Arhivi Kategorije: Zdravstvo

Zdravstvo, zdravje, bolnišnice, stroka, komunikacija v zdravstvu

Samo ljubezen je močna kot smrt

Obe sta gonilo umetnosti. Vincent Van Gogh je prekipeval v ljubezenskem obupu. Edvard Munch je zabeležil krik obupa nad vojno v številnih različicah znamenitega dela Krik. Damien Hirst je zgolj na videz hladen preračunljivec. V ogledalu svoje ustvarjalnosti nam kaže izprijenost današnjega časa v obliki živali, žrtvovanih za umetnost, ki jih je podtaknil tržnicam ekonomistov in postal najbogatejši umetnik današnjega časa.

Umetnost doseže presežek, ko za njo stoji nek miselni proces. Že dolgo ni zgolj posnemanje in dobrikanje v obliki estetskih prikazov. Umetnost je, kot sta ljubezen in smrt, gonilo sveta.

V soboto, 17. 8. 2014, sem s sedemnajstimi origamiji v oblikih belih ptic stala na maminem grobu in razmišljala, o čem sva govorili zadnji dan, preden je odtavala v komatozno stanje in po štirinajstih dneh umrla. Bili sva dobri prijateljici, a pogosto sem pozabila na njen rojstni dan. Potem sem prihajala z zamudo in se opravičevala. Vedno sva se veliko smejali in zgolj pripetljaji iz življenja so bili povod za spontan smeh, pri njej zadržan, obvladan in prijeten, pri meni pogosto kar neobvladljivo krohotanje. Seveda sva se tudi spričkali, a le zaradi najbolj nepomembnih stvari. Če so bili pogovori resni, sva bili previdni in konstruktivni.

Datuma, 17. 8. 2013, za razliko od maminega rojstnega dne ne bom pozabila nikoli. Bilo je sredi noči, pravzaprav zgodaj zjutraj. Svet, v katerem sem se prebudila in svet, ki mi je še danes neznan, sta trčila kot planeta v vesolju in za trenutek je postal materialni svet neoprijemljiv. Nekaj minut tudi telesa nisem čutila. Morala sem priplavati nazaj v tako imenovano realnost, ki pa jo od takrat naprej obravnavam z nekim svojevrstnim nihilizmom.

Če bi moja mama lahko opazovala lastno smrt, bi videla, da je umrla lepa, celo nasmejana. Njena koža je bila mehka, svetla, brez madežev, lepša kot kdajkoli prej. Umrla je, kot je tudi živela: urejena, obvladana, negovana, brez motečih posebnosti.

Ko je telesu začelo primanjkovati kisika, je postajala vse bolj hladna in rahlo modra, a s sproščenim obrazom. Kot morska deklica, ki prihaja iz globokega poraščenega ribnika na kopno in še ni uspela zadihati s pljuči

Te morske deklice ne zatikam v oddaljene mape spomina. In štirje meseci prehoda v to stanje so neprecenljiva izkušnja. Morda največ, kar nam lahko življenje, kot ga razumemo, da. Je skrivnost ljubezni, smrti in umetnosti.

"Zeleno, ki te ljubim zeleno" Federico Garcia Lorca
“Zeleno, ki te ljubim zeleno” Federico Garcia Lorca

 

Bližina
Bližina

Rakov oddelek

Zakaj je bila knjiga Aleksandra Solženicina dolgo označena predvsem kot kritika stalinizma, ki se skriva za mračnim rakovim oddelkom bolnišnice v Taškentu? Celovita podoba skozi osebe različnih stanov resnično zrcali podobo takratne družbe, a bolj kot to preseneča pisateljevo podrobno raziskovanje in poznavanje zdravljenja rakavih obolenj v tistem času.

