Tomaž Pandur ponovno v Sloveniji

Tu in tam dobimo v Slovenijo svoje ustvarjalce za kakšno uro na posojo, in lahko smo srečni, da si njihovo delo ogledamo v živo. 

Tako je tudi s Tomažem Pandurjem in čudovito zasedbo igralcev predstave Tesla Electric Company. In kot poroča Rockonnet: “Na odru bo prvič v Sloveniji v okviru te predstave nastopil tudi sloviti igralec Rade Šerbedžija.” 

Septembra pa bo v Ljubljani na ogled tudi predstava Barok.

( Na Hrvaškem pa je že “pokalo po šivih” ob Kaliguli.)

Torej, obilo užitka!

Parada predvolilnih podob

Pravi moški boj. Včasih nadut in grob, spet drugič potrpežljiv, tretjič morda naklepno zvit, skrit in potuhnjen. Za glavnimi akterji čreda slednikov, ki čakajo na svoj košček in ob straneh krdelo že jeznih opazovalcev, ki ne vedo, če sploh bi, in na koga naj bi stavili.

Osredotočimo se zgolj na vrh: JanšaPahor

Kako snujeta svoj predvolilni boj in kako sledita začetni ali začrtani poti?
Začela bom pri osebni plati. Trenutno me zanimata zgolj kot človeka. Vsakdo od njiju ima za seboj že dobršen del prehojene poti. Kako smo ju videli v preteklosti in kako ju vidimo danes?

O Janezu Janši smo dolgo vedeli zelo malo. Prevladovale so zgolj njegove patriotske in militaristične ideje, takoj opazna zamerljivost in način obrambe z napadom. Dolgo tudi o njegovem družinskem življenju v javnost ni pricurljalo skoraj nič. Iz preteklosti se spominjam zgolj neke družinske TV oddaje, kjer so predstavili Janšo z družino in presenečena sem bila nad njegovo “ženo” in otroci. Nika je imela takrat 5 let in ostala mi je v spominu, ker je tako simpatično in odkritosrčno čebljala s prisotnimi. Pomislila sem, da gredo zasluge za simpatičnost otrok predvsem odprtemu in prijaznemu odnosu Janševe žene do družine in otrok. Nekako se mi je zazdelo, da je ob Janši najboljša prav njegova družina, ki je mehčala njegov trd, jedrnat in hkrati zadržan slog komunikacije. Potem o njegovi družini spet dolgo nismo izvedeli nič. Morda je tako prav, saj si tudi javne osebe v zasebnem življenju želijo miru in nedotakljivosti. Toda molk ni večen. Danes beremo:
Milanski časnik Corriere della Sera se je posebej posvetil prvim damam in spremljevalkam politikov. Nad spremljevalko predsednika vlade Janeza Janše so navdušeni in jo opisujejo kot mlado zdravnico z manekensko postavo.
V časopisu je možno videti fotografije treh parov – Sarkozyja in Carle Bruni, sirskega predsednika Asada z ženo Asmo in Janšo z Bačovnikovo. Povod za članek je bil nedavni sestanek Sredozemske unije v Parizu, na časniku pa so opazili, da je minil čas klasičnih prvih dam. Izpodrinile so jih mlajše, ki naj bi vzor imele v Carli Bruni.”
(Vir: http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3132468)

Urškina nežna, naravna in prijazna podoba je Janeza Janšo navidez dokončno omehčala. Tega niso uspeli niti tečaji retorike, niti navodila piarovk. Postal je človek, ki ljubi, ki si to upa tudi pokazati, ki se upa nasmejati, biti duhovit, govoriti angleško brez pomožnega lističa – z veliko boljšo izgovorjavo, kot jo je imel pred leti. Skratka, v javnosti je postal simpatičen, bolj kot kdajkoli prej. Veliko vlogo pri tem ponovno pripisujem njegovi ženski polovici. Ona je prevzela odgovornost govoriti o ljubezni in poroki, o mehkejših stališčih, o “njenem Janezu”.

Kaj nam vse to pravzaprav pove?

