Arhiv Značk: Pahor

Vzponi, padci in relativnost

Položaj človeka v družbi je krhek, kot je krhko življenje samo. Se tega zavedamo?

Danes uspeh, jutri poraz. Danes življenje, jutri smrt. In vse to v odnosu nečesa, kar smo zastavili kot resničnost. Kot trden in neomajen temelj. Toda to je zgolj dogovor, status, ki smo ga vnesli v neko namišljeno igro. A vse na tem temelju je gibko, drseče, spreminjajoče se, spolzko, neoprijemljivo in predvsem ne absolutno.

Včeraj smo verjeli Pahorju, potem Janši, danes nikomur več. Poskusi, da bi drveči voz varno zaustavili, so sprejeti z veliko mero nezaupanja in okvarjena zavora ne bo nikoli več takšna kot nova. Čas in dogajanje v njem se prepletata v nenehnem kaosu, medtem ko so izpostavljene figure na šahovnici že pristale ob starni, kjer jih ni mogoče več nadzirati.

Se mi zgolj zdi, ali na TV programih vse pogosteje vrtijo filme, ki bi nas morali opomniti na nestrpnost, črednost, nemoralnost. Deček v črtasti pižami, posnet po mladinskem romanu irskega pisatelja Johna Boyna, namenjen predvsem mladim, današnjega otroka res spravi v zadrego. Zakaj bi bila med dečkoma žica? Zakaj je eden umazan, gologlav, v čudni obleki in drugi brez družbe? Morbidno! Starejši, ki imajo na področju zgodovine že nekaj več znanja, nekako razumejo, a ne morejo se vživeti v tisto, kar vidijo. Podobno grozo, čeprav na povsem drugo temo, uspe s svojim pisanjem pričarati Andrej Makuc v zbirki novel Oči. A starši se bunijo: to ni za otroke! Res, brez izdatnega pogovora z izobraženo odraslo osebo na temo groze, ki jo novele pričarajo, branje za otroka oziroma neizkušenega mladostnika ni primerno. A z izdatno razlago, psihološko podporo in razkrivanjem socialnega, kulturnega in zgodovinskega ozadja, je delo vrhunsko.

Mladi, ki se bojijo Makucovih Oči, so hkrati gradniki družbe, ki postaja vse bolj izprijena, v oporo močnim, nesramnim, goljufivim, egoističnim, nestrpnim, sebepolnim posameznikom. Kaj nam torej preostane? Ali ne znamo skozi razgovor mladim razložiti, kakšno packarijo smo pravzaprav zakuhali? Jih lahko opomnimo na nestrpnost znotraj šolskih ustanov, kjer so pozitivne lastnosti že zdavnaj “out” in šteje zgolj komolčenje, izrivanje, nasilje, namišljena in vsiljena priljubljenost, zraven pa še zastraševanje, izločanje, žalitve in nasilje?

“Biti zgoraj” lahko jutri pomeni prepad. Truditi se v odmaknjenosti lahko jutri pomeni uspeh, vzpon. Toda glede na kaj? Vse to je zgolj relativno, odvisno od sveta in igre v kateri živimo. Zato tudi golo življenje zahteva spoštovanje, razumevanje in strpnost do drugačnosti, z zavedanjem, da se igra lahko v trenutku spremeni. Da bi se lahko oprli na temelje, jih moramo graditi, utrjevati, spoštovati vse okoli sebe, kar pomeni relativno stabilnost.

Nismo ne gospodarji časa, ne gospodarji Zemlje in najbolj paradoksno: niti gospodarji samih sebe. Lotimo se zadev s spoštovanjem do vseh in vsega, kar je vpleteno v to naše navidezno življenje.

Jesen ali zima?
Jesen ali zima?

 

Pahor, Türk in Rupel na spolzki šahovnici

“Predsednik vlade Pahor je dosedanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla imenoval za svojega posebnega odposlanca za zunanje zadeve. Predsednik države Türk molči.” (www.zurnal24.si)

Miheljak: Volivci so šokirani.

Ivo Vajgl je za TV Slovenija dejal, da gre za Pahorjevo odločitev, od katere bo imel “bodisi korist bodisi škodo”.

Jožef Jerovšek iz glavne opozicijske stranke SDS pa je Pahorjevo odločitev pozdravil in menil, da je premier s tem dokazal, da so “zunanjepolitični cilji Slovenije nad osebnimi zamerami in da ne bo dovolil, da bi se v Sloveniji skozi zadnja vrata uvedel predsedniški sistem”. 

Pahor je ob vsem tem sicer zagotovil, da bo naloga Rupla zgolj svetovanje predsedniku vlade o zadevah, ki jih bo obravnavala vlada, nikakor pa Rupel ne bo posegal v pristojnosti zunanjega ministra.

Toda prvi odmevi pričajo, da je Pahor spet na tankem ledu. V njem je morda res goreča želja po najboljšem servisu države. A za to je moral zategniti zanko tudi okoli svojega vratu. Türk, zavezan morali, pravni odgovornosti in strpnosti seveda molči, čemur se nekateri mediji čudijo, a za enkrat še prezgodaj. 