Preseneti nas tudi kritika materializma, v času, ko ta še zdaleč ni bil tako razpreden kot danes. Ko nas popelje skozi vse peripetije zdravljenja, socialne izločenosti in političnega kaznovanja, navede: “Ljudi ne osrečuje blagostanje, ampak odnos med srci in naše gledanje na življenje. Eno in drugo je vselej v naši moči, se pravi, človek je vselej srečen, če le hoče, in nihče mu ne more braniti.” (Primerjaj s “teorijo izbire” Williama Glasserja)

Tako Solženicin opiše tudi politična izgnanca v Sibiriji, ko končno dočakata golo svobodo, sredi blatne in prazne pokrajine: “Tako je napolnjen in prenapolnjen njun svet in ni jima treba več sesati od zunaj, ampak lahko celo sama dajeta.” Danes pa so naši mali osebni svetovi v poplavi nepotrebne krame pogosto prazni in željni vsega nepotrebnega.

Knjiga, ki jo je Solženicin pisal kar štiri leta, nas opominja na vprašanja vrednot. Besedilo vseskozi širi obseg problemov: od osebnih, socialnih, družbenih in političnih, do drobnih in globokih spoznanj. In ob tem, ko podaja sliko rakovega oddelka v revni bolnišnici in načine zdravljenja ter raznolikost rakavih obolenj, zapiše tudi bistvo, ki ga je potrebno upoštevati pri obravnavi pacienta še danes:

“Konec koncev – ni še vse izgubljeno: če zdravila ne bodo pomagala, saj so še razna druga sredstva. Najvažnejše je – čutiti se Človeka z Veliko začetnico. Biti optimist.” To pa lahko navežemo na današnjo obravnavo pacienta v sodobnih bolnišnicah, ki mu ne sme biti odvzeta pravica do izbire, odločanja in samospoštovanja.

Torej, knjiga Rakov oddelek ni zgolj kritika stalinizma, preživeta in zaprašena literatura, ampak tudi smernica k razvoju sodobne družbe, k humanosti, etiki in morali. Opominja nas na notranja doživetja, na empatijo in prvinske vrednote, na načine, kako priti do njih in “zgrabiti zadovoljstvo”, neodvisno od zunajega sveta.

Omenjeno knjigo kot svoje čtivo navaja tudi avtor knjige “Krive so zvezde”, John Green. Ne spreglejte te duhovite dogodivščine skozi bolezen in ljubezenske vzgibe mladih bolnikov z rakom. Odlično branje!

 

 

 

 

 

Hladno sikanje v tujo nesrečo

Dvanajstletnega dečka Bora ni več. Za njim pa je ostala zgodba, ki jo pozna skoraj vsa Slovenija. Ne glede na še vedno boleča čustva njegovih staršev, pa predsednica Zdravniške zbornice Gordana Živčec Kalan razlaga javnosti svojo plat zgodbe z naborom nekaj deset, petdeset ali sto besed, ki jih obrača po dolgem in počez, da bi čim bolj hladno, strokovno in s priučeno distanco razložila bistvo problema. Vehementno, eksplicitno, ekspertno, objektivno odgovorno in tako naprej.

Kaj torej preostane ubogemu smrtniku, ki ga pesti le žalost, bolečina, nerazumevanje? Verjetno je laik, ki bi le stežka razumel bistvo pojava, neizogibno dejstvo in na številne možnosti razdrobljeno znanost, ki ji menda ni para. Tako namreč danes v Trenjih Konrad Kuštrin nad tujimi raziskavami in drugimi strokovnjaki. 

“Postopek reševanja omenjenega primera je neprimerno dolg, neustrezen, predvsem pa nekorekten do staršev”, je v današnji izjavi medijem poudaril prim.Janez Remškar, generalni direktor Direktorata za zdravstveno varstvo na ministrstvu za zdravje. 

Ta pogumna izjava me je presenetila, saj v nadaljevanju govori o etiki. In prav to pričakujemo vsi, ki primer spremljamo in smo prav tako uporabniki zdravstvenih storitev. Preprosto povedano smo tudi v vsakdanjem življenju zelo veseli, kadar uspemo ustvariti dobre medsebojne odnose na vseh življenjskih področjih. Kar se je z mandatom Boruta Pahorja pokazalo tudi v politiki. Kaže nam strpnost, dogovarjanje, preverjanje na očeh javnosti, predvsem pa kolegialen, nežaljiv in nemaščevalen odnos v krogih, ki ga včasih stiskajo v izjemno težke situacije.