Poglejmo še Boruta Pahorja.
Tudi njegova politična pot nas že dolgo spremlja in opominja na poklicne in karierne začetke. Že v začetku politične poti je bil v medijih odkrit, sproščen, dopadljiv. Novinarke so njegov šarm pogosto kovale v nebo, a ga kasneje s svojimi kolegi tudi zlorabile. Zdi pa se, da Pahor kljub vsemu ostaja na isti poti že od začetka. Nikoli ni skrival razmerja s svojo Tanjo in vselej je tudi v medijih o njej in svojem sinu govoril zgolj zaščitniško, spoštljivo. V javnosti se vedno vede elegantno (kar v zadnjem času nekateri prikazujejo kot samovšečno in neustrezno), spoštljivo (kar je pogosto interpretirano kot medlo), potrpežljivo (ali slabšalno popustljivo), in v tem slogu nadaljuje začeto pot.
Svojo družino je dokaj dobro obvaroval pred mediji, hkrati pa ostal do nje v javnosti vselej kavalir, ki spoštuje mati svojega sina.
Mnogi sodelavci iz stranke so mu bili v zadnjem času bolj v škodo kot v korist. A ostal je trdno na tleh. Kljub temu, da na njegovem obrazu zasledimo drugačen, zreleši pogled, ki se je pravkar spopadel z razočaranji in poleni pod nogami, njegov boj ostaja neomajen. Na napade vsekakor deluje drugače kot Janša. V potrpežljivosti me spominja na pokojnega Janeza Drnovška, na njegovo vztrajnost in človečnost. Ne bi pa mu upala pripisati enakega racionalizma, poguma in tehtnosti, ki ju je premogel Drnovšek. Ali pač?

Primerjala sem dva človeka, moža, politika, tekmeca. Zgolj in sprva le kot vtis osebnosti v javnosti.
Janez Janša zadovoljuje predvsem kriterije pogumnega patriota, človeka, ki mu za človečnost mora ob strani stati mehkejši pol. Borut Pahor pa je človek, ki sledi svoji poti od začetka, strpno in vztrajno. Je mehak in odločen hkrati, je kavalir in politik, ki skuša ujeti pravo mejo najprimernejših odločitev. Kot medijska oseba je samozadosten – v dobrem pomenu besede. Je karizmatičen in spreten, ni pa po meri represivno mislečih, ni za vsako ceno zadnji in najglasnejši. Torej je po mnenju nekaterih premedel.

 

Poreberite tudi, kaj meni: dnevnik.si

 

 

 

 

 

 

Prepovedani sad želja – Blanca

Prepovedi in nasveti so včasih tako nesprejemljivi, navidezno nepotrebni in moteči, da se jim uprejo celo odrasli. Sprašujemo se, zakaj?

Tragedija na reki Savi nas je ponovno opomnila, da so v življenju nevarni prav najbolj potuhnjeni pojavi, dejanja in razpleti. Sprašujemo se: zakaj so se izobraženi odrasli ljudje spustili v predvideno in odsvetovano nevarnost? Kakšna je bila razposajenost in kakšno predhodno veselje nad uspehi v občini in v strokovnih krogih projekta HE Blanca? A vprašanjem ne najdemo odgovora. Ostaja vrtinčenje, ki gloda predvsem najbližje, najbolj prizadete. Kot huda kača pa sika tudi ironija nad dogodkom, ki bi moral obeležiti uspeh in veselje nad doseženim, pa se je po naključju končal tragično. In nikakršen ČE ali ALI, nikakršna strokovna ali laična razlaga razpleta dogodka ne morejo vrniti v stanje nekaj metrov pred spustom v smrt. V mirno, čuječo vodo, ki je kljub opozorilom zavajala, se dobrikala in prikrivala strašen konec.

Trinasjst junakinj in junakov je odšlo v smrt po nepotrebnem. Je bil sadež želja dovolj sledek?
NE. In tudi izguba “poslanca in župana” ni najbolj tragična. Država je aparat, ki ga bomo slej ko prej popravili. Trinajst človeških bitij, s Kristijanom Jancem vred, pa je zapustilo za seboj najbližje in svet, v katerem bi sicer še živeli. Toda “če” in “ali” sta sedaj brezpredmetna.

Dobili smo temeljit poduk o prelivnih bregovih, podslapjih in razbijačih. HE Blanca nas je še pred odprtjem ostro podučila o nevarnostih približevanja k nevarni infrastrukturi. A poduk ima kljub vsemu previsoko ceno. Nepopisno veselje (Janc: “Najlepši dan v mojem desetletnem županovanju.”) je končala nepopisna žalost.
Najbolj me je ganila zgodba o nekaj več kot leto dni stari deklici, ki je ostala brez mamice (Mateje Konajzler).

Zakaj (brez vsakega očitka, seveda)?

