Arhivi Kategorije: politika

Vzponi, padci in relativnost

Položaj človeka v družbi je krhek, kot je krhko življenje samo. Se tega zavedamo?

Danes uspeh, jutri poraz. Danes življenje, jutri smrt. In vse to v odnosu nečesa, kar smo zastavili kot resničnost. Kot trden in neomajen temelj. Toda to je zgolj dogovor, status, ki smo ga vnesli v neko namišljeno igro. A vse na tem temelju je gibko, drseče, spreminjajoče se, spolzko, neoprijemljivo in predvsem ne absolutno.

Včeraj smo verjeli Pahorju, potem Janši, danes nikomur več. Poskusi, da bi drveči voz varno zaustavili, so sprejeti z veliko mero nezaupanja in okvarjena zavora ne bo nikoli več takšna kot nova. Čas in dogajanje v njem se prepletata v nenehnem kaosu, medtem ko so izpostavljene figure na šahovnici že pristale ob starni, kjer jih ni mogoče več nadzirati.

Se mi zgolj zdi, ali na TV programih vse pogosteje vrtijo filme, ki bi nas morali opomniti na nestrpnost, črednost, nemoralnost. Deček v črtasti pižami, posnet po mladinskem romanu irskega pisatelja Johna Boyna, namenjen predvsem mladim, današnjega otroka res spravi v zadrego. Zakaj bi bila med dečkoma žica? Zakaj je eden umazan, gologlav, v čudni obleki in drugi brez družbe? Morbidno! Starejši, ki imajo na področju zgodovine že nekaj več znanja, nekako razumejo, a ne morejo se vživeti v tisto, kar vidijo. Podobno grozo, čeprav na povsem drugo temo, uspe s svojim pisanjem pričarati Andrej Makuc v zbirki novel Oči. A starši se bunijo: to ni za otroke! Res, brez izdatnega pogovora z izobraženo odraslo osebo na temo groze, ki jo novele pričarajo, branje za otroka oziroma neizkušenega mladostnika ni primerno. A z izdatno razlago, psihološko podporo in razkrivanjem socialnega, kulturnega in zgodovinskega ozadja, je delo vrhunsko.

Mladi, ki se bojijo Makucovih Oči, so hkrati gradniki družbe, ki postaja vse bolj izprijena, v oporo močnim, nesramnim, goljufivim, egoističnim, nestrpnim, sebepolnim posameznikom. Kaj nam torej preostane? Ali ne znamo skozi razgovor mladim razložiti, kakšno packarijo smo pravzaprav zakuhali? Jih lahko opomnimo na nestrpnost znotraj šolskih ustanov, kjer so pozitivne lastnosti že zdavnaj “out” in šteje zgolj komolčenje, izrivanje, nasilje, namišljena in vsiljena priljubljenost, zraven pa še zastraševanje, izločanje, žalitve in nasilje?

“Biti zgoraj” lahko jutri pomeni prepad. Truditi se v odmaknjenosti lahko jutri pomeni uspeh, vzpon. Toda glede na kaj? Vse to je zgolj relativno, odvisno od sveta in igre v kateri živimo. Zato tudi golo življenje zahteva spoštovanje, razumevanje in strpnost do drugačnosti, z zavedanjem, da se igra lahko v trenutku spremeni. Da bi se lahko oprli na temelje, jih moramo graditi, utrjevati, spoštovati vse okoli sebe, kar pomeni relativno stabilnost.

Nismo ne gospodarji časa, ne gospodarji Zemlje in najbolj paradoksno: niti gospodarji samih sebe. Lotimo se zadev s spoštovanjem do vseh in vsega, kar je vpleteno v to naše navidezno življenje.

Jesen ali zima?
Jesen ali zima?

 

Komunikacija v zdravstvu in trenja med stroko in uporabniki

Glede na včerajšnjo oddajo Trenja, ki je bila posvečena še vedno ne dovolj pojasnjeni smrti mladega pacienta – Bora Nekrepa, lahko sklepamo, da večino zapletov v zdravstvenih ustanovah resnično povzročijo komunikacijske pomanjkljivosti

Te pomanjkljivosti se pogosto kažejo kot neustrezna komunikacija med zdravstvenim osebjem  – bodisi kot posledica slabe organizacije dela in poteka postopka od sprejema do zdravljenja, bodisi  v  komunikaciji zdravstvenega osebja s pacienti in svojci. Da do nerazumljivih vozlišč v komunikaciji resnično prihaja, smo lahko slišali tudi v oddaji Trenja, ko so sodelujoči bodisi neustrezno odgovarjali na vprašanja, se zatekali zgolj k stroki in formalnim odgovorom, kljub temu, da so bila vprašanja enostavna, usmerjena zgolj k etiki in človečnosti, k čemur sta pozivala tudi starša pokojnega dečka. 

V komunikaciji zdravstvenega osebja s pacienti in svojci se moramo zavedati, da gre običajno za dva pola – čustvenega in strokovnega, pri tem pa slednje ne smemo izkoriščati za izgovor, pač pa iskati poti med obema. To preprosto pomeni, da mora biti strokovnjak, ki dela z ljudmi, v prvi vrsti oseba, ki razume in zna sprejeti tudi čustva, ne zgolj stroj za iskanje napak. Isto razumevanje pričakujemo tudi z druge strani, med njima pa mora potekati komunikacija brez šuma, torej komunikacija, ki poteka od subjekta do subjekta v nespremenjeni obliki. Ne pa tako, kot bi osebe govorile različne jezike. 