Da se družba v recesiji vrača k morali in etiki, nam je pokazala tudi Amerika z izvolitvijo Baracka Obame. Želimo si manj vojn, manj nesoglasij, več prijetnega bivanja in več humanosti.

Kako se torej lahko zgodi, da zdravniški ceh v Sloveniji predstavlja hladnokrvno, zgolj k stroki usmerjeno bitje, ki se zna prisrčno nasmejati zgolj v trenutku, ko steče voda na njen mlin? V posmeh vsem čudovitim in humanemu poklicu predanim zdravnikom, ki se ne bojijo biti tudi ljudje. 

Vesela sem, da je vsaj nekaj strokovnjakov s področja zdravstva v tem primeru upalo spregovoriti s poudarkom na humanosti in potrebi po kulturni komunikaciji. Res, te nam manjka vsepovsod. V zdravstvenih sferah pa je to za vsakega posameznika to še toliko bolj pomembno. 

Slakova oddaja Trenja je že drugič gostila primer Nekrep, a nekaterih niti prvi primer ni ničesar naučil. Ker primer traja že tako dolgo, nehote ustvarja vzporedne zgodbe in slabo vzdušje. Ob tem pa meče senco tudi na tiste, ki ne sodijo v senco zdravniških krogov. Nekritična masa namreč rada poenostavlja in povzema na prvo žogo. Zato si takšne napake zdravstvene ustanove ne bi smele dovoliti, saj bi jo bilo mogoče rešiti že v začetku z zavzeto in človeku prijazno komunikacijo. To pač ne gre na silo, z vzvišeno demagogijo in skrivanjem za stroko. Še manj pa z izmikanjem in brezobzirnostjo.

Komunikacija v zdravstvu in trenja med stroko in uporabniki

Glede na včerajšnjo oddajo Trenja, ki je bila posvečena še vedno ne dovolj pojasnjeni smrti mladega pacienta – Bora Nekrepa, lahko sklepamo, da večino zapletov v zdravstvenih ustanovah resnično povzročijo komunikacijske pomanjkljivosti

Te pomanjkljivosti se pogosto kažejo kot neustrezna komunikacija med zdravstvenim osebjem  – bodisi kot posledica slabe organizacije dela in poteka postopka od sprejema do zdravljenja, bodisi  v  komunikaciji zdravstvenega osebja s pacienti in svojci. Da do nerazumljivih vozlišč v komunikaciji resnično prihaja, smo lahko slišali tudi v oddaji Trenja, ko so sodelujoči bodisi neustrezno odgovarjali na vprašanja, se zatekali zgolj k stroki in formalnim odgovorom, kljub temu, da so bila vprašanja enostavna, usmerjena zgolj k etiki in človečnosti, k čemur sta pozivala tudi starša pokojnega dečka. 

V komunikaciji zdravstvenega osebja s pacienti in svojci se moramo zavedati, da gre običajno za dva pola – čustvenega in strokovnega, pri tem pa slednje ne smemo izkoriščati za izgovor, pač pa iskati poti med obema. To preprosto pomeni, da mora biti strokovnjak, ki dela z ljudmi, v prvi vrsti oseba, ki razume in zna sprejeti tudi čustva, ne zgolj stroj za iskanje napak. Isto razumevanje pričakujemo tudi z druge strani, med njima pa mora potekati komunikacija brez šuma, torej komunikacija, ki poteka od subjekta do subjekta v nespremenjeni obliki. Ne pa tako, kot bi osebe govorile različne jezike. 

V danem primeru smo videli, kako starši pokojnega dečka v krču in zagati javnosti izlivajo svoja čustva, še vedno pod vprašajem, kaj se je pravzaprav zgodilo, in ali bi se lahko ravnalo tudi drugače. Ne formulirajo strokovnih odločitev, postopkov in napak kot krivca za smrt sina, pač pa iščejo preprosto pojasnilo, morda prav tisti stisk roke in srčnost, ki ju je omenil predstavnik Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Zakaj je to pravzaprav to omenil? Ali morda ni slišal, da Borova starša iz Univerzitetnega kliničnega centra Maribor nista prejela niti preprostih pojasnil, odgovorov na zastavljena vprašanja, kaj šele tople besede in stiska roke? To je le eden izmed vozljev v omenjeni komunikaciji.

