“Predsednik vlade Pahor je dosedanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla imenoval za svojega posebnega odposlanca za zunanje zadeve. Predsednik države Türk molči.” (www.zurnal24.si)

Miheljak: Volivci so šokirani.

Ivo Vajgl je za TV Slovenija dejal, da gre za Pahorjevo odločitev, od katere bo imel “bodisi korist bodisi škodo”.

Jožef Jerovšek iz glavne opozicijske stranke SDS pa je Pahorjevo odločitev pozdravil in menil, da je premier s tem dokazal, da so “zunanjepolitični cilji Slovenije nad osebnimi zamerami in da ne bo dovolil, da bi se v Sloveniji skozi zadnja vrata uvedel predsedniški sistem”. 

Pahor je ob vsem tem sicer zagotovil, da bo naloga Rupla zgolj svetovanje predsedniku vlade o zadevah, ki jih bo obravnavala vlada, nikakor pa Rupel ne bo posegal v pristojnosti zunanjega ministra.

Toda prvi odmevi pričajo, da je Pahor spet na tankem ledu. V njem je morda res goreča želja po najboljšem servisu države. A za to je moral zategniti zanko tudi okoli svojega vratu. Türk, zavezan morali, pravni odgovornosti in strpnosti seveda molči, čemur se nekateri mediji čudijo, a za enkrat še prezgodaj. 

Ruplu smo v javnosti zamerili predvsem nemoralno iskanje niš za svoje visoke in ugledne položaje. Nihče ne dvomi, da ima v žepu res tistih nekaj pomembnih številk visokih funkcionarjev, ki bi znali koristiti Sloveniji. Toda na visokih položajih želimo videti ljudi, ki so zvesti svojim prepričanjem in osebni lojalnosti. Predvsem pa etiki. Torej tiste predstavnike države, ki sledijo kolektivnim ciljem za dobro držaljanov in jim ni mar predvsem zase.

Zakaj smo dobili vtis, da pri Ruplu ni tako? Se motimo? Nam bo kmalu postreženo z drugačnimi podatki? 

Verjamem, da Pahor poskuša na vse načine, tako in drugače, strpno, razumevajoče, tako, kot prejšnja vlada zagotovo ni. In priznam, tudi sama bi imela strica, ki je s svojo politično močjo sposoben odpreti marsikatera vrata, a hkrati bi se njegove pomoči zagotovo tudi bala. Saj je takšna pomoč največkrat zavezana tihim računom, ki po navadi pridejo, ko si jih najmanj želimo. 

Verjamem, da na svet, probleme in politiko ne smemo gledati črno-belo, z ohranjanjem zamer in izpostavljanjem ozkih odločitev, kot edinih možnih in pravilnih. A moramo se zavedati, da s propadanjem etičnih načel, z vzdrževanjem neetičnih odločitev in nestabilnih potez zagotovo delamo škodo. Lahko riskiramo in zmagamo ali izgubimo – tudi v šahu. A vse skupaj me bolj spominja na nogomet in podpiranje sicer odličnih igralcev z umazanimi triki. Mladim tako sporočamo, da so lahko neetični, če so le dovolj uspešni in pomembni. A tudi mladi so bistri. Na forumih že beremo prve odzive. 

Kljub vsemu si želim, da bi Pahorjeva odločitev prerasla v dobro načrtovano potezo z vidnimi pozitivnimi izidi za našo državo in državljane. Ob tem ustrezna PR služba nima druge možnosti, kot da sproti in morda celo nekoliko prepotencirano obvešča javnost o pozitivnih rezultatih te odločitve. Sicer bo javnost zagotovo razočarana. Čez štiri leta pa bo za takšna pojasnila že prepozno. Tudi šah je potrebno vaditi vsak dan.