Spoštujem besede Spomenke Hribar, izkušene, zaslužne, pravične, izobražene in razgledane, materinske ženske, z izrazitim občutkom za pravičnost in splošno dobro. Intervju je bil objavljen v sobotni prilogi Dela, 30. 8. 2008.
Toda mediji, predvsem tisti manj kredibilni, a bolj dosegljivi, so v predvolilnem času objavili marsikaj, predvsem rumenega, umazanega, ugibajočega, spotakljivega in za našo državo v končni fazi nepomembnega. Na to je prijazno opozoril tudi predsednik države Danilo Türk.
Osebno menim, da niso le predstavniki različnih strank krivi, da so bili predstavljeni predvsem z aferami in nepomembnini značilnostmi na ravni obrekovanja. Temveč predvsem mediji, ki so kot lačni psi ugriznili v vsako, pa čeprav pokvarjeno kost.
Toda bolj kot to me skrbi pot naše države, ki bi se v obupu in iskanju rešitev razslojevanja, inflacije, neuspehov in egoistične požrešnosti, bolj kot mati v bran, rada postavila kot strog, avtoritativen in pravičen oče. Zdi se, da je javnost razdeljena na dva pola: materinskega in očetovskega – v vsej frojdovski pretiranosti. V obupu in tipično slovenski pokorščini pa že tepeni zagovarjajo očeta z bičem, ki ustvarja podobo omejitev in navidezne varnosti.
Pozdravljam pogum in prikriti humor Zorana Jankoviča, ki je sicer lik očeta, a ve, da socialno varnost, ljubezen, enostaven in pravičen odnos do človeka lahko zagotovi le mati, oseba, ki je pripravljena prisluhniti, pomagati, se prilagoditi. Sprejeti demokracijo v dialogu in strpnost. Javno in na simpatično humoren način (razdelitev treh glasov levosredinskim strankam v družini) je podprl levosredinske stranke, ki so zavele s svežim vetrom. V teh strankah imamo resnično nekaj adutov: odličnega ekonomista Mateja Lahovnika, dobrega govorca in človeka, ki bo znal stranko predstaviti Gregorja Golobiča, izobraženo in stroki predano, svežo in polno energije Katarino Kresal z nekaj starejšimi biserčki v stranki, ki bodo delovali iz ozadja in pa predvsem večno potrpežljivega in preudarnega Boruta Pahorja. Ne, ne bojim se, da ga bo neodločnost spodnesla, še manj erjavčevsko namigovanje o neizkušenosti. Borut Pahor je dovolj izkušen, da bo iskal najboljše odgovore pri strokovnjakih. Je demokratično usmerjen in neegocentričen. Predvsem pa ni vseobči oče slovenskega prostora, ki bi s palico dokazoval eno in edino resnico. To, da je človek s srcem, pa se lahko prepričamo z dokazi, ki so jih nekateri mediji želeli predstaviti kot slabšalne. Boruta Pahorja so neiskrena, podla in umazana polena sicer prizadela, a kljub temu vztraja. Lahko bi rekli – do bolečine. Ni mu lahko – ne na levi, še manj na desni. In ta trud moramo spoštovati.
Morda bi bilo dobro zaključiti s koncem začetka: delitev nalog med materjo in očetom je v zdravi družini nujno potrebna. Če pa predolgo vlada le očetov red, lahko otroci postanejo otrplo vdani in nezadovoljni. Tudi v enostarševski družini sta vlogi prisotni, le da je nosilec vzgoje in oskrbe le eden. Če pa posameznik obeh vlog ne zmore, otrok nujno potrebuje še drugi pol, predvsem mehko obliko vzgoje in nege.