Arhiv Značk: Bor Nekrep

Hladno sikanje v tujo nesrečo

Dvanajstletnega dečka Bora ni več. Za njim pa je ostala zgodba, ki jo pozna skoraj vsa Slovenija. Ne glede na še vedno boleča čustva njegovih staršev, pa predsednica Zdravniške zbornice Gordana Živčec Kalan razlaga javnosti svojo plat zgodbe z naborom nekaj deset, petdeset ali sto besed, ki jih obrača po dolgem in počez, da bi čim bolj hladno, strokovno in s priučeno distanco razložila bistvo problema. Vehementno, eksplicitno, ekspertno, objektivno odgovorno in tako naprej.

Kaj torej preostane ubogemu smrtniku, ki ga pesti le žalost, bolečina, nerazumevanje? Verjetno je laik, ki bi le stežka razumel bistvo pojava, neizogibno dejstvo in na številne možnosti razdrobljeno znanost, ki ji menda ni para. Tako namreč danes v Trenjih Konrad Kuštrin nad tujimi raziskavami in drugimi strokovnjaki. 

“Postopek reševanja omenjenega primera je neprimerno dolg, neustrezen, predvsem pa nekorekten do staršev”, je v današnji izjavi medijem poudaril prim.Janez Remškar, generalni direktor Direktorata za zdravstveno varstvo na ministrstvu za zdravje. 

Ta pogumna izjava me je presenetila, saj v nadaljevanju govori o etiki. In prav to pričakujemo vsi, ki primer spremljamo in smo prav tako uporabniki zdravstvenih storitev. Preprosto povedano smo tudi v vsakdanjem življenju zelo veseli, kadar uspemo ustvariti dobre medsebojne odnose na vseh življenjskih področjih. Kar se je z mandatom Boruta Pahorja pokazalo tudi v politiki. Kaže nam strpnost, dogovarjanje, preverjanje na očeh javnosti, predvsem pa kolegialen, nežaljiv in nemaščevalen odnos v krogih, ki ga včasih stiskajo v izjemno težke situacije.

Da se družba v recesiji vrača k morali in etiki, nam je pokazala tudi Amerika z izvolitvijo Baracka Obame. Želimo si manj vojn, manj nesoglasij, več prijetnega bivanja in več humanosti.

Kako se torej lahko zgodi, da zdravniški ceh v Sloveniji predstavlja hladnokrvno, zgolj k stroki usmerjeno bitje, ki se zna prisrčno nasmejati zgolj v trenutku, ko steče voda na njen mlin? V posmeh vsem čudovitim in humanemu poklicu predanim zdravnikom, ki se ne bojijo biti tudi ljudje. 

Vesela sem, da je vsaj nekaj strokovnjakov s področja zdravstva v tem primeru upalo spregovoriti s poudarkom na humanosti in potrebi po kulturni komunikaciji. Res, te nam manjka vsepovsod. V zdravstvenih sferah pa je to za vsakega posameznika to še toliko bolj pomembno. 

Slakova oddaja Trenja je že drugič gostila primer Nekrep, a nekaterih niti prvi primer ni ničesar naučil. Ker primer traja že tako dolgo, nehote ustvarja vzporedne zgodbe in slabo vzdušje. Ob tem pa meče senco tudi na tiste, ki ne sodijo v senco zdravniških krogov. Nekritična masa namreč rada poenostavlja in povzema na prvo žogo. Zato si takšne napake zdravstvene ustanove ne bi smele dovoliti, saj bi jo bilo mogoče rešiti že v začetku z zavzeto in človeku prijazno komunikacijo. To pač ne gre na silo, z vzvišeno demagogijo in skrivanjem za stroko. Še manj pa z izmikanjem in brezobzirnostjo.

Komunikacija v zdravstvu in trenja med stroko in uporabniki

Glede na včerajšnjo oddajo Trenja, ki je bila posvečena še vedno ne dovolj pojasnjeni smrti mladega pacienta – Bora Nekrepa, lahko sklepamo, da večino zapletov v zdravstvenih ustanovah resnično povzročijo komunikacijske pomanjkljivosti

Te pomanjkljivosti se pogosto kažejo kot neustrezna komunikacija med zdravstvenim osebjem  – bodisi kot posledica slabe organizacije dela in poteka postopka od sprejema do zdravljenja, bodisi  v  komunikaciji zdravstvenega osebja s pacienti in svojci. Da do nerazumljivih vozlišč v komunikaciji resnično prihaja, smo lahko slišali tudi v oddaji Trenja, ko so sodelujoči bodisi neustrezno odgovarjali na vprašanja, se zatekali zgolj k stroki in formalnim odgovorom, kljub temu, da so bila vprašanja enostavna, usmerjena zgolj k etiki in človečnosti, k čemur sta pozivala tudi starša pokojnega dečka. 

V komunikaciji zdravstvenega osebja s pacienti in svojci se moramo zavedati, da gre običajno za dva pola – čustvenega in strokovnega, pri tem pa slednje ne smemo izkoriščati za izgovor, pač pa iskati poti med obema. To preprosto pomeni, da mora biti strokovnjak, ki dela z ljudmi, v prvi vrsti oseba, ki razume in zna sprejeti tudi čustva, ne zgolj stroj za iskanje napak. Isto razumevanje pričakujemo tudi z druge strani, med njima pa mora potekati komunikacija brez šuma, torej komunikacija, ki poteka od subjekta do subjekta v nespremenjeni obliki. Ne pa tako, kot bi osebe govorile različne jezike. 