V danem primeru smo videli, kako starši pokojnega dečka v krču in zagati javnosti izlivajo svoja čustva, še vedno pod vprašajem, kaj se je pravzaprav zgodilo, in ali bi se lahko ravnalo tudi drugače. Ne formulirajo strokovnih odločitev, postopkov in napak kot krivca za smrt sina, pač pa iščejo preprosto pojasnilo, morda prav tisti stisk roke in srčnost, ki ju je omenil predstavnik Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Zakaj je to pravzaprav to omenil? Ali morda ni slišal, da Borova starša iz Univerzitetnega kliničnega centra Maribor nista prejela niti preprostih pojasnil, odgovorov na zastavljena vprašanja, kaj šele tople besede in stiska roke? To je le eden izmed vozljev v omenjeni komunikaciji.

Dr. Janez Remškar je omenil pomanjkljivo komunikacijo in predolg postopek. Zdi se mi, da je zadel v polno. Predolg postopek od izvida do zdravljenja je namreč prav tako vrzel, ki je nastala v komunikaciji med osebjem. Za to seveda ni odgovoren nihče od posameznikov, pač pa celota – kombinacija tistega večera, kot je rekla Borova mama in organizacija dela, ki v celoti solidno funkcionira, v določenih primerih pa zataji. 

Gordana Živčec Kalan je odločno ponavljala, da družina zasluži resnico. Je morda med tistimi, ki se znajo osebi v stiski približati tudi s človeške plati? Je odlična in odločna govornica z veliko strokovnega znanja. Toda kima predvsem tistim, s katerimi se strinja in pripravljena je tudi žaliti, če ne gre drugače (npr. odvetnika Boštjana Verstovška). Ponavljala pa je predvsem SISTEM NADOMESTILA BREZ STORJENE NAPAKE. Razumemo. Tudi Borovi starši verjetno razumejo.  Kot vse ostale stroke, je tudi medicina včasih brez ustreznih sredstev, nemočna ali pa zaide v tiste minimalne odstotke možnih zapletov. Toda to ni opravičilo, da bi z ljudmi ravnali nečloveško, otepajoč se jih kot popravila potrebnih strojev. To ne more biti izgovor za storjeno in še večkrat ponovljeno napako v komunikaciji s starši pokojnega dečka, pa tudi v številnih drugih primerih. Kaže na to, da so zdravstvene ustanove hočeš nočeš nagnjene k monologu in manj pripravljene prisluhniti sogovornikom. Hkrati pa tudi še vedno neurejen status nadomestila odgovornosti brez napake (kajti tudi, ko ta nastane, se jo v medicini grozno bojijo priznati, ali pa je določanje le te tako ohlapno, da se skoraj vedno izmuzne formulaciji) je plod nezadostne strokovne komunikacije. Če je formuliranje omenjenega nadomestila tako pomembno, bi že zdavnaj moralo biti urejeno. In če je le to vrzel do iskanja pravice (kar sicer ni, bi pa zagotovo bila olajšava za nenamerno oškodovanega), zakaj še vedno ni pravno formalno urejena? Predstavnice Zdravniške zbornice namreč nismo prav dobro razumeli, kdo so pravzaprav “odgovorni”. Lepo pa je bilo slišati, da takšno možnost zagovarja in da so se predstavniki Zdravniške zbornice za to že trudili.

Toda recimo na koncu najpomembnejše: Ljudje smo bitja, pri katerih so čustva neločljiva od telesa, zato jih ne moremo obravnavati kot nekaj tretjega. Čustva tudi niso manj vredna in zanemarlljiva v primerjavi z racionalnim, strokovnim pristopom, čeprav je včasih videti, da laiki pač niso sposobni razmišljati racionalno. Naj zato omenim izbor nadarjenih mladih veterinarjev, ki se po diplomi izobražujejo na eni izmed priznanih ameriških veterinarskih klinik. Kot najbolj uspešne predstavljajo tiste, ki so sposobni vzpostaviti stik tudi s čustveno prizadetimi lastniki bolnih živali. Zaradi tega ni njihova strokovna usposobljenost nič bolj na udaru, nič slabša ali zaradi čustev kakor koli prikrajšana. Že vnaprej so namreč izbrani tisti z najboljšim strokovnim znanjem. Med njimi pa zagotovo ni takšnih, ki živali ne bi imeli radi. Po istem kriteriju je izbrano tudi ostalo tehnično in administrativno osebje. Naj omenim še to, da je klinika usposobljena predvsem za nujne primere in so zato veterinarji izpostavljeni pogostemu stresu, hitrim odločitvam in pomanjkanju časa. Zato bi tudi za slab zgled lahko našli številne izgovore, a potem bi svoj status sposobnosti morali spremeniti v nižjega.

Strinjam se z odvetnikom Boštjanom Verstovškom, ki je ob koncu oddaje pripomnil, da imamo v našem zdravstvenem sistemu čudovite strokovnjake, ki jim zaradi vseh slabih izkušenj, prikazanih v javnosti, delamo krivico. Tudi dr. Janez Remškar se ni zmotil, ko je zagovarjal naš zdravstveni sistem, ki je še vedno dostopen in zgledno funkcionalen. Le komunikaciski sistem je za tako razvito stroko postal neustrezen, zastarel, sodobnemu človeku neprijazen. Zato je nujno potreben korekcij.