– Kristijan Janc: Organizator spusta, profesor telesne vzgoje (diplomant fakultete za šport)
– Jani Zemljak: Vodja gradnje akumulacijskega bazena
– Mitja Špilek, Aleš Logar: Krmarja

Novinarji so poskočili, ko so izvedeli za “človeški dejavnik”: ali bi nesrečo lahko preprečili?! “Verjetno NE, če gre za človeški dejavnik”, je bil priseben Janez Janša, ko je novinarka na vsak način želela izvrtati krivca. Človeški dejavnik je pač nepredvidljiv. Prisoten je tudi takrat, ko se odločamo, ali bomo po stopnicah tekli ali se previdno in počasi spustili navzdol. Tudi pri tako vsakdanjem opravilu se namreč lahko prikrajšamo za nadaljnje življenje, nevede in predvsem nehote. Kljub temu, da stopnice poznamo, upoštevamo svoje sposobnosti in okoliščine.

Občina, Država, HE Blanca – vse bo šlo naprej,
le nekaj človeških življenj je ugasnilo in nekaj drugih – še živečih – je izgubilo svoje najbližje, kar je nenadomestljivo.

Pedagoška komunikacija

Komunikacija, ki se nam zdi samoumevna spremljevalka življenja, je eden najpomembnejših dejavnikov za zadovoljstvo in uspeh sodobnega človeka. Pojavlja se v vseh segmentih življenja in ima neomajen monopol pri številnih dejavnostih.

Samo zadovoljni otroci so lahko uspešni(Izbrani deli besedila) kot PDF

Komunikacija med učiteljem in učencem je aktivna vez, ki mora brezpogojno in pozitivno delovati. Je osnovno sredstvo oziroma aktivnost, ki omogoča doseganje cilja v izobraževalnih ustanovah. Vse ostalo so le pripomočki: knjige, učbeniki, računalniški programi, spletna podpora in ostala, predvsem materialna sredstva.
Pedagoška komunikacija, v smislu komunikacije učitelja z otrokom, pomeni za otroka nadaljevanje komunikacije, ki jo je vzpostavil v osnovni celici – družini. Njen namen pa je nadaljevanje le-te in pomoč v primerih, ko osnovna komunikacija ni bila vzpostavljena pravilno in pozitivno.

Nekaj osnovnih spoznanj o pomenu komunikacije za razvoj otroka

  • Otrok potrebuje za svoj razvoj med drugim tudi uspešno komunikacijo. Znanstveniki so dokazali, da dolgotrajna zloraba na verbalnem (kot tudi fizičnem in spolnem) področju (zmerjanje, zaničevanje, odklanjanje in konstantno preglaševanje) lahko v razvoju otroka povzroči somatske oziroma telesne posledice, pri čemer so opazili predvsem slabše razvito levo hemisfero možganov. Ta pa je odgovorna med drugim tudi za govor in analitične rešitve problemov.
  • Komunikacija je pomembna tudi v procesu zdravljenja – tako otroka kot odraslega. Vpliva predvsem na sodelovanje med zdravstvenim delavcem in bolnikom, na zaupanje in sodelovanje, posredno pa tudi na rezultate zdravljenja.
  • Dokazana je tudi povezava med interpersonalno komunikacijo in psihomotoričnim razvojem otroka (Bowlby, 1953; Spitz, 1976; povz. po Brajša, 1993, str. 6), ki govori v prid kvalitetni komunikaciji in nasprotno o višji obolevnosti otroka pri nezadostni in nekvalitetni komunikaciji.
  • Kvalitetna komunikacija z otrokom zmanjšuje izločanje stresnih hormonov in s tem blagodejno vpliva na zdravje otroka. Če torej komunikacija deluje pozitivno in pomirjujoče, vpliva na večjo odpornost, saj v nasprotnem primeru stresni hormoni slabijo imunski sistem otroka.
  • V otokovem razvoju je pogovor po Johnu E. Ecclesu potreben za razvoj možganov (Brajša, 1993, str. 9), po Mahlerju za razvoj osebnosti (Brajša, 1993, str. 10), po Eriksonu za razvoj identitete (Brajša, 1993, str. 12). Po vseh raziskavah sodeč, je pogovor oziroma interpersonalna komunikacija pomembna in ključna za dokončno izoblikovanje človeka kot socialnega bitja.
  • Po Robbinsu (Brajša, 1993, str. 15) je komunikacija življenjsko pomembna spretnost za vsakogar.

