Arhiv Značk: Borut Pahor

Mati država, kako boš ravnala?

Spoštujem besede Spomenke Hribar, izkušene, zaslužne, pravične, izobražene in razgledane, materinske ženske, z izrazitim občutkom za pravičnost in splošno dobro. Intervju je bil objavljen v sobotni prilogi Dela, 30. 8. 2008.

Toda mediji, predvsem tisti manj kredibilni, a bolj dosegljivi, so v predvolilnem času objavili marsikaj, predvsem rumenega, umazanega, ugibajočega, spotakljivega in za našo državo v končni fazi nepomembnega. Na to je prijazno opozoril tudi predsednik države Danilo Türk.

Osebno menim, da niso le predstavniki različnih strank krivi, da so bili predstavljeni predvsem z aferami in nepomembnini značilnostmi na ravni obrekovanja. Temveč predvsem mediji, ki so kot lačni psi ugriznili v vsako, pa čeprav pokvarjeno kost. 

Toda bolj kot to me skrbi pot naše države, ki bi se v obupu in iskanju rešitev razslojevanja, inflacije, neuspehov in egoistične požrešnosti, bolj kot mati v bran, rada postavila kot strog, avtoritativen in pravičen oče. Zdi se, da je javnost razdeljena na dva pola: materinskega in očetovskega – v vsej frojdovski pretiranosti. V obupu in tipično slovenski pokorščini pa že tepeni zagovarjajo očeta z bičem, ki ustvarja podobo omejitev in navidezne varnosti. 

Pozdravljam pogum in prikriti humor Zorana Jankoviča, ki je sicer lik očeta, a ve, da socialno varnost, ljubezen, enostaven in pravičen odnos do človeka lahko zagotovi le mati, oseba, ki je pripravljena prisluhniti, pomagati, se prilagoditi. Sprejeti demokracijo v dialogu in strpnost. Javno in na simpatično humoren način (razdelitev treh glasov levosredinskim strankam v družini) je podprl levosredinske stranke, ki so zavele s svežim vetrom. V teh strankah imamo resnično nekaj adutov: odličnega ekonomista Mateja Lahovnika, dobrega govorca in človeka, ki bo znal stranko predstaviti Gregorja Golobiča, izobraženo in stroki predano, svežo in polno energije Katarino Kresal z nekaj starejšimi biserčki v stranki, ki bodo delovali iz ozadja in pa predvsem večno potrpežljivega in preudarnega Boruta Pahorja. Ne, ne bojim se, da ga bo neodločnost spodnesla, še manj erjavčevsko namigovanje o neizkušenosti. Borut Pahor je dovolj izkušen, da bo iskal najboljše odgovore pri strokovnjakih. Je demokratično usmerjen in neegocentričen. Predvsem pa ni vseobči oče slovenskega prostora, ki bi s palico dokazoval eno in edino resnico. To, da je človek s srcem, pa se lahko prepričamo z dokazi, ki so jih nekateri mediji želeli predstaviti kot slabšalne. Boruta Pahorja so neiskrena, podla in umazana polena sicer prizadela, a kljub temu vztraja. Lahko bi rekli – do bolečine. Ni mu lahko – ne na levi, še manj na desni. In ta trud moramo spoštovati. 

Morda bi bilo dobro zaključiti s koncem začetka: delitev nalog med materjo in očetom je v zdravi družini nujno potrebna. Če pa predolgo vlada le očetov red, lahko otroci postanejo otrplo vdani in nezadovoljni. Tudi v enostarševski družini sta vlogi prisotni, le da je nosilec vzgoje in oskrbe le eden. Če pa posameznik obeh vlog ne zmore, otrok nujno potrebuje še drugi pol, predvsem mehko obliko vzgoje in nege.

Parada predvolilnih podob

Pravi moški boj. Včasih nadut in grob, spet drugič potrpežljiv, tretjič morda naklepno zvit, skrit in potuhnjen. Za glavnimi akterji čreda slednikov, ki čakajo na svoj košček in ob straneh krdelo že jeznih opazovalcev, ki ne vedo, če sploh bi, in na koga naj bi stavili.

Osredotočimo se zgolj na vrh: JanšaPahor

Kako snujeta svoj predvolilni boj in kako sledita začetni ali začrtani poti?
Začela bom pri osebni plati. Trenutno me zanimata zgolj kot človeka. Vsakdo od njiju ima za seboj že dobršen del prehojene poti. Kako smo ju videli v preteklosti in kako ju vidimo danes?