V danem primeru smo videli, kako starši pokojnega dečka v krču in zagati javnosti izlivajo svoja čustva, še vedno pod vprašajem, kaj se je pravzaprav zgodilo, in ali bi se lahko ravnalo tudi drugače. Ne formulirajo strokovnih odločitev, postopkov in napak kot krivca za smrt sina, pač pa iščejo preprosto pojasnilo, morda prav tisti stisk roke in srčnost, ki ju je omenil predstavnik Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Zakaj je to pravzaprav to omenil? Ali morda ni slišal, da Borova starša iz Univerzitetnega kliničnega centra Maribor nista prejela niti preprostih pojasnil, odgovorov na zastavljena vprašanja, kaj šele tople besede in stiska roke? To je le eden izmed vozljev v omenjeni komunikaciji.

Dr. Janez Remškar je omenil pomanjkljivo komunikacijo in predolg postopek. Zdi se mi, da je zadel v polno. Predolg postopek od izvida do zdravljenja je namreč prav tako vrzel, ki je nastala v komunikaciji med osebjem. Za to seveda ni odgovoren nihče od posameznikov, pač pa celota – kombinacija tistega večera, kot je rekla Borova mama in organizacija dela, ki v celoti solidno funkcionira, v določenih primerih pa zataji. 

Gordana Živčec Kalan je odločno ponavljala, da družina zasluži resnico. Je morda med tistimi, ki se znajo osebi v stiski približati tudi s človeške plati? Je odlična in odločna govornica z veliko strokovnega znanja. Toda kima predvsem tistim, s katerimi se strinja in pripravljena je tudi žaliti, če ne gre drugače (npr. odvetnika Boštjana Verstovška). Ponavljala pa je predvsem SISTEM NADOMESTILA BREZ STORJENE NAPAKE. Razumemo. Tudi Borovi starši verjetno razumejo.  Kot vse ostale stroke, je tudi medicina včasih brez ustreznih sredstev, nemočna ali pa zaide v tiste minimalne odstotke možnih zapletov. Toda to ni opravičilo, da bi z ljudmi ravnali nečloveško, otepajoč se jih kot popravila potrebnih strojev. To ne more biti izgovor za storjeno in še večkrat ponovljeno napako v komunikaciji s starši pokojnega dečka, pa tudi v številnih drugih primerih. Kaže na to, da so zdravstvene ustanove hočeš nočeš nagnjene k monologu in manj pripravljene prisluhniti sogovornikom. Hkrati pa tudi še vedno neurejen status nadomestila odgovornosti brez napake (kajti tudi, ko ta nastane, se jo v medicini grozno bojijo priznati, ali pa je določanje le te tako ohlapno, da se skoraj vedno izmuzne formulaciji) je plod nezadostne strokovne komunikacije. Če je formuliranje omenjenega nadomestila tako pomembno, bi že zdavnaj moralo biti urejeno. In če je le to vrzel do iskanja pravice (kar sicer ni, bi pa zagotovo bila olajšava za nenamerno oškodovanega), zakaj še vedno ni pravno formalno urejena? Predstavnice Zdravniške zbornice namreč nismo prav dobro razumeli, kdo so pravzaprav “odgovorni”. Lepo pa je bilo slišati, da takšno možnost zagovarja in da so se predstavniki Zdravniške zbornice za to že trudili.

Toda recimo na koncu najpomembnejše: Ljudje smo bitja, pri katerih so čustva neločljiva od telesa, zato jih ne moremo obravnavati kot nekaj tretjega. Čustva tudi niso manj vredna in zanemarlljiva v primerjavi z racionalnim, strokovnim pristopom, čeprav je včasih videti, da laiki pač niso sposobni razmišljati racionalno. Naj zato omenim izbor nadarjenih mladih veterinarjev, ki se po diplomi izobražujejo na eni izmed priznanih ameriških veterinarskih klinik. Kot najbolj uspešne predstavljajo tiste, ki so sposobni vzpostaviti stik tudi s čustveno prizadetimi lastniki bolnih živali. Zaradi tega ni njihova strokovna usposobljenost nič bolj na udaru, nič slabša ali zaradi čustev kakor koli prikrajšana. Že vnaprej so namreč izbrani tisti z najboljšim strokovnim znanjem. Med njimi pa zagotovo ni takšnih, ki živali ne bi imeli radi. Po istem kriteriju je izbrano tudi ostalo tehnično in administrativno osebje. Naj omenim še to, da je klinika usposobljena predvsem za nujne primere in so zato veterinarji izpostavljeni pogostemu stresu, hitrim odločitvam in pomanjkanju časa. Zato bi tudi za slab zgled lahko našli številne izgovore, a potem bi svoj status sposobnosti morali spremeniti v nižjega.

Strinjam se z odvetnikom Boštjanom Verstovškom, ki je ob koncu oddaje pripomnil, da imamo v našem zdravstvenem sistemu čudovite strokovnjake, ki jim zaradi vseh slabih izkušenj, prikazanih v javnosti, delamo krivico. Tudi dr. Janez Remškar se ni zmotil, ko je zagovarjal naš zdravstveni sistem, ki je še vedno dostopen in zgledno funkcionalen. Le komunikaciski sistem je za tako razvito stroko postal neustrezen, zastarel, sodobnemu človeku neprijazen. Zato je nujno potreben korekcij.