Ervin Fritz – sarkastičen opazovalec

Pesniška zbirka Vrane me je pogledala s police – začuda – v otroški knjižnici. Kakor bi mi pomežiknila. In že sem jo stisnila v naročje in si jo izposodila. 

Da, lahko jo prebirajo tudi otroci. Je kot večnivojsko čtivo: preprosto, slikovito in hkrati globoko, sarkastično. Je delo natančnega opazovalca, ki se rad skriva za vlogo nenevarnega zrelega moža – z mehko dušo in ostrimi tipalkami. 

Pa si poglejmo tole:

VRAN, NEIMENOVAN

Lačni vrani

in njihove lačne žene

so bili na drevesu zbrani.

 

Vsi so imeli kljune rumene.

 

Samo neki vran,

ki želi ostati neimenovan,

ni bil lačen več.

 

Kljun je imel rdeč.

 

In v ozadju poslušam dnevnik: Množično odpuščanje delavcev, Prodaja delnic zaradi globalne krize, Skrita lastništva itd. 

 

Fritzu sem dolgo delala krivico. Kot najstnica ga nisem prenesla. Zdelo se mi je, da je njegova poezija preveč banalna. Sikala je vame s poenostavljenimi vsakodnevnimi izrazi in prizori, ki so si kot z lopato vtirali pot v nežno dušo. Ob tem pa ni pojenjala niti banalna vsakdanjost. In Fritzova poezija je postopoma dobila mesto tudi v moji duši in njegove knjige na mojih policah. Leta 1990 ga Marko Crnkovič v uvodniku zbirke Pravzaprav pesmi imenuje “ljudski pesnik”. Je preprost, razumljiv in hkrati globok, predvsem pa sočuten, etično bogat. Je pesnik, ki ga je življenje ranilo, a se mu je nasmehnil in se mu roga še sedaj. 

Tudi v ljubezni:

VRANA, DEŽURNA

Zima. Zasnežena polja. Grozljivo prostrana.

Čez polja daljnovod. Na žici vse dni ista vrana,

vrana, najbrž v kakega vrana zatrapana. 

Vran teleban dan na dan leta naokrog.

Zatrapana vrana ga čaka na žici zmrznjenih nog.

 

Poleg omenjenih vam Ervin Fritz ponuja še in še vran, ki ga lomijo po človeško, kot resni možje, skregani sosedje, politiki ali naivne deklice, kot požrešni pridobitniki ali bolehni starci.

Organizacija dela v zdravstvenih ustanovah

Naslov seveda ne pove nič novega. Da z organizacijo v državnih zdravstvenih ustanovah nekaj ni prav, je opozarjal že nekdanji minister Keber. Zadeva odtlej ni dosegla bistvenega izboljšanja. Spreminjajo se le nianse in statistične spremembe, ki neposrednemu uporabniku ne dajejo drugačne slike v praksi. Zgolj praksa pa je tista, ki zaposlene v zdravstvu in uporabnike zanima.

Dejstvo je, da lahko le zadovoljni uslužbenci zadovoljivo opravljajo svoje delo. Tako je v vseh poklicih, v zdravstvu, kjer gre za delo z ljudmi, pa je to še posebej očitno. Dobra organizacija dela je zagotovo eden od dejavnikov, ki vpliva na kvalitetno in uspešno delo, ob katerem bodo zadovoljni tudi pacienti. 

Pred dnevi me je obisk zobozdravstvene ustanove opozoril, kako nerodna je shema postopka sprejemanja in naročanja pacienta. Da bi se temu izognila, sem predhodno poklicala v ordinacijo, kjer sem dobila kratke napotke. Predvsem: Oglasite se ob tej in tej uri – 30 min na teden imamo na voljo za sprejemanje novih pacientov. Oglasila sem se nekaj tednov kasneje, saj je ura  za odraslega z obveznostmi za sprejem prav nemogoča: 12.30. Toda zadevo sem želela zgolj preveriti. Pripeljala sem se v središče mesta, parkirala na bližnjem parkirišču ter odpešačila do ambulante. Pripravljena na vse mogoče. Tega so me izkušnje že naučile. Zato ob takšnih terminih svojo hipersenzibilno naravo pospravim globoko v kovček in ga pozabim nekje na varnem. Torej, poiskala sem ambulanto, pozdravila medicinsko sestro in jo vprašala, ali v tej ambulanti dela dr. ta in ta. “Ste naročeni?”, je bilo njeno prvo vprašanje. “Ne,” sem odgovorila, toda rada bi se naročila. “Ali ste prvič pri nas?” “Ja, ampak saj sem vas predhodno poklicala.” Hitro me je presenetila: “Žal se ne morete naročiti, lahko pa vas vpišem v zvezek.” Ob tem me je pogledala z velikimi, ocenjujočimi in nekoliko prestrašenimi očmi, kot da bi pričakovala moj izbruh. “Dobro,” sem še vedno zadovoljna odvrnila in jo vprašala, ali potrebuje zdravstveno izkaznico, in presenečena nad njenim NE, zdrdrala svoje najosnovnejše podatke. V hipu me je prešinilo, ali ne bi mogla tega zahtevati od mene že po telefonu ali internetu. Toda pravila so pravila. Ordinacija je bila razen naju prazna. Nekje na hodniku sta se simpatično šalila zobozdravnik in administratorka, vse čakalnice so bile prazne. Jaz pa seveda nekoliko presenečena. In srečna, ker sem vse tekoče zadeve uredila že v samoplačniški ambulanti. Toda manj srečna ob tem je bila moja denarnica. Da pa si ne bi tudi v državni ustanovi obetala kaj brezplačnega, mi je medicinska sestra namignila, da je čakalna doba 6 mesecev, bele plombe v kočnikih pa so doplačljive po 15,00 do 20,00 Eur po saniranem zobu. Ob tem me je prešinilo še nekaj opozoril glede amalgamskih plomb, za katere sem mislila, da sploh niso več v uporabi. 

