Arhiv Značk: Damien Hirst

Kultura nekulturne četrti

Pa malo umetnosti? Ne, hvala!

Ko apatija, brezdelje, zavist, egoizem, nestrpnost in še katera izmed psiho-socialnih kategorij oziroma pošasti začnejo glodati prebivalce mesta, četrti ali skrite zelenice, postanejo ljubezen, razumevanje, kultura, umetnost in strpnost predmet teptanja, zanikanja in zlorabe. Ne, v skupnostih, kjer je zavladalo takšno stanje, neradi vidijo nekoga, ki je srečen, zadovoljen, ustvarjalen in ljubeč. Mar tudi prej ni bilo časa, da bi ljudje spoznali, kaj v življenju pravzaprav šteje? Umetnike in kulturnike je bilo potrebno teptati že od nekdaj. Tradicija. Razbohoteni kapitalizem in ekonomski cunami je okoli prsta navil zgolj britanski umetnik Damien Hirst. Toda on je daleč stran in eden redkih. Obrnil je zrcalo in očitno so si postali zbiratelji, ekonomisti in petičneži neizmarno všeč.

No, v naši mali mestni četrti, ki poka od neznanja, banalnosti, pijače in nekulture se to ne more zgoditi. Iz malih golobnjakov smrdi po nevoščljivosti, nervozi, nestrpnosti in agresiji. Umetnost je omejena na posnemanje rož, narave in portretov. Tu se povprečno znanje o likovni umetnosti konča. Čim bolj mimetično, ljubko, preživeto.

Ampak bolj kot to, me moti nestrpnost do živali. V enem redkih zelenih parkov med blokovskimi naselji, se je nekaj najbolj nestrpnih odločilo, da postavijo znak, ki prepoveduje sprehajanje psov. Povsem samoiniciativno, diletantsko, z vedrom, lopato in nekakšno malto. Znak sedaj stoji kot osamljen vojak sredi parka in gleda stran od prihajalcev. Seveda ga nihče ne upošteva, le tisti, ki nimajo psov ga gledajo, opazujejo, malikujejo in opozarjajo nanj. Ker menim, da je v takšnem okolju umetnost odlično vpeti v prostor, jo postaviti med ljudi, opozoriti na obstoj ponotranjenih občutkov, prisotnosti drugače mislečih in hkrati obogatiti propadajoče okolje z gibko umetniško mislijo, sem danes na osamljenem znaku izvedla skromno umetniško intervencijo, vendar je delovala kot petarda.

Znak v parkuInštalacija znaka

Vsi, ki so v času nastajanja inštalacije hodili mimo, so gledali stran, kot da se dogaja nekaj prepovedanega. Sklanjali so glavo in niso mi odzdravljali. Nekateri pa so kukali skozi okna in se umikali, kot bi bili nečesa krivi. Česa? Ne vem. Gospod upravnik je v obupu dvakrat klical hišnika, naj nesnago vendar odstrani. Sam očitno ni imel poguma, da bi se objektu približal. Vendar je kukal skozi okno in se skrival za zaveso.

No, takšna približno je naša mala mestna četrt. Polna manjvrednostnih občutkov, sramu, nevednosti, jeze, pijače in zanikanja. Pa umetnost? Ne, hvala! Nihče je noče in niti ne potrebuje. Le otroci so še radovedna iskriva bitja, a tudi njihove iskrice v takšnem okolju počasi zbledijo.

Samo ljubezen je močna kot smrt

Obe sta gonilo umetnosti. Vincent Van Gogh je prekipeval v ljubezenskem obupu. Edvard Munch je zabeležil krik obupa nad vojno v številnih različicah znamenitega dela Krik. Damien Hirst je zgolj na videz hladen preračunljivec. V ogledalu svoje ustvarjalnosti nam kaže izprijenost današnjega časa v obliki živali, žrtvovanih za umetnost, ki jih je podtaknil tržnicam ekonomistov in postal najbogatejši umetnik današnjega časa.

Umetnost doseže presežek, ko za njo stoji nek miselni proces. Že dolgo ni zgolj posnemanje in dobrikanje v obliki estetskih prikazov. Umetnost je, kot sta ljubezen in smrt, gonilo sveta.

V soboto, 17. 8. 2014, sem s sedemnajstimi origamiji v oblikih belih ptic stala na maminem grobu in razmišljala, o čem sva govorili zadnji dan, preden je odtavala v komatozno stanje in po štirinajstih dneh umrla. Bili sva dobri prijateljici, a pogosto sem pozabila na njen rojstni dan. Potem sem prihajala z zamudo in se opravičevala. Vedno sva se veliko smejali in zgolj pripetljaji iz življenja so bili povod za spontan smeh, pri njej zadržan, obvladan in prijeten, pri meni pogosto kar neobvladljivo krohotanje. Seveda sva se tudi spričkali, a le zaradi najbolj nepomembnih stvari. Če so bili pogovori resni, sva bili previdni in konstruktivni.

Datuma, 17. 8. 2013, za razliko od maminega rojstnega dne ne bom pozabila nikoli. Bilo je sredi noči, pravzaprav zgodaj zjutraj. Svet, v katerem sem se prebudila in svet, ki mi je še danes neznan, sta trčila kot planeta v vesolju in za trenutek je postal materialni svet neoprijemljiv. Nekaj minut tudi telesa nisem čutila. Morala sem priplavati nazaj v tako imenovano realnost, ki pa jo od takrat naprej obravnavam z nekim svojevrstnim nihilizmom.

Če bi moja mama lahko opazovala lastno smrt, bi videla, da je umrla lepa, celo nasmejana. Njena koža je bila mehka, svetla, brez madežev, lepša kot kdajkoli prej. Umrla je, kot je tudi živela: urejena, obvladana, negovana, brez motečih posebnosti.

Ko je telesu začelo primanjkovati kisika, je postajala vse bolj hladna in rahlo modra, a s sproščenim obrazom. Kot morska deklica, ki prihaja iz globokega poraščenega ribnika na kopno in še ni uspela zadihati s pljuči

Te morske deklice ne zatikam v oddaljene mape spomina. In štirje meseci prehoda v to stanje so neprecenljiva izkušnja. Morda največ, kar nam lahko življenje, kot ga razumemo, da. Je skrivnost ljubezni, smrti in umetnosti.

"Zeleno, ki te ljubim zeleno" Federico Garcia Lorca
“Zeleno, ki te ljubim zeleno” Federico Garcia Lorca

 

Bližina
Bližina