Arhiv Značk: Gregor Virant

Organizacija dela v zdravstvenih ustanovah

Naslov seveda ne pove nič novega. Da z organizacijo v državnih zdravstvenih ustanovah nekaj ni prav, je opozarjal že nekdanji minister Keber. Zadeva odtlej ni dosegla bistvenega izboljšanja. Spreminjajo se le nianse in statistične spremembe, ki neposrednemu uporabniku ne dajejo drugačne slike v praksi. Zgolj praksa pa je tista, ki zaposlene v zdravstvu in uporabnike zanima.

Dejstvo je, da lahko le zadovoljni uslužbenci zadovoljivo opravljajo svoje delo. Tako je v vseh poklicih, v zdravstvu, kjer gre za delo z ljudmi, pa je to še posebej očitno. Dobra organizacija dela je zagotovo eden od dejavnikov, ki vpliva na kvalitetno in uspešno delo, ob katerem bodo zadovoljni tudi pacienti. 

Pred dnevi me je obisk zobozdravstvene ustanove opozoril, kako nerodna je shema postopka sprejemanja in naročanja pacienta. Da bi se temu izognila, sem predhodno poklicala v ordinacijo, kjer sem dobila kratke napotke. Predvsem: Oglasite se ob tej in tej uri – 30 min na teden imamo na voljo za sprejemanje novih pacientov. Oglasila sem se nekaj tednov kasneje, saj je ura  za odraslega z obveznostmi za sprejem prav nemogoča: 12.30. Toda zadevo sem želela zgolj preveriti. Pripeljala sem se v središče mesta, parkirala na bližnjem parkirišču ter odpešačila do ambulante. Pripravljena na vse mogoče. Tega so me izkušnje že naučile. Zato ob takšnih terminih svojo hipersenzibilno naravo pospravim globoko v kovček in ga pozabim nekje na varnem. Torej, poiskala sem ambulanto, pozdravila medicinsko sestro in jo vprašala, ali v tej ambulanti dela dr. ta in ta. “Ste naročeni?”, je bilo njeno prvo vprašanje. “Ne,” sem odgovorila, toda rada bi se naročila. “Ali ste prvič pri nas?” “Ja, ampak saj sem vas predhodno poklicala.” Hitro me je presenetila: “Žal se ne morete naročiti, lahko pa vas vpišem v zvezek.” Ob tem me je pogledala z velikimi, ocenjujočimi in nekoliko prestrašenimi očmi, kot da bi pričakovala moj izbruh. “Dobro,” sem še vedno zadovoljna odvrnila in jo vprašala, ali potrebuje zdravstveno izkaznico, in presenečena nad njenim NE, zdrdrala svoje najosnovnejše podatke. V hipu me je prešinilo, ali ne bi mogla tega zahtevati od mene že po telefonu ali internetu. Toda pravila so pravila. Ordinacija je bila razen naju prazna. Nekje na hodniku sta se simpatično šalila zobozdravnik in administratorka, vse čakalnice so bile prazne. Jaz pa seveda nekoliko presenečena. In srečna, ker sem vse tekoče zadeve uredila že v samoplačniški ambulanti. Toda manj srečna ob tem je bila moja denarnica. Da pa si ne bi tudi v državni ustanovi obetala kaj brezplačnega, mi je medicinska sestra namignila, da je čakalna doba 6 mesecev, bele plombe v kočnikih pa so doplačljive po 15,00 do 20,00 Eur po saniranem zobu. Ob tem me je prešinilo še nekaj opozoril glede amalgamskih plomb, za katere sem mislila, da sploh niso več v uporabi. 

Toliko torej o mojem prvem sprejemu in če sem prav razumela, mi bodo čez približno 6 mesecev poslali na dom po pošti kartonček uporabnika, nakar jih moram poklicati po telefonu, da mi bodo posredovali datum naročila oziroma termin obiska. Po možnosti bo ta prvi rezerviran le za pregled. (moja zlobna opomba) !?

Za vpis v zvezek sem torej zapravila za vožnjo, svoj študijski in delovni čas in 2 Eur za parkirnino. Je to do uporabnika prijazno? Si ne bi mogle vsaj enostavne zdravstvene ustanove vzeti zgled po ministru Virantu in uvesti sodobnejši sistem komunikacije – predvsem internetni, saj obstoječe povezave že obstajajo, le znanje in baze podatkov so še nepopolne – in prilagoditi delo ustanov informacijsko pismenemu stoletju? Za tiste, ki interneta ne uporabljajo, pa naročila prilagoditi telefonskemu in pisnemu naročanju ali pa razmisliti o drugačnem sistemu, ki s starostjo in boleznijo prizadetih ne bi pehal v neprijazen, in pogosto le zaradi administracije nepotreben, način obiskovanja zdravstvenih ustanov. 