Toliko torej o mojem prvem sprejemu in če sem prav razumela, mi bodo čez približno 6 mesecev poslali na dom po pošti kartonček uporabnika, nakar jih moram poklicati po telefonu, da mi bodo posredovali datum naročila oziroma termin obiska. Po možnosti bo ta prvi rezerviran le za pregled. (moja zlobna opomba) !?

Za vpis v zvezek sem torej zapravila za vožnjo, svoj študijski in delovni čas in 2 Eur za parkirnino. Je to do uporabnika prijazno? Si ne bi mogle vsaj enostavne zdravstvene ustanove vzeti zgled po ministru Virantu in uvesti sodobnejši sistem komunikacije – predvsem internetni, saj obstoječe povezave že obstajajo, le znanje in baze podatkov so še nepopolne – in prilagoditi delo ustanov informacijsko pismenemu stoletju? Za tiste, ki interneta ne uporabljajo, pa naročila prilagoditi telefonskemu in pisnemu naročanju ali pa razmisliti o drugačnem sistemu, ki s starostjo in boleznijo prizadetih ne bi pehal v neprijazen, in pogosto le zaradi administracije nepotreben, način obiskovanja zdravstvenih ustanov. 

Želim opozoriti le na kapljico v morje, čeprav je sistem organizacije dela v omenjenih ustanovah veliko globji in širši. Zadeva nezadovljstvo uslužbencev in s tem tudi njihovo preobremenjenost, kot tudi nezadovoljstvo pacientov, kar se včasih kot tempirana bomba pokaže v odnosu do – predvsem – medicinskih sester. Te problem nato zaokrožijo še s, po njihovem mnenju, prenizkimi osebnimi dohodki itd. Nihče torej ni zadovoljen, sistem pa vrti svoje veliko zarjavelo kolesje naprej, kot da bi bilo tako edino možno.

Morda bi bilo potrebno razmisliti, ali bi lahko gospod Gregor Virant v svojem slogu pripravil kakšno reformo tudi na področju organizacije v zdravstvu, čeprav kot uvajalec plačilnih razredov za javne uslužbence prav pri njih ni najbolj priljubljen. Toda priznajmo mu, na področju javne uprave je dosegel zdaleč največ v zadnjih letih in po pravici povedano me čudi, da se v novi vladi ne omenja kot potencialni minister. Tukaj pa ne bom šla dlje, saj ne poznam polit5ičnih igric.

Glede organizacije dela v zdravstvu pa je zmotno razmišljati, da bodo reformo zmogli uvesti zgolj zdravstveni delavci sami. To je povsem zgrešeno. Oni so tisti, ki morajo potek dela smiselno razložiti, organizirati pa ga mora nekdo, ki ima občutek za organizacijo, komunikacijo in izvajanje zadanih ciljev. Nekdo, ki zna načrtovati in nadzirati, ki ni popustljiv in se dosledno drži zadanih nalog.

Slavoj Žižek o demokraciji

Državne parlamentarne volitve so mimo, in zdi se, da je tudi nas začela skrbeti okrnjena družbena demokracija, ki životari in se upira s poslednjimi močmi ponosa in samospoštovanja posameznika. 

Spomnimo se spektakularnih aretacij (Penko, Zidar) in senzacionalnih poročanj (nasilje v zaporu Dob), kot neposrečenega vzorca ustvarjanja in zagotavljanja reda. Večina nas je čutila nelagodje, nemoč in neustrezno omejevanje svobode, še zlasti, ker je poduk izhajal s strani državnih ustanov, ki jim načeloma zaupamo in od njih zaupanja vredno delo tudi pričakujemo. Kazanje moči nas bolj kot fascinira, straši. Ali pač ne? Da, razdeljeni smo v dva pola. Nekateri se ob Penkovem ugovoru zoper nasilno aretacijo nasmihajo: “Naj se zjoka doma, reva!”. Ti isti so tudi mnenja, da nam mora vladati nekdo, ki zna udariti po mizi in biti odločen. 

Ob tem Slavoj Žižek upravičeno razglablja o demokraciji:

“Ali in kako demokracija zares živi v neki družbi, ni odvisno zgolj od napisanih zakonov, ki zagotavljajo svoboščine in urejajo proces demokratičnega odločanja. Nič manj pomembna ni gosta mreža nenapisanih pravil civiliziranega obnašanja, ki urejajo spoštovanje drugih, vljudnost in strpnost, in ki prepovedujejo poniževanje soljudi. Ta pravila so po svoji naravi krhka – nobena oblast, nobena zakonska prisila ne kaznuje njihove kršitve, toda če se jih ne držimo, se celotno družbeno tkivo pričenja razkrajati. In to je tisto, kar nas mora skrbeti ta trenutek: razkroj teh pravil.” (Zares, 01, 2008)

Mislim, da nas prav to začenja skrbeti. Družbo razkrajajo nemoralna stališča ekonomije, politike in sociale. Vse to pa se odraža na prebivalstvu, v medsebojnih vezeh in načinu komunikacije, ki se začenja že v otroški dobi, na žalost pogosto ob slabem zgledu in prikritem nasilju družbe. 

