Včeraj so v oddaji Trenja strnili moči slovenski strokovnjaki z različnih področij in iskali rešitve, dajali napotke, podajali mnenja glede različnih zlorab in predvsem zagovarjali svoje delo.
Verjamem, da se je na področju zlorab potrebno izjemno truditi, še zlasti, ko gre za nemočne žrtve. Ko so slednje determinirane, primerno ustrahovane in izločene iz normalnega socialnega življenja, je pot do svobode pretežko najti. Še vedno pa ne razumem ljudi, ki trdijo, da se ne želijo vmešavati. To zna biti res boleče, vendar je v nekaterih primerih nujno potrebno, saj nevladne in vladne organizacije pogosto gasijo ogenj, ko se že razplamti. Drugače očitno tudi ne gre, saj ne morejo videti in zaznati vsega. Preveč toge pa so tudi poti do iskanja rešitve, pravice in zaščite.
Nekoč sem šla na policijo prijavit krajo na avtomobilu. Bilo je že precej pozno, a policijska postaja je bila blizu in menila sem, da je najbolje, če škodo takoj prijavim. Pozvonila sem na edini zvonec pred sprejemnico in odprl mi je nejevoljen policist. “Kaj želite?”, je zabrundal z nizkim glasnim tonom. Navajena sem komunicirati prijazno, oddaljenosti osebe primerno glasno. Zato sem se za trenutek kar zdrznila. In ko sem začela razlagati, mi je že po prvem stavku, v katerem sem se seveda opravičila, da motim, nič kaj prijazno zabrusil: “Stopite naprej!”. Na naslednjih vratih sem zagledala plakat z motivom zlorabljenih žensk “Kaj ti je deklica?”. Opozarjal je na prijave nasilja. Pomislila sem, če bi zdajle prišla zato, da prijavim nasilje, bi bil policist v sprejemnici prvi, katerega bi se na vso moč prestrašila. Kako naj se prijavi zlorabljena ženska ali zlorabljen otrok, če naleti na neustrezen sprejem? Komunikacija tega policista je namreč izdajala pritajeno agresijo, jezo, morda zaradi dežurstva ali česa drugega. Kaj vem?! Vem le to, da neustrezen pristop in komunikacija ne dajeta možnosti tako občutljivim prijavam kot so zlorabe. Manjkajoč del na avtomobilu že prijaviš, tudi na takšen način, toda zlorabe zagotovo ne.
To so torej odtenki, ki marsikoga odvračajo od prijave, celo samo posredovane. Pa ne samo na policiji, tudi v drugih službah, kot so socialna, šolska in podobno. Morda so v komunikaciji še najbolj uspešne nevladne organizacije, kjer delajo ljudje s posebno predanostjo in verjetno z veliko manj denarja.
Tako je Fritzl potešil svoj umazani nagon. Zahvaljujoč neustreznim komunikacijskim potem, strahu pred posredovanjem informacij in ustrahovanjem bližnjih. Pravzaprav zaradi nekakšnega “virtualnega sveta”, ki ga je premišljeno in vendar z bolnim umom gradil okoli sebe. Nekomu je vzel in nekomu dajal. Ustvarjal je kaos in zgled moči. Kot bi podedoval perverzno nasilnost nekdanjih nacističnih vplivnežev.