Dr. Janez Remškar je omenil pomanjkljivo komunikacijo in predolg postopek. Zdi se mi, da je zadel v polno. Predolg postopek od izvida do zdravljenja je namreč prav tako vrzel, ki je nastala v komunikaciji med osebjem. Za to seveda ni odgovoren nihče od posameznikov, pač pa celota – kombinacija tistega večera, kot je rekla Borova mama in organizacija dela, ki v celoti solidno funkcionira, v določenih primerih pa zataji. 

Gordana Živčec Kalan je odločno ponavljala, da družina zasluži resnico. Je morda med tistimi, ki se znajo osebi v stiski približati tudi s človeške plati? Je odlična in odločna govornica z veliko strokovnega znanja. Toda kima predvsem tistim, s katerimi se strinja in pripravljena je tudi žaliti, če ne gre drugače (npr. odvetnika Boštjana Verstovška). Ponavljala pa je predvsem SISTEM NADOMESTILA BREZ STORJENE NAPAKE. Razumemo. Tudi Borovi starši verjetno razumejo.  Kot vse ostale stroke, je tudi medicina včasih brez ustreznih sredstev, nemočna ali pa zaide v tiste minimalne odstotke možnih zapletov. Toda to ni opravičilo, da bi z ljudmi ravnali nečloveško, otepajoč se jih kot popravila potrebnih strojev. To ne more biti izgovor za storjeno in še večkrat ponovljeno napako v komunikaciji s starši pokojnega dečka, pa tudi v številnih drugih primerih. Kaže na to, da so zdravstvene ustanove hočeš nočeš nagnjene k monologu in manj pripravljene prisluhniti sogovornikom. Hkrati pa tudi še vedno neurejen status nadomestila odgovornosti brez napake (kajti tudi, ko ta nastane, se jo v medicini grozno bojijo priznati, ali pa je določanje le te tako ohlapno, da se skoraj vedno izmuzne formulaciji) je plod nezadostne strokovne komunikacije. Če je formuliranje omenjenega nadomestila tako pomembno, bi že zdavnaj moralo biti urejeno. In če je le to vrzel do iskanja pravice (kar sicer ni, bi pa zagotovo bila olajšava za nenamerno oškodovanega), zakaj še vedno ni pravno formalno urejena? Predstavnice Zdravniške zbornice namreč nismo prav dobro razumeli, kdo so pravzaprav “odgovorni”. Lepo pa je bilo slišati, da takšno možnost zagovarja in da so se predstavniki Zdravniške zbornice za to že trudili.

Toda recimo na koncu najpomembnejše: Ljudje smo bitja, pri katerih so čustva neločljiva od telesa, zato jih ne moremo obravnavati kot nekaj tretjega. Čustva tudi niso manj vredna in zanemarlljiva v primerjavi z racionalnim, strokovnim pristopom, čeprav je včasih videti, da laiki pač niso sposobni razmišljati racionalno. Naj zato omenim izbor nadarjenih mladih veterinarjev, ki se po diplomi izobražujejo na eni izmed priznanih ameriških veterinarskih klinik. Kot najbolj uspešne predstavljajo tiste, ki so sposobni vzpostaviti stik tudi s čustveno prizadetimi lastniki bolnih živali. Zaradi tega ni njihova strokovna usposobljenost nič bolj na udaru, nič slabša ali zaradi čustev kakor koli prikrajšana. Že vnaprej so namreč izbrani tisti z najboljšim strokovnim znanjem. Med njimi pa zagotovo ni takšnih, ki živali ne bi imeli radi. Po istem kriteriju je izbrano tudi ostalo tehnično in administrativno osebje. Naj omenim še to, da je klinika usposobljena predvsem za nujne primere in so zato veterinarji izpostavljeni pogostemu stresu, hitrim odločitvam in pomanjkanju časa. Zato bi tudi za slab zgled lahko našli številne izgovore, a potem bi svoj status sposobnosti morali spremeniti v nižjega.