Videti je, kot da morala in klasične družbene vrednote trenutno niso v modi. Prevladujejo mačoizem, pogum, moč. Javnost strpnost pogosto ocenjuje kot mlačnost in nedorečenost, ostre ukrepe pa kot znak odločnosti in način zagotavljanja varnosti. Je strah pred neuspehom zares že tako močan? Se bojimo izgubljati, biti poraženi, si priznati napake, da posegamo po nemoralnih in izkrivljenih načinih dokazovanja?

Zdravo tkivo družbe, kot skrbi Slavoja Žižka, je že načeto. Je rana, ki se širi, ki postaja vse globja, se zajeda v vse družbene pore in odkrito krvavi tudi v javnosti. Nasilje postaja model, s katerim si lahko priboriš več. Na vseh področjih. Toda Slovenci smo ob zadnjih volitvah pokazali, da nas skrbita tudi morala in demokracija. Ne le denar in varnost. Ne le vpliv in moč. Pač pa tudi človečnost.

Dviga se prah

Še nikoli, odkar ustvarjam blog, nisem dobila toliko spam pošte, kot po objavi  članka, v katrem pišem o predvolilnem boju. (Parada predvolilnih podob) Zanimivo, toda konstruktivnih pripomb NE.

Problem se pojavi že, ko v iskalec vpišeš ime Janez Janša. Danes je na četrtem mestu zadetek http://janezjansa.kjesi.com/, na prvem http://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Janša . Pred dnevi je bil četrti prvi in danes prvi malo niže. Gre seveda za reakcijo iskalcev in domiselne vpise vanje, za zunanje dejavnike in poznavanje programerskih trikov. 

Bolj zbada ironija nad poskusom obvladovanja medijev, ki je dandanes skoraj nemogoča. Še največ lahko doseže dobra PR podpora, ki jo je zaznati predvsem pri stranki SDS. Toda tudi ta kaj hitro postane prozorna, če ne temelji na trdnih temeljih. Mediji so namreč spolzka snov, ki se vrtinči, zvija, pricurlja na nepričakovan način, spet ponikne, zavre, vzkipi, vzvalovi in se na koncu posuši, če ne obsataja realen izvor snovi oziroma poti.

Zakaj se v teh dneh ni potrebno s samopohvalami truditi ministru za javno upravo Gregorju Virantu? Njegovi podvigi so bili vidni že kmalu po nastopu ministrskega mesta. Spremembe smo kmalu opazili predvsem uporabniki sodobnih tehnologij in vsakodnevni uporabniki storitev javne uprave. Priča smo bili dolgim razgovorom, pogajanjem, zagovorom, vztrajanjem in siloviti moči vztrajanja ministra pri doseganju ciljev. Njegovo delo ni bilo lahko. Pogosto se je znašel med dvema ognjema. Njegov nastop je bil vedno resen, samozavesten, morda na prvi pogled celo preveč ambiciozen, skoraj samovšečno dominanten. Tudi na javnih prireditvah se je pojavljal zelo resen, nekoliko distancirano hladen. Sprva ni deloval všečno, marsikomu še danes ne. Toda dokazal je, kaj vse se da narediti v obdobju enega samega ministrovanja. Za seboj je dvignil obilico prahu, vendar je vztrajal. Potrebno mu je priznati, da je za to pokazal prav posebno energijo, voljo in pogum. 

In medtem ko se te dni za nekaterimi ministri dviga prah nad spornimi slavospevi, je minister Virant lahko povsem hladen, zadovoljen. V svojem slogu. Kljub morebitnim (ne prehudim) napakam, ki so nujne spremljevalke vsakega projekta.

Prah pa se dviguje tudi nad številnimi dialogi posameznih politikov in strank, ki v javnosti kujejo naša mnenja.

Parada predvolilnih podob

Pravi moški boj. Včasih nadut in grob, spet drugič potrpežljiv, tretjič morda naklepno zvit, skrit in potuhnjen. Za glavnimi akterji čreda slednikov, ki čakajo na svoj košček in ob straneh krdelo že jeznih opazovalcev, ki ne vedo, če sploh bi, in na koga naj bi stavili.

Osredotočimo se zgolj na vrh: JanšaPahor

Kako snujeta svoj predvolilni boj in kako sledita začetni ali začrtani poti?
Začela bom pri osebni plati. Trenutno me zanimata zgolj kot človeka. Vsakdo od njiju ima za seboj že dobršen del prehojene poti. Kako smo ju videli v preteklosti in kako ju vidimo danes?

