Ikona brezčutnega časa

Vsak pridevnik, ki bi ga nastavila, bi zvenel plahko, kot fraza. Zato bom enostavno zapisala: Vsa Slovenija, ki ceni posameznika in razsežnosti individuuma, znotraj brezčutne materialistične družbe, pogreša Andreja Marušiča.

Toda ali ste opazili: v zadnjih dneh je z nami bolj živ kot kdajkoli prej. Občutki so intenzivnejši, njegovo delo pomembnejše. To je darilo, ki ga je zapustil družbi. To je tisti del njega, ki ni preminil. Živi, ko prebiramo njegove zapise, članke, intervjuje, se ga preprosto zaradi česa spomnimo, morda zgolj zaradi telefona, kave ali IVZ-ja.

Resnična bolečina je ostala njegovi družini, tistim, ki so z njim delili svoje življenje, ki so z njim vsak dan delili življenjski prostor, načrte, dotike in sanje. Predvsem otrokoma, ki nosita v sebi delček njega in ga bosta še dolgo pogrešala v smislu dotikov, besed, igre in opore. Toda tudi ta bolečina bo sčasoma in s pomočjo družine zbeldela. Se prelevila v stalno nematerialno prisotnost očeta in moža, ki je vselej dajal prednost prav otrokoma in družini.

Ostaja tudi žalost nad nerazumevajočo družbo, političnimi manipulacijami, podtikanji, nerazumevanjem. A tudi to je zgodba iz preteklosti, zgodba večine velikih ljudi, ki so lomili prepreke povprečnosti.
Dogaja se še danes, dugim ljudem, drugim posameznikom. Te zgodbe bomo očitno nemočni zapisali šele kasneje.

Še link, ki pove veliko:
Kot bi vedel, da mora hiteti

Izguba

Zeleno jezero
Nekega maja
Nekega junija
Nekega leta
Kot potok solz
V tujih očeh
Piše pesem

Visoko pesem
O izgubi in vstajenju
Zvoka med strunami
V neskončnosti vej
Nekega junija
Rano zjutraj
Med belimi stenami

Zabode. Do dna.

Veselje maja
Žalost junija
V neskončnosti padanja
In dviganja
Otipljivega sveta
Mala roka brez velike
Čaka …

Tega junija
Kljub vsemu ve
Kljub vsemu čuti
Da ima
Moč in drzsnost
Na videz minljivega
Večnega moža

Igre je konec

Big Brother je po dolgih tednih končno potrdil moralno zmago. V nasprotju s tem, kar igra Big Brother predstavlja, so gledalci vendarle izbrali za favorita fanta, ki kljub želji po denrju, da bi z njim pomagal “mami prekriti streho hiše”, ni kazal očitnega egoizma, pač pa globoko empatijo, kar smo večkrat lahko opazili tudi in zgolj na mimiki obraza – brez besed.

Da je Naske, ki je vedno z najlepšimi besedami omenjal svojo mamo, iskren, sem se prepričala, ko sem videla, de ni pretiraval z igrano evforijo ob nepričakovanem obisku mam v hiši. Iskren do solz je bil tudi Sandi, vse drugo pa je bilo videti precej pod nadzorom.

Brez veselja in žalosti ni šlo. Trinajst tednov smo bili priče poigravanju z izbranci v zaprtem prostoru, ki jim je bil motiv predvsem denar. Torej brez žalosti ob koncu ali vsaj delnem razočaranju ni šlo. Kako si ob tem manejo roke snovalci slovenske oddaje, ne vem. Priča smo bili tudi nenehnim spremembam in presenečenjem v poteku odddaje, kar bi lahko kazalo na občasne upade gledanosti in odzivov. Vse to pa pomeni tudi upad denarnih prilivov.

“Hvala torej vsem skupaj, da se je do konca izpeljala ekonomska računica.”