Strinjam se z odvetnikom Boštjanom Verstovškom, ki je ob koncu oddaje pripomnil, da imamo v našem zdravstvenem sistemu čudovite strokovnjake, ki jim zaradi vseh slabih izkušenj, prikazanih v javnosti, delamo krivico. Tudi dr. Janez Remškar se ni zmotil, ko je zagovarjal naš zdravstveni sistem, ki je še vedno dostopen in zgledno funkcionalen. Le komunikaciski sistem je za tako razvito stroko postal neustrezen, zastarel, sodobnemu človeku neprijazen. Zato je nujno potreben korekcij.

Organizacija dela v zdravstvenih ustanovah

Naslov seveda ne pove nič novega. Da z organizacijo v državnih zdravstvenih ustanovah nekaj ni prav, je opozarjal že nekdanji minister Keber. Zadeva odtlej ni dosegla bistvenega izboljšanja. Spreminjajo se le nianse in statistične spremembe, ki neposrednemu uporabniku ne dajejo drugačne slike v praksi. Zgolj praksa pa je tista, ki zaposlene v zdravstvu in uporabnike zanima.

Dejstvo je, da lahko le zadovoljni uslužbenci zadovoljivo opravljajo svoje delo. Tako je v vseh poklicih, v zdravstvu, kjer gre za delo z ljudmi, pa je to še posebej očitno. Dobra organizacija dela je zagotovo eden od dejavnikov, ki vpliva na kvalitetno in uspešno delo, ob katerem bodo zadovoljni tudi pacienti. 

Pred dnevi me je obisk zobozdravstvene ustanove opozoril, kako nerodna je shema postopka sprejemanja in naročanja pacienta. Da bi se temu izognila, sem predhodno poklicala v ordinacijo, kjer sem dobila kratke napotke. Predvsem: Oglasite se ob tej in tej uri – 30 min na teden imamo na voljo za sprejemanje novih pacientov. Oglasila sem se nekaj tednov kasneje, saj je ura  za odraslega z obveznostmi za sprejem prav nemogoča: 12.30. Toda zadevo sem želela zgolj preveriti. Pripeljala sem se v središče mesta, parkirala na bližnjem parkirišču ter odpešačila do ambulante. Pripravljena na vse mogoče. Tega so me izkušnje že naučile. Zato ob takšnih terminih svojo hipersenzibilno naravo pospravim globoko v kovček in ga pozabim nekje na varnem. Torej, poiskala sem ambulanto, pozdravila medicinsko sestro in jo vprašala, ali v tej ambulanti dela dr. ta in ta. “Ste naročeni?”, je bilo njeno prvo vprašanje. “Ne,” sem odgovorila, toda rada bi se naročila. “Ali ste prvič pri nas?” “Ja, ampak saj sem vas predhodno poklicala.” Hitro me je presenetila: “Žal se ne morete naročiti, lahko pa vas vpišem v zvezek.” Ob tem me je pogledala z velikimi, ocenjujočimi in nekoliko prestrašenimi očmi, kot da bi pričakovala moj izbruh. “Dobro,” sem še vedno zadovoljna odvrnila in jo vprašala, ali potrebuje zdravstveno izkaznico, in presenečena nad njenim NE, zdrdrala svoje najosnovnejše podatke. V hipu me je prešinilo, ali ne bi mogla tega zahtevati od mene že po telefonu ali internetu. Toda pravila so pravila. Ordinacija je bila razen naju prazna. Nekje na hodniku sta se simpatično šalila zobozdravnik in administratorka, vse čakalnice so bile prazne. Jaz pa seveda nekoliko presenečena. In srečna, ker sem vse tekoče zadeve uredila že v samoplačniški ambulanti. Toda manj srečna ob tem je bila moja denarnica. Da pa si ne bi tudi v državni ustanovi obetala kaj brezplačnega, mi je medicinska sestra namignila, da je čakalna doba 6 mesecev, bele plombe v kočnikih pa so doplačljive po 15,00 do 20,00 Eur po saniranem zobu. Ob tem me je prešinilo še nekaj opozoril glede amalgamskih plomb, za katere sem mislila, da sploh niso več v uporabi. 