O Janezu Janši smo dolgo vedeli zelo malo. Prevladovale so zgolj njegove patriotske in militaristične ideje, takoj opazna zamerljivost in način obrambe z napadom. Dolgo tudi o njegovem družinskem življenju v javnost ni pricurljalo skoraj nič. Iz preteklosti se spominjam zgolj neke družinske TV oddaje, kjer so predstavili Janšo z družino in presenečena sem bila nad njegovo “ženo” in otroci. Nika je imela takrat 5 let in ostala mi je v spominu, ker je tako simpatično in odkritosrčno čebljala s prisotnimi. Pomislila sem, da gredo zasluge za simpatičnost otrok predvsem odprtemu in prijaznemu odnosu Janševe žene do družine in otrok. Nekako se mi je zazdelo, da je ob Janši najboljša prav njegova družina, ki je mehčala njegov trd, jedrnat in hkrati zadržan slog komunikacije. Potem o njegovi družini spet dolgo nismo izvedeli nič. Morda je tako prav, saj si tudi javne osebe v zasebnem življenju želijo miru in nedotakljivosti. Toda molk ni večen. Danes beremo:
Milanski časnik Corriere della Sera se je posebej posvetil prvim damam in spremljevalkam politikov. Nad spremljevalko predsednika vlade Janeza Janše so navdušeni in jo opisujejo kot mlado zdravnico z manekensko postavo.
V časopisu je možno videti fotografije treh parov – Sarkozyja in Carle Bruni, sirskega predsednika Asada z ženo Asmo in Janšo z Bačovnikovo. Povod za članek je bil nedavni sestanek Sredozemske unije v Parizu, na časniku pa so opazili, da je minil čas klasičnih prvih dam. Izpodrinile so jih mlajše, ki naj bi vzor imele v Carli Bruni.”
(Vir: http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3132468)

Urškina nežna, naravna in prijazna podoba je Janeza Janšo navidez dokončno omehčala. Tega niso uspeli niti tečaji retorike, niti navodila piarovk. Postal je človek, ki ljubi, ki si to upa tudi pokazati, ki se upa nasmejati, biti duhovit, govoriti angleško brez pomožnega lističa – z veliko boljšo izgovorjavo, kot jo je imel pred leti. Skratka, v javnosti je postal simpatičen, bolj kot kdajkoli prej. Veliko vlogo pri tem ponovno pripisujem njegovi ženski polovici. Ona je prevzela odgovornost govoriti o ljubezni in poroki, o mehkejših stališčih, o “njenem Janezu”.

Kaj nam vse to pravzaprav pove?

Poglejmo še Boruta Pahorja.
Tudi njegova politična pot nas že dolgo spremlja in opominja na poklicne in karierne začetke. Že v začetku politične poti je bil v medijih odkrit, sproščen, dopadljiv. Novinarke so njegov šarm pogosto kovale v nebo, a ga kasneje s svojimi kolegi tudi zlorabile. Zdi pa se, da Pahor kljub vsemu ostaja na isti poti že od začetka. Nikoli ni skrival razmerja s svojo Tanjo in vselej je tudi v medijih o njej in svojem sinu govoril zgolj zaščitniško, spoštljivo. V javnosti se vedno vede elegantno (kar v zadnjem času nekateri prikazujejo kot samovšečno in neustrezno), spoštljivo (kar je pogosto interpretirano kot medlo), potrpežljivo (ali slabšalno popustljivo), in v tem slogu nadaljuje začeto pot.
Svojo družino je dokaj dobro obvaroval pred mediji, hkrati pa ostal do nje v javnosti vselej kavalir, ki spoštuje mati svojega sina.
Mnogi sodelavci iz stranke so mu bili v zadnjem času bolj v škodo kot v korist. A ostal je trdno na tleh. Kljub temu, da na njegovem obrazu zasledimo drugačen, zreleši pogled, ki se je pravkar spopadel z razočaranji in poleni pod nogami, njegov boj ostaja neomajen. Na napade vsekakor deluje drugače kot Janša. V potrpežljivosti me spominja na pokojnega Janeza Drnovška, na njegovo vztrajnost in človečnost. Ne bi pa mu upala pripisati enakega racionalizma, poguma in tehtnosti, ki ju je premogel Drnovšek. Ali pač?

Primerjala sem dva človeka, moža, politika, tekmeca. Zgolj in sprva le kot vtis osebnosti v javnosti.
Janez Janša zadovoljuje predvsem kriterije pogumnega patriota, človeka, ki mu za človečnost mora ob strani stati mehkejši pol. Borut Pahor pa je človek, ki sledi svoji poti od začetka, strpno in vztrajno. Je mehak in odločen hkrati, je kavalir in politik, ki skuša ujeti pravo mejo najprimernejših odločitev. Kot medijska oseba je samozadosten – v dobrem pomenu besede. Je karizmatičen in spreten, ni pa po meri represivno mislečih, ni za vsako ceno zadnji in najglasnejši. Torej je po mnenju nekaterih premedel.

 

Poreberite tudi, kaj meni: dnevnik.si

 

 

 

 

 

 

Prepovedani sad želja – Blanca

Prepovedi in nasveti so včasih tako nesprejemljivi, navidezno nepotrebni in moteči, da se jim uprejo celo odrasli. Sprašujemo se, zakaj?