Komedija zmešnjav: Popović – Klokočovnik

Boris Popović: lisjak – samovšečni, že skoraj stekli samec v boju za oblast
Tomislav Klokočovnik: plemeniti ovčar – inteligenten, odločen, deloven

Opis je zgolj za šalo. Čeprav zgodba ni šaljiva. Slovenci smo pred kratkim izgubili nekaj čudovitih ljudi, ki so veliko naredili za našo državo, pa jih morda večino časa nismo dovolj in v celoti cenili. Sedaj usmerjamo veter proti tistim, ki so ostali. Nič nas ne more spametovati na poti k povprečnosti in uravnavanju, morda le kakšen prebrisan lisjak. Takšen je sposoben doseči več, saj nas tako povprečne kot smo, zlahka vrti okoli prsta.

Za Tomislava Klokočovnika sem prvič izvedela od nekega dedka v glasbeni šoli, ki mi je govoril o “velikem človeku”, ki mu je – njemu, navadnemu človeku, operiral srce in ga ob tem obravnaval prijazno, spoštljivo in sebi enakovredno. Pomislila sem, kdo je le ta Klokočovnik, o katerem dotlej nisem ničesar zasledila (tudi v medijih).
Potem je moral na operacijo srca še moj oče, ki zaradi nujnega posega ni mogel čakati na dr. Klokočovnika, pač pa ga je urgentno operiral nekdo izmed njegovih kolegov, ki mu je moj oče še danes od srca hvaležen, kljub veliki brazgotini vzdolž celega trebuha in neznosnim bolečinam po operaciji.
In kot bi se usoda igrala, je moral na operacijo srca še moj očim, ki pa je imel dovolj časa, da je po vseh priporočilih navezal stik z dr. Klokočovnikom. Seveda potem, ko ga je v hudi stiski na cedilu pustila spoštovana doktorica Zorčeva, ki ga je predhodno poklicala na osebni razgovor. Že prvi komunikacijski stik z dr. Klokočovnikom je bil pomirjujoč, strokoven in opogumljajoč. Da ne omenjam neverjetno obsežne operacije z izredno malo poškodovanega tkiva in hitro pooperativno okrevanje. Ob tem pa je ostala nepozabljena tudi globoka, empatična komunikacija, ki je vsaj psihološko pospešila dokončno okrevanje.
Potem sem se počasi začela resnično zanimati za dr. Klokočovnika, spremljati njegovo delo, težave in objave v medijih. Njegova pojava še danes deluje nespremenjeno, medicini predano in preprosto v vsej svoji veličini. Spomnim se ga iz neke oddaje – pozimi, ko so vsi sodelujoči prišli na razgovor v zloščenih nizkih čevljih, dr. Klokočovnik pa se je pogovora udeležil sproščen, nasmejan, povsem naraven – v enostavnih, praktičnih in zimskemu času primernih čevljih.

In kdaj sem se začela zanimati za Borisa popovića? V medijih ga je bilo težko prezreti, vendar sem se začela zanimati zanj po aferi z aretacijo. Zdel se mi je pokončen, čeden v vsej svoji nesreči in z empatijo sem spremljala cirkus, ki so ga razširili še na njegovo družino, vključno z otrokoma. Zdelo se mi je izprijeno in nepotrebno. Potem pa ga je počasi začel lomiti Popović. Začel je kazati svoj drugi jaz, samovšečen, samozaverovan, konflikten, celo grob in žaljiv.

In sedaj je kot v komediji začel z igrami, ki so zares nemogoče. Klokočovnik je v igrici z njim ostal izigran, vendar se sedaj, ko je začutil zaroto, ne predaja. Pokončno se nasmiha z nivoja više, medtem ko se Popović trudi z otročjimi namigi: “Če ne morem biti glavni, se ne grem več!”. Tomislav se mu nasmiha: Jaz sem v srčni kirurgiji že glavni, ti pa si želiš preveč. Vendar s tem izgublja energijo, ki bi jo lahko izkoristil za svojo stroko. Zato mi je resnično žal. Žal mi je, da centra za srčno kirurgijo v Izoli nima “on”, in da se zgodba z igricami končno ne neha. Kajti to, kar je pokazal v medicini, je realnost. Je uspeh in ni igra. Medtem ko je bila Zorčeva pri teh igricah spretnejša, v osebnih stikih s pacienti in donatorji preračunljivejša, je Klokočovnik pogorel. Neverjetno. In nihče z državne instance ne najde in očitno tudi ne išče rešitve.