Toliko torej o mojem prvem sprejemu in če sem prav razumela, mi bodo čez približno 6 mesecev poslali na dom po pošti kartonček uporabnika, nakar jih moram poklicati po telefonu, da mi bodo posredovali datum naročila oziroma termin obiska. Po možnosti bo ta prvi rezerviran le za pregled. (moja zlobna opomba) !?

Za vpis v zvezek sem torej zapravila za vožnjo, svoj študijski in delovni čas in 2 Eur za parkirnino. Je to do uporabnika prijazno? Si ne bi mogle vsaj enostavne zdravstvene ustanove vzeti zgled po ministru Virantu in uvesti sodobnejši sistem komunikacije – predvsem internetni, saj obstoječe povezave že obstajajo, le znanje in baze podatkov so še nepopolne – in prilagoditi delo ustanov informacijsko pismenemu stoletju? Za tiste, ki interneta ne uporabljajo, pa naročila prilagoditi telefonskemu in pisnemu naročanju ali pa razmisliti o drugačnem sistemu, ki s starostjo in boleznijo prizadetih ne bi pehal v neprijazen, in pogosto le zaradi administracije nepotreben, način obiskovanja zdravstvenih ustanov. 

Želim opozoriti le na kapljico v morje, čeprav je sistem organizacije dela v omenjenih ustanovah veliko globji in širši. Zadeva nezadovljstvo uslužbencev in s tem tudi njihovo preobremenjenost, kot tudi nezadovoljstvo pacientov, kar se včasih kot tempirana bomba pokaže v odnosu do – predvsem – medicinskih sester. Te problem nato zaokrožijo še s, po njihovem mnenju, prenizkimi osebnimi dohodki itd. Nihče torej ni zadovoljen, sistem pa vrti svoje veliko zarjavelo kolesje naprej, kot da bi bilo tako edino možno.

Morda bi bilo potrebno razmisliti, ali bi lahko gospod Gregor Virant v svojem slogu pripravil kakšno reformo tudi na področju organizacije v zdravstvu, čeprav kot uvajalec plačilnih razredov za javne uslužbence prav pri njih ni najbolj priljubljen. Toda priznajmo mu, na področju javne uprave je dosegel zdaleč največ v zadnjih letih in po pravici povedano me čudi, da se v novi vladi ne omenja kot potencialni minister. Tukaj pa ne bom šla dlje, saj ne poznam polit5ičnih igric.

Glede organizacije dela v zdravstvu pa je zmotno razmišljati, da bodo reformo zmogli uvesti zgolj zdravstveni delavci sami. To je povsem zgrešeno. Oni so tisti, ki morajo potek dela smiselno razložiti, organizirati pa ga mora nekdo, ki ima občutek za organizacijo, komunikacijo in izvajanje zadanih ciljev. Nekdo, ki zna načrtovati in nadzirati, ki ni popustljiv in se dosledno drži zadanih nalog.

Komedija zmešnjav: Popović – Klokočovnik

Boris Popović: lisjak – samovšečni, že skoraj stekli samec v boju za oblast
Tomislav Klokočovnik: plemeniti ovčar – inteligenten, odločen, deloven

Opis je zgolj za šalo. Čeprav zgodba ni šaljiva. Slovenci smo pred kratkim izgubili nekaj čudovitih ljudi, ki so veliko naredili za našo državo, pa jih morda večino časa nismo dovolj in v celoti cenili. Sedaj usmerjamo veter proti tistim, ki so ostali. Nič nas ne more spametovati na poti k povprečnosti in uravnavanju, morda le kakšen prebrisan lisjak. Takšen je sposoben doseči več, saj nas tako povprečne kot smo, zlahka vrti okoli prsta.

