Pahor, Türk in Rupel na spolzki šahovnici

“Predsednik vlade Pahor je dosedanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla imenoval za svojega posebnega odposlanca za zunanje zadeve. Predsednik države Türk molči.” (www.zurnal24.si)

Miheljak: Volivci so šokirani.

Ivo Vajgl je za TV Slovenija dejal, da gre za Pahorjevo odločitev, od katere bo imel “bodisi korist bodisi škodo”.

Jožef Jerovšek iz glavne opozicijske stranke SDS pa je Pahorjevo odločitev pozdravil in menil, da je premier s tem dokazal, da so “zunanjepolitični cilji Slovenije nad osebnimi zamerami in da ne bo dovolil, da bi se v Sloveniji skozi zadnja vrata uvedel predsedniški sistem”. 

Pahor je ob vsem tem sicer zagotovil, da bo naloga Rupla zgolj svetovanje predsedniku vlade o zadevah, ki jih bo obravnavala vlada, nikakor pa Rupel ne bo posegal v pristojnosti zunanjega ministra.

Toda prvi odmevi pričajo, da je Pahor spet na tankem ledu. V njem je morda res goreča želja po najboljšem servisu države. A za to je moral zategniti zanko tudi okoli svojega vratu. Türk, zavezan morali, pravni odgovornosti in strpnosti seveda molči, čemur se nekateri mediji čudijo, a za enkrat še prezgodaj. 

Ruplu smo v javnosti zamerili predvsem nemoralno iskanje niš za svoje visoke in ugledne položaje. Nihče ne dvomi, da ima v žepu res tistih nekaj pomembnih številk visokih funkcionarjev, ki bi znali koristiti Sloveniji. Toda na visokih položajih želimo videti ljudi, ki so zvesti svojim prepričanjem in osebni lojalnosti. Predvsem pa etiki. Torej tiste predstavnike države, ki sledijo kolektivnim ciljem za dobro držaljanov in jim ni mar predvsem zase.

Zakaj smo dobili vtis, da pri Ruplu ni tako? Se motimo? Nam bo kmalu postreženo z drugačnimi podatki? 

Verjamem, da Pahor poskuša na vse načine, tako in drugače, strpno, razumevajoče, tako, kot prejšnja vlada zagotovo ni. In priznam, tudi sama bi imela strica, ki je s svojo politično močjo sposoben odpreti marsikatera vrata, a hkrati bi se njegove pomoči zagotovo tudi bala. Saj je takšna pomoč največkrat zavezana tihim računom, ki po navadi pridejo, ko si jih najmanj želimo. 

Verjamem, da na svet, probleme in politiko ne smemo gledati črno-belo, z ohranjanjem zamer in izpostavljanjem ozkih odločitev, kot edinih možnih in pravilnih. A moramo se zavedati, da s propadanjem etičnih načel, z vzdrževanjem neetičnih odločitev in nestabilnih potez zagotovo delamo škodo. Lahko riskiramo in zmagamo ali izgubimo – tudi v šahu. A vse skupaj me bolj spominja na nogomet in podpiranje sicer odličnih igralcev z umazanimi triki. Mladim tako sporočamo, da so lahko neetični, če so le dovolj uspešni in pomembni. A tudi mladi so bistri. Na forumih že beremo prve odzive. 

Kljub vsemu si želim, da bi Pahorjeva odločitev prerasla v dobro načrtovano potezo z vidnimi pozitivnimi izidi za našo državo in državljane. Ob tem ustrezna PR služba nima druge možnosti, kot da sproti in morda celo nekoliko prepotencirano obvešča javnost o pozitivnih rezultatih te odločitve. Sicer bo javnost zagotovo razočarana. Čez štiri leta pa bo za takšna pojasnila že prepozno. Tudi šah je potrebno vaditi vsak dan.

Ervin Fritz – sarkastičen opazovalec

Pesniška zbirka Vrane me je pogledala s police – začuda – v otroški knjižnici. Kakor bi mi pomežiknila. In že sem jo stisnila v naročje in si jo izposodila. 

Da, lahko jo prebirajo tudi otroci. Je kot večnivojsko čtivo: preprosto, slikovito in hkrati globoko, sarkastično. Je delo natančnega opazovalca, ki se rad skriva za vlogo nenevarnega zrelega moža – z mehko dušo in ostrimi tipalkami. 

Pa si poglejmo tole:

VRAN, NEIMENOVAN

Lačni vrani

in njihove lačne žene

so bili na drevesu zbrani.

 

Vsi so imeli kljune rumene.

 

Samo neki vran,

ki želi ostati neimenovan,

ni bil lačen več.

 

Kljun je imel rdeč.

 

In v ozadju poslušam dnevnik: Množično odpuščanje delavcev, Prodaja delnic zaradi globalne krize, Skrita lastništva itd. 

 

Fritzu sem dolgo delala krivico. Kot najstnica ga nisem prenesla. Zdelo se mi je, da je njegova poezija preveč banalna. Sikala je vame s poenostavljenimi vsakodnevnimi izrazi in prizori, ki so si kot z lopato vtirali pot v nežno dušo. Ob tem pa ni pojenjala niti banalna vsakdanjost. In Fritzova poezija je postopoma dobila mesto tudi v moji duši in njegove knjige na mojih policah. Leta 1990 ga Marko Crnkovič v uvodniku zbirke Pravzaprav pesmi imenuje “ljudski pesnik”. Je preprost, razumljiv in hkrati globok, predvsem pa sočuten, etično bogat. Je pesnik, ki ga je življenje ranilo, a se mu je nasmehnil in se mu roga še sedaj. 

Tudi v ljubezni:

VRANA, DEŽURNA

Zima. Zasnežena polja. Grozljivo prostrana.

Čez polja daljnovod. Na žici vse dni ista vrana,

vrana, najbrž v kakega vrana zatrapana. 

Vran teleban dan na dan leta naokrog.

Zatrapana vrana ga čaka na žici zmrznjenih nog.

 

Poleg omenjenih vam Ervin Fritz ponuja še in še vran, ki ga lomijo po človeško, kot resni možje, skregani sosedje, politiki ali naivne deklice, kot požrešni pridobitniki ali bolehni starci.

Iskanje komaj vidne svetlobe

Oto Rimele in njegove slikarske refleksije letošnjega poletja v Parizu.

V sivini ujeti odtenki barv, ob komaj zaznavni svetlobi, so lahko le delo nekoga, ki prefinjeno, natančno in čuteče opazuje zunanji svet. Svojo zgodbo nam prikaže skozi komaj vidne razlike svetlobnih odtenkov, ki jih lovi z raziskovanjem barve in se s tem navezuje tudi na svoja predhodna dela. Njegov model raziskovanja sta svetloba in barva. Kajti zunanji svet je v nasprotju z umetniškim le prevara posplošenega načina zaznavanja in prevajanja v enostaven človeški jezik vsakdanjega mišljenja.

Moč minimalizma se kaže v navajanju komaj zaznavnih razlik odtenkov ujete svetlobe. Umetnik nas popelje z razlivajočimi se toni na postaranem platnu v svet likovnih odzivov, ki jih je izzval pogled skozi majhno okno pritličnega ateljeja v Parizu. Komaj opazna svetloba budi v nas hrepeneča čustva, strast po ujetju neba, potrpežljivo melanholijo in presenetljiv mir.

Razstava je objavljena v dekanatu Filozofske fakultete v Mariboru.