Prijetni “pobič” Popović pa se domisli na račun Klokočovnika celo rogati. Njegova leta primerja s svojimi, nič kaj dosti mlajšimi, ki pa jih favorizira. A razlika, ki ga moti, je zgolj odraz majhnosti proti širokemu razumevanju staranja in časa.

Pa poglejmo še načelo moralnosti: Ne stori drugemu to, kar ne bi želel, da storijo tebi.
In se vprašajmo: Kdo je komu kaj storil? Poskusimo si predstavljati obratno in naredimo preizkus – kot pri matematiki. Kaj dobimo?
Morda sem kaj pomembnega spregledala in se opravičujem. Zagotovo pa je dr. Klokočovnika, kot je rekel Kučan, škoda za politiko. Morali bi ga negovati in spoštovati, ga hraniti za stroko in mu omogočiti čim boljše pogoje za delo. Vprašajte se, koga bi želeli za kirurga ob morebitni diagnozi, ki zahteva poseg s kardiovaskularnega področja? Kar zdaj, kajti kasneje bo morda prepozno.

Kaj se je zgodilo, Andrej?

1.6.2008
Ljubljana – V zgodnjih jutranjih urah je po hudi bolezni umrl psihiater in nekdanji direktor Inštituta za varovanje zdravja RS Andrej Marušič.


Foto: Barbara M.

Komentarji na novico o njegovi smrti so preplavili splet. Jočejo celo tisti, ki ga niso poznali osebno, pač pa so mu prisluhnili in ga spoznali preko medijev in predavanj. Preko pričevanj bolnikov in vsestranske karizme, pozitivne usmerjenosti in deške odkritosrčnosti, kljub popolni predanosti stroki in znanosti.

V prish čutim občutek krivde, ker sem spregledala prvo novico o njegovi smrti. Ko sem končno izvedela, me je prešinilo do kosti. Niti pomislila nisem, da je bolan, kaj šele, da ga tako kmalu čaka smrt. Pogovarjal se je tako pozitivno, opogumljajoče, razsodno in empatično. Nikoli nisem zaslutila žalostne zgodbe, ki jo je nosil v sebi. Lansko leto je bil izbran za najbolj simpatičnega Slovenca in s svojim šarmom nas je zares prelisičil.

Novice o njegovi smrti sem prebrala pozno zvečer, kar je zamaknilo moj spanec v jutranje ure. Ampak nič ne pomaga. “Kar nas ne premaga, nas krepi.” Pa čeprav boli.
Toda še bolj me boli diskreten zapis njegovega brata Dragana, ki sem ga našla na enem izmed spletnih forumov:

“Sem Dragan, Andrejev najstarejši brat. Vsem v imenu družine najlepša hvala ze sočutne besede. Najprej, da ne bo nepotrebnih ugibanj, ki se pojavljajo v komentarjih: Andrej je bil junija 2006 operiran zaradi raka na tankem črevesu.
Oglašam se pa zaradi komentarja 42. Janezmaj (02.06.2008 || 00:36:56) o tem, kako naj bi imel Andrej medicinsko zagotovo najboljše možno zdravljenje, kar jih obstoja. To žal ni res. In to je Andreja tudi najbolj bolelo. V Andrejevih besedah: želim si samo, da bi me zdravili tako kompetentno, kot sam zdravim bolnike, ki prihajajo k meni v ambulanto. O podrobnostih, zakaj je tako mislil, v tem trenutku ni govoriti.
Moje osebno mnenje pa je tako. Andreju smo v boju pomagali vsi njegovi bližnji, prijatelji in drugi ljudje, ki ga imajo radi, nekateri zdravniki s širsim pristopom do zdravljenja raka. In v zadnjih dveh mesecih osebje Bolnice Izola, nikakor pa ne uradna onkologija, ki si edina lasti pravico do – s strani davkoplačevalcev financiranega – zdravljenja raka. Kot matematik nekaj vem o znanosti, onkologijo sem v teh dveh letih, ko sem bil ob Andreju, spoznal za precej neznastveno vejo medicine, ki ji obenem še manjka osnovne človeske empatije.”

