv mir.
Razstava je objavljena v dekanatu Filozofske fakultete v Mariboru.