Za Tomislava Klokočovnika sem prvič izvedela od nekega dedka v glasbeni šoli, ki mi je govoril o “velikem človeku”, ki mu je – njemu, navadnemu človeku, operiral srce in ga ob tem obravnaval prijazno, spoštljivo in sebi enakovredno. Pomislila sem, kdo je le ta Klokočovnik, o katerem dotlej nisem ničesar zasledila (tudi v medijih).
Potem je moral na operacijo srca še moj oče, ki zaradi nujnega posega ni mogel čakati na dr. Klokočovnika, pač pa ga je urgentno operiral nekdo izmed njegovih kolegov, ki mu je moj oče še danes od srca hvaležen, kljub veliki brazgotini vzdolž celega trebuha in neznosnim bolečinam po operaciji.
In kot bi se usoda igrala, je moral na operacijo srca še moj očim, ki pa je imel dovolj časa, da je po vseh priporočilih navezal stik z dr. Klokočovnikom. Seveda potem, ko ga je v hudi stiski na cedilu pustila spoštovana doktorica Zorčeva, ki ga je predhodno poklicala na osebni razgovor. Že prvi komunikacijski stik z dr. Klokočovnikom je bil pomirjujoč, strokoven in opogumljajoč. Da ne omenjam neverjetno obsežne operacije z izredno malo poškodovanega tkiva in hitro pooperativno okrevanje. Ob tem pa je ostala nepozabljena tudi globoka, empatična komunikacija, ki je vsaj psihološko pospešila dokončno okrevanje.
Potem sem se počasi začela resnično zanimati za dr. Klokočovnika, spremljati njegovo delo, težave in objave v medijih. Njegova pojava še danes deluje nespremenjeno, medicini predano in preprosto v vsej svoji veličini. Spomnim se ga iz neke oddaje – pozimi, ko so vsi sodelujoči prišli na razgovor v zloščenih nizkih čevljih, dr. Klokočovnik pa se je pogovora udeležil sproščen, nasmejan, povsem naraven – v enostavnih, praktičnih in zimskemu času primernih čevljih.

In kdaj sem se začela zanimati za Borisa popovića? V medijih ga je bilo težko prezreti, vendar sem se začela zanimati zanj po aferi z aretacijo. Zdel se mi je pokončen, čeden v vsej svoji nesreči in z empatijo sem spremljala cirkus, ki so ga razširili še na njegovo družino, vključno z otrokoma. Zdelo se mi je izprijeno in nepotrebno. Potem pa ga je počasi začel lomiti Popović. Začel je kazati svoj drugi jaz, samovšečen, samozaverovan, konflikten, celo grob in žaljiv.

In sedaj je kot v komediji začel z igrami, ki so zares nemogoče. Klokočovnik je v igrici z njim ostal izigran, vendar se sedaj, ko je začutil zaroto, ne predaja. Pokončno se nasmiha z nivoja više, medtem ko se Popović trudi z otročjimi namigi: “Če ne morem biti glavni, se ne grem več!”. Tomislav se mu nasmiha: Jaz sem v srčni kirurgiji že glavni, ti pa si želiš preveč. Vendar s tem izgublja energijo, ki bi jo lahko izkoristil za svojo stroko. Zato mi je resnično žal. Žal mi je, da centra za srčno kirurgijo v Izoli nima “on”, in da se zgodba z igricami končno ne neha. Kajti to, kar je pokazal v medicini, je realnost. Je uspeh in ni igra. Medtem ko je bila Zorčeva pri teh igricah spretnejša, v osebnih stikih s pacienti in donatorji preračunljivejša, je Klokočovnik pogorel. Neverjetno. In nihče z državne instance ne najde in očitno tudi ne išče rešitve.

Prijetni “pobič” Popović pa se domisli na račun Klokočovnika celo rogati. Njegova leta primerja s svojimi, nič kaj dosti mlajšimi, ki pa jih favorizira. A razlika, ki ga moti, je zgolj odraz majhnosti proti širokemu razumevanju staranja in časa.

Pa poglejmo še načelo moralnosti: Ne stori drugemu to, kar ne bi želel, da storijo tebi.
In se vprašajmo: Kdo je komu kaj storil? Poskusimo si predstavljati obratno in naredimo preizkus – kot pri matematiki. Kaj dobimo?
Morda sem kaj pomembnega spregledala in se opravičujem. Zagotovo pa je dr. Klokočovnika, kot je rekel Kučan, škoda za politiko. Morali bi ga negovati in spoštovati, ga hraniti za stroko in mu omogočiti čim boljše pogoje za delo. Vprašajte se, koga bi želeli za kirurga ob morebitni diagnozi, ki zahteva poseg s kardiovaskularnega področja? Kar zdaj, kajti kasneje bo morda prepozno.

