Kako? Predvsem enostransko. Tako, kot običajno ravnamo v demoraliziranem življenju. Nekoga je potrebno žrtvovati in stigmatizirati. Potrebno je reklamirati Mercatorjevo vino in povedati, da nasilje izhaja s strani moških. Ali je pri tem sploh kdo od navzočih analiziral zaplet?
Prvič: Piti za pokrajino? Piti, da dokažeš, koliko lahko!? Zakaj? In videti, da navzoči to celo spodbujajo. Dobro. Naj bo. Videli smo dobro šolo. Izločila je manj močne in povzdignila močnejše, pretkanejše, diplomatsko vključene v igro. Skoraj tako, kot v realnem življenju.
Drugič: Kako komunicirati? Tega se učijo že otroci v četrtem razredu devetletke pri pri predmetu družbe. Zakaj poduk ne preraste v prakso? Ta kaže črne zobe zmerjanja in nasilja. Obojestransko, da ne bo pomote. Big Brother je prikazal zadevo bolj enostransko, verjetno del dogodkov prikril in nas pustil ugibati na podlagi govoričenj in namigovanj navzočih.
Tretjič: Videli smo, da se nasilna komunikacija ne izplača. Ne verbalna, ne drugačna. To, kar nekateri imenujejo zgolj temperament, je pogosto nekultivirano vključevanje v komunikacijo. Kričati vse vprek in izzivati z neobrzdanim značajem zagotovo ni pogoj za dobro komunikacijo. Pustiti se izzvati pa je prav tako slabost neobvaldovanja.

“Time out” je tehnika, ki bi to uspela rešiti. Dvigniti roko in prekiniti. Neizpodbitno in v trenutku. Prekiniti spor, ki se poglablja. Vzeti si čas in premisliti, se umakniti in nadaljevati zaplet trezen in skoncentriran. Pripravljen tudi na druga mnenja.

To, kar se nam zdi označitve in zmerjanja vredno, naj nam bo rajši v poduk, kako ne ravnati, temveč predvsem opazovati in izboljšati svojo komunikacijo in položaj. Opazovalci in premišljeni usmerjevalci so tokrat dosegli več.