Zakaj je bila knjiga Aleksandra Solženicina dolgo označena predvsem kot kritika stalinizma, ki se skriva za mračnim rakovim oddelkom bolnišnice v Taškentu? Celovita podoba skozi osebe različnih stanov resnično zrcali podobo takratne družbe, a bolj kot to preseneča pisateljevo podrobno raziskovanje in poznavanje zdravljenja rakavih obolenj v tistem času.
Preseneti nas tudi kritika materializma, v času, ko ta še zdaleč ni bil tako razpreden kot danes. Ko nas popelje skozi vse peripetije zdravljenja, socialne izločenosti in političnega kaznovanja, navede: “Ljudi ne osrečuje blagostanje, ampak odnos med srci in naše gledanje na življenje. Eno in drugo je vselej v naši moči, se pravi, človek je vselej srečen, če le hoče, in nihče mu ne more braniti.” (Primerjaj s “teorijo izbire” Williama Glasserja)
Tako Solženicin opiše tudi politična izgnanca v Sibiriji, ko končno dočakata golo svobodo, sredi blatne in prazne pokrajine: “Tako je napolnjen in prenapolnjen njun svet in ni jima treba več sesati od zunaj, ampak lahko celo sama dajeta.” Danes pa so naši mali osebni svetovi v poplavi nepotrebne krame pogosto prazni in željni vsega nepotrebnega.
Knjiga, ki jo je Solženicin pisal kar štiri leta, nas opominja na vprašanja vrednot. Besedilo vseskozi širi obseg problemov: od osebnih, socialnih, družbenih in političnih, do drobnih in globokih spoznanj. In ob tem, ko podaja sliko rakovega oddelka v revni bolnišnici in načine zdravljenja ter raznolikost rakavih obolenj, zapiše tudi bistvo, ki ga je potrebno upoštevati pri obravnavi pacienta še danes:
“Konec koncev – ni še vse izgubljeno: če zdravila ne bodo pomagala, saj so še razna druga sredstva. Najvažnejše je – čutiti se Človeka z Veliko začetnico. Biti optimist.” To pa lahko navežemo na današnjo obravnavo pacienta v sodobnih bolnišnicah, ki mu ne sme biti odvzeta pravica do izbire, odločanja in samospoštovanja.
Torej, knjiga Rakov oddelek ni zgolj kritika stalinizma, preživeta in zaprašena literatura, ampak tudi smernica k razvoju sodobne družbe, k humanosti, etiki in morali. Opominja nas na notranja doživetja, na empatijo in prvinske vrednote, na načine, kako priti do njih in “zgrabiti zadovoljstvo”, neodvisno od zunajega sveta.
Omenjeno knjigo kot svoje čtivo navaja tudi avtor knjige “Krive so zvezde”, John Green. Ne spreglejte te duhovite dogodivščine skozi bolezen in ljubezenske vzgibe mladih bolnikov z rakom. Odlično branje!