Osnovna pravila kvalitetne komunikacije učitelja z otrokom:

  1. Uporabljanje JAZ- sporočil. (osebnih, v 1.os. ednine)
  2. Objektivni pristop k posamezniku in skupnosti.
  3. Neposredno komuniciranje.
  4. Svobodna, kritična, odprta, ozavedena komunikacija.
  5. Jasnost in razumljivost sporočil.
  6. Iskrenost. Usklajenost verbalne in neverbalne komunikacije.
  7. Demokratično reševanje problemov in iskanje rešitev.
  8. Strpnost in individualna obravnava posameznika znotraj skupinske obravnave.
  9. Odklanjanje sleherne prikrite agresije.
  10. Iskanje pozitivnih rešitev in opogumljanje tako posameznika kot skupine.
  11. Dopuščanje sodelovanja in konstruktivnega mišljenja.
  12. Motivacija pred zahtevami.
  13. Pozitiven in spoštljiv pristop.
  14. Iskanje rešitev pred ukazovanjem.

Nesoglasja in konflikti

Vzroki za komunikacijske konflikte pogosto izhajajo iz jezika in njegove semantike, stila govora in uporabe jezika (narečje, žargon, sleng itd.), načina predajanja informacij – kodiranja in pošiljanja, neverbalne spremljave, kulturoloških in socioloških značilnosti, osebnostnih zančilnosti (čustva, pragmatizem), uvrstitve v določen prostor in vedenjski vzorec, ki je že pridobljen. Pogosto tudi zaradi nerazumevanja osnovne problematike, iz katere in na račun katere se konflikt razvije. V negativnem smislu je prisotno pomanjkanje strpnosti in negativen odnos do konflikta, v pozitivnem smislu pa se konflikt lahko spremeni v konstruktivno razpravo z veseljem do iskanja novega cilja in smisla. Pri otrocih je rešitev lahko tudi uporaba dobrodušnega humorja in poduk skozi tretjeosebno zgodbo ali šalo, v kateri bodo prepoznali sebe in uvideli, da negativen konflikt ni potreben, da je odvečen in pravzaprav smešen.

Konstruktivno reševanje problemov, ki nastanejo pri komunikaciji

Problemi so lahko preprosti ali kompleksni, lahko so rešljivi ali nerešljivi, vsekakor pa se moramo z njimi soočiti na produktiven način.
Robert H. Schuller opisuje probleme kot nekaj zanimivega, neogibnega, vznemirljivega in vzpodbudnega. Problemi nas namreč spreminjajo, nas motivirajo in v končni fazi tudi vplivajo na nas. Dober primer za to so znanstveni problemi. Brez njih ne bi bilo novih rešitev in napredka. Torej, tudi v vsakdanjem življenju se lahko lotimo reševanja problemov z optimizmom in voljo, pričakujoč, da bomo našli dobro rešitev.
Včasih so problemi tudi nerešljivi, kot so neozdravljive določene somatske bolezni. Takrat se moramo z njimi spoprijeti v upanju in s pogumom, da bomo težave, ki nastajajo vzporedno, vsaj olajšali.

Elementi prikrite in pasivne agresije, ki v pedagoški komunikaciji (učitelj – otrok) niso dovoljeni:

  1. paradoksalna komunikacija
  2. psihično posiljevanje
  3. moraliziranje
  4. intelektualiziranje
  5. depersonaliziranje
  6. mistificiranje
  7. čustveno umikanje
  8. onemogočanje odkritosrčnosti
  9. vzdrževanje destruktivnega odnosa z občasnimi izlivi ljubezni
  10. permanentno izzivanje krize
  11. odzivanje z agresijo proti agresiji
  12. zlorabljanje lastne šibkosti
  13. podpiranje otrokove šibkosti
  14. pasivna agresija: – pozabljanje (obljub, ki se jih otroci veselijo)
    • nerazumevanje (otrokovih problemov in stisk)
    • zamujanje (neorganiziranost, netočnost, slab zgled)
    • prelaganje (obveznosti in aktivnosti, še zlasti prijetnih)
  15. namerno preziranje pozitivnega pri otroku
  16. stalno sumničenje vsega in vsakogar