Kaj se je zgodilo, Andrej?

1.6.2008
Ljubljana – V zgodnjih jutranjih urah je po hudi bolezni umrl psihiater in nekdanji direktor Inštituta za varovanje zdravja RS Andrej Marušič.


Foto: Barbara M.

Komentarji na novico o njegovi smrti so preplavili splet. Jočejo celo tisti, ki ga niso poznali osebno, pač pa so mu prisluhnili in ga spoznali preko medijev in predavanj. Preko pričevanj bolnikov in vsestranske karizme, pozitivne usmerjenosti in deške odkritosrčnosti, kljub popolni predanosti stroki in znanosti.

V prish čutim občutek krivde, ker sem spregledala prvo novico o njegovi smrti. Ko sem končno izvedela, me je prešinilo do kosti. Niti pomislila nisem, da je bolan, kaj šele, da ga tako kmalu čaka smrt. Pogovarjal se je tako pozitivno, opogumljajoče, razsodno in empatično. Nikoli nisem zaslutila žalostne zgodbe, ki jo je nosil v sebi. Lansko leto je bil izbran za najbolj simpatičnega Slovenca in s svojim šarmom nas je zares prelisičil.

Novice o njegovi smrti sem prebrala pozno zvečer, kar je zamaknilo moj spanec v jutranje ure. Ampak nič ne pomaga. “Kar nas ne premaga, nas krepi.” Pa čeprav boli.
Toda še bolj me boli diskreten zapis njegovega brata Dragana, ki sem ga našla na enem izmed spletnih forumov:

“Sem Dragan, Andrejev najstarejši brat. Vsem v imenu družine najlepša hvala ze sočutne besede. Najprej, da ne bo nepotrebnih ugibanj, ki se pojavljajo v komentarjih: Andrej je bil junija 2006 operiran zaradi raka na tankem črevesu.
Oglašam se pa zaradi komentarja 42. Janezmaj (02.06.2008 || 00:36:56) o tem, kako naj bi imel Andrej medicinsko zagotovo najboljše možno zdravljenje, kar jih obstoja. To žal ni res. In to je Andreja tudi najbolj bolelo. V Andrejevih besedah: želim si samo, da bi me zdravili tako kompetentno, kot sam zdravim bolnike, ki prihajajo k meni v ambulanto. O podrobnostih, zakaj je tako mislil, v tem trenutku ni govoriti.
Moje osebno mnenje pa je tako. Andreju smo v boju pomagali vsi njegovi bližnji, prijatelji in drugi ljudje, ki ga imajo radi, nekateri zdravniki s širsim pristopom do zdravljenja raka. In v zadnjih dveh mesecih osebje Bolnice Izola, nikakor pa ne uradna onkologija, ki si edina lasti pravico do – s strani davkoplačevalcev financiranega – zdravljenja raka. Kot matematik nekaj vem o znanosti, onkologijo sem v teh dveh letih, ko sem bil ob Andreju, spoznal za precej neznastveno vejo medicine, ki ji obenem še manjka osnovne človeske empatije.”

Andrej, ki se je za korist posameznika in depresivne družbe marsikdaj boril tudi proti vetru, je kot v najbolj črnem scenariju prav na svoji poti doživel razočaranje in nerazumevanje.
Prepričana sem, da se je osebno s smrtjo znal spoprijeti, do zadnjega pa je ostal človek, ki je verjel v 100-odstotne odnose in poglobljeno razumevanje. In čeprav je pogosto trdil, da je služba zanj le služba in dosledno opravljanje strokovnega dela, svoje človečnosti ni mogel skriti. Znal je združiti empatijo, čustva in stroko, ne da bi se bal, da bo slednja ob tem izgubila na veljavi.

Bil je srečen član srečne družine in zdi se, da je še vedno tu. Nekje med nami. Tako je z velikimi ljudmi. Za vedno ostanejo nekje ob nas. In naša svetova tukajšnjega in nerazumljivega se prepletata.