O Janezu Janši smo dolgo vedeli zelo malo. Prevladovale so zgolj njegove patriotske in militaristične ideje, takoj opazna zamerljivost in način obrambe z napadom. Dolgo tudi o njegovem družinskem življenju v javnost ni pricurljalo skoraj nič. Iz preteklosti se spominjam zgolj neke družinske TV oddaje, kjer so predstavili Janšo z družino in presenečena sem bila nad njegovo “ženo” in otroci. Nika je imela takrat 5 let in ostala mi je v spominu, ker je tako simpatično in odkritosrčno čebljala s prisotnimi. Pomislila sem, da gredo zasluge za simpatičnost otrok predvsem odprtemu in prijaznemu odnosu Janševe žene do družine in otrok. Nekako se mi je zazdelo, da je ob Janši najboljša prav njegova družina, ki je mehčala njegov trd, jedrnat in hkrati zadržan slog komunikacije. Potem o njegovi družini spet dolgo nismo izvedeli nič. Morda je tako prav, saj si tudi javne osebe v zasebnem življenju želijo miru in nedotakljivosti. Toda molk ni večen. Danes beremo:
Milanski časnik Corriere della Sera se je posebej posvetil prvim damam in spremljevalkam politikov. Nad spremljevalko predsednika vlade Janeza Janše so navdušeni in jo opisujejo kot mlado zdravnico z manekensko postavo.
V časopisu je možno videti fotografije treh parov – Sarkozyja in Carle Bruni, sirskega predsednika Asada z ženo Asmo in Janšo z Bačovnikovo. Povod za članek je bil nedavni sestanek Sredozemske unije v Parizu, na časniku pa so opazili, da je minil čas klasičnih prvih dam. Izpodrinile so jih mlajše, ki naj bi vzor imele v Carli Bruni.”
(Vir: http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3132468)

Urškina nežna, naravna in prijazna podoba je Janeza Janšo navidez dokončno omehčala. Tega niso uspeli niti tečaji retorike, niti navodila piarovk. Postal je človek, ki ljubi, ki si to upa tudi pokazati, ki se upa nasmejati, biti duhovit, govoriti angleško brez pomožnega lističa – z veliko boljšo izgovorjavo, kot jo je imel pred leti. Skratka, v javnosti je postal simpatičen, bolj kot kdajkoli prej. Veliko vlogo pri tem ponovno pripisujem njegovi ženski polovici. Ona je prevzela odgovornost govoriti o ljubezni in poroki, o mehkejših stališčih, o “njenem Janezu”.

Kaj nam vse to pravzaprav pove?

Poglejmo še Boruta Pahorja.
Tudi njegova politična pot nas že dolgo spremlja in opominja na poklicne in karierne začetke. Že v začetku politične poti je bil v medijih odkrit, sproščen, dopadljiv. Novinarke so njegov šarm pogosto kovale v nebo, a ga kasneje s svojimi kolegi tudi zlorabile. Zdi pa se, da Pahor kljub vsemu ostaja na isti poti že od začetka. Nikoli ni skrival razmerja s svojo Tanjo in vselej je tudi v medijih o njej in svojem sinu govoril zgolj zaščitniško, spoštljivo. V javnosti se vedno vede elegantno (kar v zadnjem času nekateri prikazujejo kot samovšečno in neustrezno), spoštljivo (kar je pogosto interpretirano kot medlo), potrpežljivo (ali slabšalno popustljivo), in v tem slogu nadaljuje začeto pot.
Svojo družino je dokaj dobro obvaroval pred mediji, hkrati pa ostal do nje v javnosti vselej kavalir, ki spoštuje mati svojega sina.
Mnogi sodelavci iz stranke so mu bili v zadnjem času bolj v škodo kot v korist. A ostal je trdno na tleh. Kljub temu, da na njegovem obrazu zasledimo drugačen, zreleši pogled, ki se je pravkar spopadel z razočaranji in poleni pod nogami, njegov boj ostaja neomajen. Na napade vsekakor deluje drugače kot Janša. V potrpežljivosti me spominja na pokojnega Janeza Drnovška, na njegovo vztrajnost in človečnost. Ne bi pa mu upala pripisati enakega racionalizma, poguma in tehtnosti, ki ju je premogel Drnovšek. Ali pač?

Primerjala sem dva človeka, moža, politika, tekmeca. Zgolj in sprva le kot vtis osebnosti v javnosti.
Janez Janša zadovoljuje predvsem kriterije pogumnega patriota, človeka, ki mu za človečnost mora ob strani stati mehkejši pol. Borut Pahor pa je človek, ki sledi svoji poti od začetka, strpno in vztrajno. Je mehak in odločen hkrati, je kavalir in politik, ki skuša ujeti pravo mejo najprimernejših odločitev. Kot medijska oseba je samozadosten – v dobrem pomenu besede. Je karizmatičen in spreten, ni pa po meri represivno mislečih, ni za vsako ceno zadnji in najglasnejši. Torej je po mnenju nekaterih premedel.

 

Poreberite tudi, kaj meni: dnevnik.si