Samo zadovoljni otroci so lahko uspešniTemeljni pogoj za uspešno komunikacijo je ustrezno socialno, kulturno in strokovno okolje. Pri otrocih pa je poleg učiteljeve občutljivosti za individualne potrebe posameznika pomembna predvsem matična celica – družina, ki mora otroka ustrezno podpreti, mu nuditi varnost, ljubezen in osnovna znanja v začetku njegovega razvoja, mu tudi zaupati in mu ponuditi varno okolje za nadaljni razvoj. Prav tako kot je pomembna komunikacija učitelja z otrokom, je pomembna tudi komunikacija staršev z otrokom, njihov odnos in zaupanje v otroka. Nemogoče je namreč pričakovati, da bi vse v zgodnji mladosti zakrivljene komunikacijske in vzgojne napake popravila prav šola s svojim uspešnim komunikacijskim sistemom. Prav tako slabe komunikacijske navade in praksa v šoli ne morejo povsem uničiti dobrih navad in vzgoje iz zgodnjega otroštva. Seveda pa je cilj nadgrajevati dobro z dobrim in ne opravičevati slabega s slabim.

Ljubezen je gonilo sveta in tista pozitivna moč, s pomočjo katere lahko ustvarjamo, napredujemo, nesebično dajemo in pomagamo. S pomočjo te lahko brez problemov osvojimo vse prvine in zakonitosti uspešne in kvalitetne pedagoške komunikacije. Kajti komunikacija med učiteljem in učencem poteka na rezilu zahtevanega in željenega, osebnega in formalnega, izkušenega in neizkušenega, ljubečega in morda agresivnega. Zajema širok spekter socialnih, psiholoških in pedagoških problemov, ki jih je težko obvladati tudi z odlično komunikacijo. Čeprav je ta pravzaprav predpogoj za uspešno delo, za podajanje snovi in sprejemanje le-te, za napredek in doseganje ciljev, za obojestransko zadovoljstvo in vsestranski uspeh. Z razumevanjem izjem, ko na določene probleme resnično ne moremo zadovoljivo vplivati, temveč jih skušamo vsaj blažiti.
Pedagog se mora zavedati, da bo dobra, dvosmerna in kvalitetna komunikacija osrečila tudi njega samega, izpolnila njegova pričakovanja in poplačala trud. Seveda pa se je za takšno komunikacijo potrebno truditi, toliko bolj, kolikor manj ljubezni do svojega poklica čutiš.

Ikona brezčutnega časa

Vsak pridevnik, ki bi ga nastavila, bi zvenel plahko, kot fraza. Zato bom enostavno zapisala: Vsa Slovenija, ki ceni posameznika in razsežnosti individuuma, znotraj brezčutne materialistične družbe, pogreša Andreja Marušiča.

Toda ali ste opazili: v zadnjih dneh je z nami bolj živ kot kdajkoli prej. Občutki so intenzivnejši, njegovo delo pomembnejše. To je darilo, ki ga je zapustil družbi. To je tisti del njega, ki ni preminil. Živi, ko prebiramo njegove zapise, članke, intervjuje, se ga preprosto zaradi česa spomnimo, morda zgolj zaradi telefona, kave ali IVZ-ja.

Resnična bolečina je ostala njegovi družini, tistim, ki so z njim delili svoje življenje, ki so z njim vsak dan delili življenjski prostor, načrte, dotike in sanje. Predvsem otrokoma, ki nosita v sebi delček njega in ga bosta še dolgo pogrešala v smislu dotikov, besed, igre in opore. Toda tudi ta bolečina bo sčasoma in s pomočjo družine zbeldela. Se prelevila v stalno nematerialno prisotnost očeta in moža, ki je vselej dajal prednost prav otrokoma in družini.

Ostaja tudi žalost nad nerazumevajočo družbo, političnimi manipulacijami, podtikanji, nerazumevanjem. A tudi to je zgodba iz preteklosti, zgodba večine velikih ljudi, ki so lomili prepreke povprečnosti.
Dogaja se še danes, dugim ljudem, drugim posameznikom. Te zgodbe bomo očitno nemočni zapisali šele kasneje.

Še link, ki pove veliko:
Kot bi vedel, da mora hiteti

Izguba

Zeleno jezero
Nekega maja
Nekega junija
Nekega leta
Kot potok solz
V tujih očeh
Piše pesem

Visoko pesem
O izgubi in vstajenju
Zvoka med strunami
V neskončnosti vej
Nekega junija
Rano zjutraj
Med belimi stenami

Zabode. Do dna.

Veselje maja
Žalost junija
V neskončnosti padanja
In dviganja
Otipljivega sveta
Mala roka brez velike
Čaka …

Tega junija
Kljub vsemu ve
Kljub vsemu čuti
Da ima
Moč in drzsnost
Na videz minljivega
Večnega moža