Tragedija na reki Savi nas je ponovno opomnila, da so v življenju nevarni prav najbolj potuhnjeni pojavi, dejanja in razpleti. Sprašujemo se: zakaj so se izobraženi odrasli ljudje spustili v predvideno in odsvetovano nevarnost? Kakšna je bila razposajenost in kakšno predhodno veselje nad uspehi v občini in v strokovnih krogih projekta HE Blanca? A vprašanjem ne najdemo odgovora. Ostaja vrtinčenje, ki gloda predvsem najbližje, najbolj prizadete. Kot huda kača pa sika tudi ironija nad dogodkom, ki bi moral obeležiti uspeh in veselje nad doseženim, pa se je po naključju končal tragično. In nikakršen ČE ali ALI, nikakršna strokovna ali laična razlaga razpleta dogodka ne morejo vrniti v stanje nekaj metrov pred spustom v smrt. V mirno, čuječo vodo, ki je kljub opozorilom zavajala, se dobrikala in prikrivala strašen konec.

Trinasjst junakinj in junakov je odšlo v smrt po nepotrebnem. Je bil sadež želja dovolj sledek?
NE. In tudi izguba “poslanca in župana” ni najbolj tragična. Država je aparat, ki ga bomo slej ko prej popravili. Trinajst človeških bitij, s Kristijanom Jancem vred, pa je zapustilo za seboj najbližje in svet, v katerem bi sicer še živeli. Toda “če” in “ali” sta sedaj brezpredmetna.

Dobili smo temeljit poduk o prelivnih bregovih, podslapjih in razbijačih. HE Blanca nas je še pred odprtjem ostro podučila o nevarnostih približevanja k nevarni infrastrukturi. A poduk ima kljub vsemu previsoko ceno. Nepopisno veselje (Janc: “Najlepši dan v mojem desetletnem županovanju.”) je končala nepopisna žalost.
Najbolj me je ganila zgodba o nekaj več kot leto dni stari deklici, ki je ostala brez mamice (Mateje Konajzler).

Zakaj (brez vsakega očitka, seveda)?

– Kristijan Janc: Organizator spusta, profesor telesne vzgoje (diplomant fakultete za šport)
– Jani Zemljak: Vodja gradnje akumulacijskega bazena
– Mitja Špilek, Aleš Logar: Krmarja

Novinarji so poskočili, ko so izvedeli za “človeški dejavnik”: ali bi nesrečo lahko preprečili?! “Verjetno NE, če gre za človeški dejavnik”, je bil priseben Janez Janša, ko je novinarka na vsak način želela izvrtati krivca. Človeški dejavnik je pač nepredvidljiv. Prisoten je tudi takrat, ko se odločamo, ali bomo po stopnicah tekli ali se previdno in počasi spustili navzdol. Tudi pri tako vsakdanjem opravilu se namreč lahko prikrajšamo za nadaljnje življenje, nevede in predvsem nehote. Kljub temu, da stopnice poznamo, upoštevamo svoje sposobnosti in okoliščine.

Občina, Država, HE Blanca – vse bo šlo naprej,
le nekaj človeških življenj je ugasnilo in nekaj drugih – še živečih – je izgubilo svoje najbližje, kar je nenadomestljivo.

Komedija zmešnjav: Popović – Klokočovnik

Boris Popović: lisjak – samovšečni, že skoraj stekli samec v boju za oblast
Tomislav Klokočovnik: plemeniti ovčar – inteligenten, odločen, deloven

Opis je zgolj za šalo. Čeprav zgodba ni šaljiva. Slovenci smo pred kratkim izgubili nekaj čudovitih ljudi, ki so veliko naredili za našo državo, pa jih morda večino časa nismo dovolj in v celoti cenili. Sedaj usmerjamo veter proti tistim, ki so ostali. Nič nas ne more spametovati na poti k povprečnosti in uravnavanju, morda le kakšen prebrisan lisjak. Takšen je sposoben doseči več, saj nas tako povprečne kot smo, zlahka vrti okoli prsta.

Za Tomislava Klokočovnika sem prvič izvedela od nekega dedka v glasbeni šoli, ki mi je govoril o “velikem človeku”, ki mu je – njemu, navadnemu človeku, operiral srce in ga ob tem obravnaval prijazno, spoštljivo in sebi enakovredno. Pomislila sem, kdo je le ta Klokočovnik, o katerem dotlej nisem ničesar zasledila (tudi v medijih).
Potem je moral na operacijo srca še moj oče, ki zaradi nujnega posega ni mogel čakati na dr. Klokočovnika, pač pa ga je urgentno operiral nekdo izmed njegovih kolegov, ki mu je moj oče še danes od srca hvaležen, kljub veliki brazgotini vzdolž celega trebuha in neznosnim bolečinam po operaciji.
In kot bi se usoda igrala, je moral na operacijo srca še moj očim, ki pa je imel dovolj časa, da je po vseh priporočilih navezal stik z dr. Klokočovnikom. Seveda potem, ko ga je v hudi stiski na cedilu pustila spoštovana doktorica Zorčeva, ki ga je predhodno poklicala na osebni razgovor. Že prvi komunikacijski stik z dr. Klokočovnikom je bil pomirjujoč, strokoven in opogumljajoč. Da ne omenjam neverjetno obsežne operacije z izredno malo poškodovanega tkiva in hitro pooperativno okrevanje. Ob tem pa je ostala nepozabljena tudi globoka, empatična komunikacija, ki je vsaj psihološko pospešila dokončno okrevanje.
Potem sem se počasi začela resnično zanimati za dr. Klokočovnika, spremljati njegovo delo, težave in objave v medijih. Njegova pojava še danes deluje nespremenjeno, medicini predano in preprosto v vsej svoji veličini. Spomnim se ga iz neke oddaje – pozimi, ko so vsi sodelujoči prišli na razgovor v zloščenih nizkih čevljih, dr. Klokočovnik pa se je pogovora udeležil sproščen, nasmejan, povsem naraven – v enostavnih, praktičnih in zimskemu času primernih čevljih.