Želim opozoriti le na kapljico v morje, čeprav je sistem organizacije dela v omenjenih ustanovah veliko globji in širši. Zadeva nezadovljstvo uslužbencev in s tem tudi njihovo preobremenjenost, kot tudi nezadovoljstvo pacientov, kar se včasih kot tempirana bomba pokaže v odnosu do – predvsem – medicinskih sester. Te problem nato zaokrožijo še s, po njihovem mnenju, prenizkimi osebnimi dohodki itd. Nihče torej ni zadovoljen, sistem pa vrti svoje veliko zarjavelo kolesje naprej, kot da bi bilo tako edino možno.

Morda bi bilo potrebno razmisliti, ali bi lahko gospod Gregor Virant v svojem slogu pripravil kakšno reformo tudi na področju organizacije v zdravstvu, čeprav kot uvajalec plačilnih razredov za javne uslužbence prav pri njih ni najbolj priljubljen. Toda priznajmo mu, na področju javne uprave je dosegel zdaleč največ v zadnjih letih in po pravici povedano me čudi, da se v novi vladi ne omenja kot potencialni minister. Tukaj pa ne bom šla dlje, saj ne poznam polit5ičnih igric.

Glede organizacije dela v zdravstvu pa je zmotno razmišljati, da bodo reformo zmogli uvesti zgolj zdravstveni delavci sami. To je povsem zgrešeno. Oni so tisti, ki morajo potek dela smiselno razložiti, organizirati pa ga mora nekdo, ki ima občutek za organizacijo, komunikacijo in izvajanje zadanih ciljev. Nekdo, ki zna načrtovati in nadzirati, ki ni popustljiv in se dosledno drži zadanih nalog.

Dviga se prah

Še nikoli, odkar ustvarjam blog, nisem dobila toliko spam pošte, kot po objavi  članka, v katrem pišem o predvolilnem boju. (Parada predvolilnih podob) Zanimivo, toda konstruktivnih pripomb NE.

Problem se pojavi že, ko v iskalec vpišeš ime Janez Janša. Danes je na četrtem mestu zadetek http://janezjansa.kjesi.com/, na prvem http://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Janša . Pred dnevi je bil četrti prvi in danes prvi malo niže. Gre seveda za reakcijo iskalcev in domiselne vpise vanje, za zunanje dejavnike in poznavanje programerskih trikov. 

Bolj zbada ironija nad poskusom obvladovanja medijev, ki je dandanes skoraj nemogoča. Še največ lahko doseže dobra PR podpora, ki jo je zaznati predvsem pri stranki SDS. Toda tudi ta kaj hitro postane prozorna, če ne temelji na trdnih temeljih. Mediji so namreč spolzka snov, ki se vrtinči, zvija, pricurlja na nepričakovan način, spet ponikne, zavre, vzkipi, vzvalovi in se na koncu posuši, če ne obsataja realen izvor snovi oziroma poti.

Zakaj se v teh dneh ni potrebno s samopohvalami truditi ministru za javno upravo Gregorju Virantu? Njegovi podvigi so bili vidni že kmalu po nastopu ministrskega mesta. Spremembe smo kmalu opazili predvsem uporabniki sodobnih tehnologij in vsakodnevni uporabniki storitev javne uprave. Priča smo bili dolgim razgovorom, pogajanjem, zagovorom, vztrajanjem in siloviti moči vztrajanja ministra pri doseganju ciljev. Njegovo delo ni bilo lahko. Pogosto se je znašel med dvema ognjema. Njegov nastop je bil vedno resen, samozavesten, morda na prvi pogled celo preveč ambiciozen, skoraj samovšečno dominanten. Tudi na javnih prireditvah se je pojavljal zelo resen, nekoliko distancirano hladen. Sprva ni deloval všečno, marsikomu še danes ne. Toda dokazal je, kaj vse se da narediti v obdobju enega samega ministrovanja. Za seboj je dvignil obilico prahu, vendar je vztrajal. Potrebno mu je priznati, da je za to pokazal prav posebno energijo, voljo in pogum. 

In medtem ko se te dni za nekaterimi ministri dviga prah nad spornimi slavospevi, je minister Virant lahko povsem hladen, zadovoljen. V svojem slogu. Kljub morebitnim (ne prehudim) napakam, ki so nujne spremljevalke vsakega projekta.

Prah pa se dviguje tudi nad številnimi dialogi posameznih politikov in strank, ki v javnosti kujejo naša mnenja.