Obe sta gonilo umetnosti. Vincent Van Gogh je prekipeval v ljubezenskem obupu. Edvard Munch je zabeležil krik obupa nad vojno v številnih različicah znamenitega dela Krik. Damien Hirst je zgolj na videz hladen preračunljivec. V ogledalu svoje ustvarjalnosti nam kaže izprijenost današnjega časa v obliki živali, žrtvovanih za umetnost, ki jih je podtaknil tržnicam ekonomistov in postal najbogatejši umetnik današnjega časa.
Umetnost doseže presežek, ko za njo stoji nek miselni proces. Že dolgo ni zgolj posnemanje in dobrikanje v obliki estetskih prikazov. Umetnost je, kot sta ljubezen in smrt, gonilo sveta.
V soboto, 17. 8. 2014, sem s sedemnajstimi origamiji v oblikih belih ptic stala na maminem grobu in razmišljala, o čem sva govorili zadnji dan, preden je odtavala v komatozno stanje in po štirinajstih dneh umrla. Bili sva dobri prijateljici, a pogosto sem pozabila na njen rojstni dan. Potem sem prihajala z zamudo in se opravičevala. Vedno sva se veliko smejali in zgolj pripetljaji iz življenja so bili povod za spontan smeh, pri njej zadržan, obvladan in prijeten, pri meni pogosto kar neobvladljivo krohotanje. Seveda sva se tudi spričkali, a le zaradi najbolj nepomembnih stvari. Če so bili pogovori resni, sva bili previdni in konstruktivni.
Datuma, 17. 8. 2013, za razliko od maminega rojstnega dne ne bom pozabila nikoli. Bilo je sredi noči, pravzaprav zgodaj zjutraj. Svet, v katerem sem se prebudila in svet, ki mi je še danes neznan, sta trčila kot planeta v vesolju in za trenutek je postal materialni svet neoprijemljiv. Nekaj minut tudi telesa nisem čutila. Morala sem priplavati nazaj v tako imenovano realnost, ki pa jo od takrat naprej obravnavam z nekim svojevrstnim nihilizmom.
Če bi moja mama lahko opazovala lastno smrt, bi videla, da je umrla lepa, celo nasmejana. Njena koža je bila mehka, svetla, brez madežev, lepša kot kdajkoli prej. Umrla je, kot je tudi živela: urejena, obvladana, negovana, brez motečih posebnosti.
Ko je telesu začelo primanjkovati kisika, je postajala vse bolj hladna in rahlo modra, a s sproščenim obrazom. Kot morska deklica, ki prihaja iz globokega poraščenega ribnika na kopno in še ni uspela zadihati s pljuči
Te morske deklice ne zatikam v oddaljene mape spomina. In štirje meseci prehoda v to stanje so neprecenljiva izkušnja. Morda največ, kar nam lahko življenje, kot ga razumemo, da. Je skrivnost ljubezni, smrti in umetnosti.