In kdaj sem se začela zanimati za Borisa popovića? V medijih ga je bilo težko prezreti, vendar sem se začela zanimati zanj po aferi z aretacijo. Zdel se mi je pokončen, čeden v vsej svoji nesreči in z empatijo sem spremljala cirkus, ki so ga razširili še na njegovo družino, vključno z otrokoma. Zdelo se mi je izprijeno in nepotrebno. Potem pa ga je počasi začel lomiti Popović. Začel je kazati svoj drugi jaz, samovšečen, samozaverovan, konflikten, celo grob in žaljiv.

In sedaj je kot v komediji začel z igrami, ki so zares nemogoče. Klokočovnik je v igrici z njim ostal izigran, vendar se sedaj, ko je začutil zaroto, ne predaja. Pokončno se nasmiha z nivoja više, medtem ko se Popović trudi z otročjimi namigi: “Če ne morem biti glavni, se ne grem več!”. Tomislav se mu nasmiha: Jaz sem v srčni kirurgiji že glavni, ti pa si želiš preveč. Vendar s tem izgublja energijo, ki bi jo lahko izkoristil za svojo stroko. Zato mi je resnično žal. Žal mi je, da centra za srčno kirurgijo v Izoli nima “on”, in da se zgodba z igricami končno ne neha. Kajti to, kar je pokazal v medicini, je realnost. Je uspeh in ni igra. Medtem ko je bila Zorčeva pri teh igricah spretnejša, v osebnih stikih s pacienti in donatorji preračunljivejša, je Klokočovnik pogorel. Neverjetno. In nihče z državne instance ne najde in očitno tudi ne išče rešitve.

Prijetni “pobič” Popović pa se domisli na račun Klokočovnika celo rogati. Njegova leta primerja s svojimi, nič kaj dosti mlajšimi, ki pa jih favorizira. A razlika, ki ga moti, je zgolj odraz majhnosti proti širokemu razumevanju staranja in časa.

Pa poglejmo še načelo moralnosti: Ne stori drugemu to, kar ne bi želel, da storijo tebi.
In se vprašajmo: Kdo je komu kaj storil? Poskusimo si predstavljati obratno in naredimo preizkus – kot pri matematiki. Kaj dobimo?
Morda sem kaj pomembnega spregledala in se opravičujem. Zagotovo pa je dr. Klokočovnika, kot je rekel Kučan, škoda za politiko. Morali bi ga negovati in spoštovati, ga hraniti za stroko in mu omogočiti čim boljše pogoje za delo. Vprašajte se, koga bi želeli za kirurga ob morebitni diagnozi, ki zahteva poseg s kardiovaskularnega področja? Kar zdaj, kajti kasneje bo morda prepozno.

As ti tud not padu, Borut?

Včeraj na POP TV – med Jurija Zrnca in Lada Bizovičarja.

Dva zanimiva voditelja, katerima pa se gost, zlasti resen in običajno drugačni komunikaciji privržen sogovornik, težko približa. Potrebno je tvegati, spregovoriti njun jezik in hkrati obdržati svojo podobo.
Borut Pahor je bil odličen. Zagotovo tudi pogumen, in to v času, ko mu podtikajo predvolilna polena. Prepričan je, da ima prav, da je in ravna pošteno, v smislu dobrega.
Toda radi bi mu očitali, da je neodločen, samovšečen, nastopač brez poguma za odločne poteze. Pa je res tako?
Ta trenutek se mi zdi nekoliko izigran. Mediji so nerodni pri iskanju nepristranske resnice. Nasprotniki se lovijo za besede in izjave, ki jih negativno obračajo.
Kar na enkrat nihče ne opazi, da je Borut Pahor izjemno strpen, da teži h kulturnemu dialogu, da ne prehiteva in se ne prenagljuje, da ni maščevalen in zajedljiv. Samovšečen je le toliko, kot je dobro za vsakega zdravega, samozavestnega človeka. Zadovoljen je s seboj, skrbi za svoje zdravje in to tudi priznava. Kaj slabega bi lahko bilo na tem? Priznava tudi, da je njegov delovnik naporen in da je z leti potrebno za telo in duha narediti več, da človek ostane v kondiciji. Toda mediji se ujamejo na eno samo uspavalno tabletko in iščejo volkove, ki zagrizejo v kost.

Kako daleč segajo naši predsodki in do kje zdrava pamet? Nekatere izmed znanih Slovenk Pahorja v Trenjih označijo kot nekoga, ki zapeljuje s pogledi. Ki si s postavnostjo in nasmehom pridobiva glasove. Lepo vas prosim! Potem na tehtnico postavijo še militarista in razmišljajo o odločnem moškem. Tako zelo plitko, kot bi šlo za hišni pogovor gospodinj. No, saj tako je bilo menda tudi mišljeno – za 8.marec.

Politika me načeloma ne zanima. Toda strah me je plitkega in površnega razmišljanja množice. Zaradi tega lahko pademo zelo globoko – zasebno in družbeno – “not”, v brezno nerazumevanja, nestrpnosti, maščevalnosti, vsega slabega. Kar ne bo koristno ne za posameznika ne za družbo.