Predstava Barok, ki si jo bomo v kratkem lahko ogledali v ljubljanskih Križankah, je pravi balzam za sodobno sintetično doživljanje sveta in predvsem ljubezni.
Reržiser Tomaž Pandur jo predstavlja takole:
“Je predstava, ki temelji na slovitem Laclosovem ljubezenskem romanu v pismih z naslovom Nevarna razmerja. Gre za svet, ki zunaj poka po tisočletnih kovanih šivih, znotraj pa pod dotiki strahu in lepote. Tragična ljubezenska zgodba markize de Merteuill in vikonta de Valmonta, ki jo tudi danes lahko doživimo v vsej njeni lepoti in polnosti.” (vir: Elle)
Odkar sem si ogledala odlomke na spletu (youtube), je zame gledališče spet živo, ljubezen vredna poželenja, estetika čista in močna. Ekipa vseh sodelujočih je neverjetna. V predstvi so kot eno – predani projektu do bolečine. Zastrašujoč minimalizem scenske postavitve dopušča igralcem možnost, da se izrazijo z igro do skrajnih meja. Vsak gib je pomemben, vsak detail vključen v končno izraznost. Božansko.
Nevarna razmerja Choderlosa de Laclosa sem vedno brala površno. Čas, v katerem je bil roman v pismih spisan, mi je tako tuj, da se mi je takšna zdela tudi opisana tragična ljubezen. Nekoč doživeta in pokopana. Morda celo malo pretirana, s preveč danes nerazumljivega leporečja in zato ne dovolj resnična, nekako umetelna. Bolj pravljica iz starih časov, kot resnična ljubezen. Predstava Barok pa nas prikuje na trdna tla, nas sooči z bolečino, obupom in meseno ljubeznijo. S strastmi, ki jih rišejo igralci s svojimi dodelanimi in vživetimi gibi, s prispodobami v detailih kostumov in minimalnimi scenskimi dodatki. Nič ni prisotno brez razloga. Vse je celota z močnim sporočilom.
Barok je sporočilo o ljubezni, ki bi jo kljub bolečini želeli doživeti. Je močna, strastna in resnična. Povsem drugačna od površnih čustev sodobnega časa, daleč od materialističnega frfotanja in navidezne sreče povprečnega človeka.