Andrej, ki se je za korist posameznika in depresivne družbe marsikdaj boril tudi proti vetru, je kot v najbolj črnem scenariju prav na svoji poti doživel razočaranje in nerazumevanje.
Prepričana sem, da se je osebno s smrtjo znal spoprijeti, do zadnjega pa je ostal človek, ki je verjel v 100-odstotne odnose in poglobljeno razumevanje. In čeprav je pogosto trdil, da je služba zanj le služba in dosledno opravljanje strokovnega dela, svoje človečnosti ni mogel skriti. Znal je združiti empatijo, čustva in stroko, ne da bi se bal, da bo slednja ob tem izgubila na veljavi.

Bil je srečen član srečne družine in zdi se, da je še vedno tu. Nekje med nami. Tako je z velikimi ljudmi. Za vedno ostanejo nekje ob nas. In naša svetova tukajšnjega in nerazumljivega se prepletata.

Umazane poti Big Brotherja

Kam je zavil Big Brother? Na umazane poti izločanja, preizkušanja moči, teptanja posameznikov? Celo vedno dobrovoljni “Cveto z angelskim sijem” je za trenutek obupal. Pa se spet pobral in nadaljuje igro, ki jo je sprejel. Sedaj je toliko bolj kot prej očitno, kdo vodi igro, kaj želi pokazati in s čim privabiti gledalce.
Big Brodher je pokazal, da ni le strog, temveč tudi negativen. Je to morda analogija s stvarnostjo, v kateri zmagujejo umazani premetenci in brezčutneži?

Igra se počasi izteka in za njo ostajajo zaljubljeni, razočarani, izigrani, nemočni, izločeni in predvsem tisti, ki nadaljujejo svojo pot. Majhni svetovi so se razgrnili pred ekrani med “nasveti za šoping” in nadležnimi oglsi. Je kdo še posebej zadovoljen? Je kdo še posebej razočaran?
Kaj je Big Brodher ponudil, izkoristil, dal ali zaigral? O tem verjetno razmišljajo predvsem tisti, ki so iz igre že izpadli ali pa to pričakujejo vsak hip.

Šov pa se nadaljuje.

Big Brother se igra

Če se spomnimo začetka šova in prenatrpanega špartanskega dela hiše, ki je vzbujal nelagodje in ustvarjal plodno vzdušje za spore, so zadnje oddaje prav otročje. Kdor je zdržal, se sedaj zares lahko še samo igra.
Zakaj je bilo v letošnji oddaji več posredovanja s strani zdravstvenih strokovnjakov, ni težko uganiti. Večina oddaje je bila zasnovana slabo, negativno, neodgovorno, z le nekaj duhovitimi in konstruktivnimi vložki. Šov ni bil ne za hec ne zares. Ne šala, ne erotika, ne strpnost in ne poduk. Preizkušali se niso zgolj potrpljenje, nabritost, ostrina in iznajldljivost, še manj kaj zrelejšega. Večina začetnih nalog je bila slabšalno nastrojenih, sodelujoči pa so bili izbrani po ključu najmanjšega predvidevanja problemov. Toda zgrešeno. Do problemov je prihajalo. In ne za zabavo, ne za katarzo. Bilo je prav mučno in neprijetno. Potem je sledilo nekaj svetlih točk in zares lahko čestitamo peščici, ki je zdržala od samega začetka.
Žal mi je, da ta oddaja ne pove in ne prikaže kaj bolj iskrivo zasnovanega, pozitivno dramatičnega in ne žaljivega, težkega, kaznovalnega. Zdržali so predvsem tisti, ki na življenje gledajo z veliko mero humorja in pozitivne energije. Delali so tudi najmanj napak. Igro so sprejeli kot igro, tudi ko je postala krivična in nelagodna. Toda s tem se resničnostni šov konča. Da bi zdržali vse namišljene peripetije in polomije, Big Brodherja sniso jemali resno – kot del življenja, temveč kot del igre. Kaj od tistega, kar naj bi bil resničnostni šov, je torej še ostalo?

A spored se vrti naprej, skupaj z reklamami in gledalci. Poganjata ga denar in želja po njem.