Dvanajstletnega dečka Bora ni več. Za njim pa je ostala zgodba, ki jo pozna skoraj vsa Slovenija. Ne glede na še vedno boleča čustva njegovih staršev, pa predsednica Zdravniške zbornice Gordana Živčec Kalan razlaga javnosti svojo plat zgodbe z naborom nekaj deset, petdeset ali sto besed, ki jih obrača po dolgem in počez, da bi čim bolj hladno, strokovno in s priučeno distanco razložila bistvo problema. Vehementno, eksplicitno, ekspertno, objektivno odgovorno in tako naprej.
Kaj torej preostane ubogemu smrtniku, ki ga pesti le žalost, bolečina, nerazumevanje? Verjetno je laik, ki bi le stežka razumel bistvo pojava, neizogibno dejstvo in na številne možnosti razdrobljeno znanost, ki ji menda ni para. Tako namreč danes v Trenjih Konrad Kuštrin nad tujimi raziskavami in drugimi strokovnjaki.
“Postopek reševanja omenjenega primera je neprimerno dolg, neustrezen, predvsem pa nekorekten do staršev”, je v današnji izjavi medijem poudaril prim.Janez Remškar, generalni direktor Direktorata za zdravstveno varstvo na ministrstvu za zdravje.
Ta pogumna izjava me je presenetila, saj v nadaljevanju govori o etiki. In prav to pričakujemo vsi, ki primer spremljamo in smo prav tako uporabniki zdravstvenih storitev. Preprosto povedano smo tudi v vsakdanjem življenju zelo veseli, kadar uspemo ustvariti dobre medsebojne odnose na vseh življenjskih področjih. Kar se je z mandatom Boruta Pahorja pokazalo tudi v politiki. Kaže nam strpnost, dogovarjanje, preverjanje na očeh javnosti, predvsem pa kolegialen, nežaljiv in nemaščevalen odnos v krogih, ki ga včasih stiskajo v izjemno težke situacije.
Da se družba v recesiji vrača k morali in etiki, nam je pokazala tudi Amerika z izvolitvijo Baracka Obame. Želimo si manj vojn, manj nesoglasij, več prijetnega bivanja in več humanosti.
Kako se torej lahko zgodi, da zdravniški ceh v Sloveniji predstavlja hladnokrvno, zgolj k stroki usmerjeno bitje, ki se zna prisrčno nasmejati zgolj v trenutku, ko steče voda na njen mlin? V posmeh vsem čudovitim in humanemu poklicu predanim zdravnikom, ki se ne bojijo biti tudi ljudje.
Vesela sem, da je vsaj nekaj strokovnjakov s področja zdravstva v tem primeru upalo spregovoriti s poudarkom na humanosti in potrebi po kulturni komunikaciji. Res, te nam manjka vsepovsod. V zdravstvenih sferah pa je to za vsakega posameznika to še toliko bolj pomembno.
Slakova oddaja Trenja je že drugič gostila primer Nekrep, a nekaterih niti prvi primer ni ničesar naučil. Ker primer traja že tako dolgo, nehote ustvarja vzporedne zgodbe in slabo vzdušje. Ob tem pa meče senco tudi na tiste, ki ne sodijo v senco zdravniških krogov. Nekritična masa namreč rada poenostavlja in povzema na prvo žogo. Zato si takšne napake zdravstvene ustanove ne bi smele dovoliti, saj bi jo bilo mogoče rešiti že v začetku z zavzeto in človeku prijazno komunikacijo. To pač ne gre na silo, z vzvišeno demagogijo in skrivanjem za stroko. Še manj pa z izmikanjem in brezobzirnostjo.