Ruplu smo v javnosti zamerili predvsem nemoralno iskanje niš za svoje visoke in ugledne položaje. Nihče ne dvomi, da ima v žepu res tistih nekaj pomembnih številk visokih funkcionarjev, ki bi znali koristiti Sloveniji. Toda na visokih položajih želimo videti ljudi, ki so zvesti svojim prepričanjem in osebni lojalnosti. Predvsem pa etiki. Torej tiste predstavnike države, ki sledijo kolektivnim ciljem za dobro držaljanov in jim ni mar predvsem zase.

Zakaj smo dobili vtis, da pri Ruplu ni tako? Se motimo? Nam bo kmalu postreženo z drugačnimi podatki? 

Verjamem, da Pahor poskuša na vse načine, tako in drugače, strpno, razumevajoče, tako, kot prejšnja vlada zagotovo ni. In priznam, tudi sama bi imela strica, ki je s svojo politično močjo sposoben odpreti marsikatera vrata, a hkrati bi se njegove pomoči zagotovo tudi bala. Saj je takšna pomoč največkrat zavezana tihim računom, ki po navadi pridejo, ko si jih najmanj želimo. 

Verjamem, da na svet, probleme in politiko ne smemo gledati črno-belo, z ohranjanjem zamer in izpostavljanjem ozkih odločitev, kot edinih možnih in pravilnih. A moramo se zavedati, da s propadanjem etičnih načel, z vzdrževanjem neetičnih odločitev in nestabilnih potez zagotovo delamo škodo. Lahko riskiramo in zmagamo ali izgubimo – tudi v šahu. A vse skupaj me bolj spominja na nogomet in podpiranje sicer odličnih igralcev z umazanimi triki. Mladim tako sporočamo, da so lahko neetični, če so le dovolj uspešni in pomembni. A tudi mladi so bistri. Na forumih že beremo prve odzive. 

Kljub vsemu si želim, da bi Pahorjeva odločitev prerasla v dobro načrtovano potezo z vidnimi pozitivnimi izidi za našo državo in državljane. Ob tem ustrezna PR služba nima druge možnosti, kot da sproti in morda celo nekoliko prepotencirano obvešča javnost o pozitivnih rezultatih te odločitve. Sicer bo javnost zagotovo razočarana. Čez štiri leta pa bo za takšna pojasnila že prepozno. Tudi šah je potrebno vaditi vsak dan.

As ti tud not padu, Borut?

Včeraj na POP TV – med Jurija Zrnca in Lada Bizovičarja.

Dva zanimiva voditelja, katerima pa se gost, zlasti resen in običajno drugačni komunikaciji privržen sogovornik, težko približa. Potrebno je tvegati, spregovoriti njun jezik in hkrati obdržati svojo podobo.
Borut Pahor je bil odličen. Zagotovo tudi pogumen, in to v času, ko mu podtikajo predvolilna polena. Prepričan je, da ima prav, da je in ravna pošteno, v smislu dobrega.
Toda radi bi mu očitali, da je neodločen, samovšečen, nastopač brez poguma za odločne poteze. Pa je res tako?
Ta trenutek se mi zdi nekoliko izigran. Mediji so nerodni pri iskanju nepristranske resnice. Nasprotniki se lovijo za besede in izjave, ki jih negativno obračajo.
Kar na enkrat nihče ne opazi, da je Borut Pahor izjemno strpen, da teži h kulturnemu dialogu, da ne prehiteva in se ne prenagljuje, da ni maščevalen in zajedljiv. Samovšečen je le toliko, kot je dobro za vsakega zdravega, samozavestnega človeka. Zadovoljen je s seboj, skrbi za svoje zdravje in to tudi priznava. Kaj slabega bi lahko bilo na tem? Priznava tudi, da je njegov delovnik naporen in da je z leti potrebno za telo in duha narediti več, da človek ostane v kondiciji. Toda mediji se ujamejo na eno samo uspavalno tabletko in iščejo volkove, ki zagrizejo v kost.

Kako daleč segajo naši predsodki in do kje zdrava pamet? Nekatere izmed znanih Slovenk Pahorja v Trenjih označijo kot nekoga, ki zapeljuje s pogledi. Ki si s postavnostjo in nasmehom pridobiva glasove. Lepo vas prosim! Potem na tehtnico postavijo še militarista in razmišljajo o odločnem moškem. Tako zelo plitko, kot bi šlo za hišni pogovor gospodinj. No, saj tako je bilo menda tudi mišljeno – za 8.marec.

Politika me načeloma ne zanima. Toda strah me je plitkega in površnega razmišljanja množice. Zaradi tega lahko pademo zelo globoko – zasebno in družbeno – “not”, v brezno nerazumevanja, nestrpnosti, maščevalnosti, vsega slabega. Kar ne bo koristno ne za posameznika ne za družbo.