Slavoj Žižek o demokraciji

Državne parlamentarne volitve so mimo, in zdi se, da je tudi nas začela skrbeti okrnjena družbena demokracija, ki životari in se upira s poslednjimi močmi ponosa in samospoštovanja posameznika. 

Spomnimo se spektakularnih aretacij (Penko, Zidar) in senzacionalnih poročanj (nasilje v zaporu Dob), kot neposrečenega vzorca ustvarjanja in zagotavljanja reda. Večina nas je čutila nelagodje, nemoč in neustrezno omejevanje svobode, še zlasti, ker je poduk izhajal s strani državnih ustanov, ki jim načeloma zaupamo in od njih zaupanja vredno delo tudi pričakujemo. Kazanje moči nas bolj kot fascinira, straši. Ali pač ne? Da, razdeljeni smo v dva pola. Nekateri se ob Penkovem ugovoru zoper nasilno aretacijo nasmihajo: “Naj se zjoka doma, reva!”. Ti isti so tudi mnenja, da nam mora vladati nekdo, ki zna udariti po mizi in biti odločen. 

Ob tem Slavoj Žižek upravičeno razglablja o demokraciji:

“Ali in kako demokracija zares živi v neki družbi, ni odvisno zgolj od napisanih zakonov, ki zagotavljajo svoboščine in urejajo proces demokratičnega odločanja. Nič manj pomembna ni gosta mreža nenapisanih pravil civiliziranega obnašanja, ki urejajo spoštovanje drugih, vljudnost in strpnost, in ki prepovedujejo poniževanje soljudi. Ta pravila so po svoji naravi krhka – nobena oblast, nobena zakonska prisila ne kaznuje njihove kršitve, toda če se jih ne držimo, se celotno družbeno tkivo pričenja razkrajati. In to je tisto, kar nas mora skrbeti ta trenutek: razkroj teh pravil.” (Zares, 01, 2008)

Mislim, da nas prav to začenja skrbeti. Družbo razkrajajo nemoralna stališča ekonomije, politike in sociale. Vse to pa se odraža na prebivalstvu, v medsebojnih vezeh in načinu komunikacije, ki se začenja že v otroški dobi, na žalost pogosto ob slabem zgledu in prikritem nasilju družbe. 

Videti je, kot da morala in klasične družbene vrednote trenutno niso v modi. Prevladujejo mačoizem, pogum, moč. Javnost strpnost pogosto ocenjuje kot mlačnost in nedorečenost, ostre ukrepe pa kot znak odločnosti in način zagotavljanja varnosti. Je strah pred neuspehom zares že tako močan? Se bojimo izgubljati, biti poraženi, si priznati napake, da posegamo po nemoralnih in izkrivljenih načinih dokazovanja?

Zdravo tkivo družbe, kot skrbi Slavoja Žižka, je že načeto. Je rana, ki se širi, ki postaja vse globja, se zajeda v vse družbene pore in odkrito krvavi tudi v javnosti. Nasilje postaja model, s katerim si lahko priboriš več. Na vseh področjih. Toda Slovenci smo ob zadnjih volitvah pokazali, da nas skrbita tudi morala in demokracija. Ne le denar in varnost. Ne le vpliv in moč. Pač pa tudi človečnost.

Mati država, kako boš ravnala?

Spoštujem besede Spomenke Hribar, izkušene, zaslužne, pravične, izobražene in razgledane, materinske ženske, z izrazitim občutkom za pravičnost in splošno dobro. Intervju je bil objavljen v sobotni prilogi Dela, 30. 8. 2008.

Toda mediji, predvsem tisti manj kredibilni, a bolj dosegljivi, so v predvolilnem času objavili marsikaj, predvsem rumenega, umazanega, ugibajočega, spotakljivega in za našo državo v končni fazi nepomembnega. Na to je prijazno opozoril tudi predsednik države Danilo Türk.

Osebno menim, da niso le predstavniki različnih strank krivi, da so bili predstavljeni predvsem z aferami in nepomembnini značilnostmi na ravni obrekovanja. Temveč predvsem mediji, ki so kot lačni psi ugriznili v vsako, pa čeprav pokvarjeno kost. 

Toda bolj kot to me skrbi pot naše države, ki bi se v obupu in iskanju rešitev razslojevanja, inflacije, neuspehov in egoistične požrešnosti, bolj kot mati v bran, rada postavila kot strog, avtoritativen in pravičen oče. Zdi se, da je javnost razdeljena na dva pola: materinskega in očetovskega – v vsej frojdovski pretiranosti. V obupu in tipično slovenski pokorščini pa že tepeni zagovarjajo očeta z bičem, ki ustvarja podobo omejitev in navidezne varnosti. 

Pozdravljam pogum in prikriti humor Zorana Jankoviča, ki je sicer lik očeta, a ve, da socialno varnost, ljubezen, enostaven in pravičen odnos do človeka lahko zagotovi le mati, oseba, ki je pripravljena prisluhniti, pomagati, se prilagoditi. Sprejeti demokracijo v dialogu in strpnost. Javno in na simpatično humoren način (razdelitev treh glasov levosredinskim strankam v družini) je podprl levosredinske stranke, ki so zavele s svežim vetrom. V teh strankah imamo resnično nekaj adutov: odličnega ekonomista Mateja Lahovnika, dobrega govorca in človeka, ki bo znal stranko predstaviti Gregorja Golobiča, izobraženo in stroki predano, svežo in polno energije Katarino Kresal z nekaj starejšimi biserčki v stranki, ki bodo delovali iz ozadja in pa predvsem večno potrpežljivega in preudarnega Boruta Pahorja. Ne, ne bojim se, da ga bo neodločnost spodnesla, še manj erjavčevsko namigovanje o neizkušenosti. Borut Pahor je dovolj izkušen, da bo iskal najboljše odgovore pri strokovnjakih. Je demokratično usmerjen in neegocentričen. Predvsem pa ni vseobči oče slovenskega prostora, ki bi s palico dokazoval eno in edino resnico. To, da je človek s srcem, pa se lahko prepričamo z dokazi, ki so jih nekateri mediji želeli predstaviti kot slabšalne. Boruta Pahorja so neiskrena, podla in umazana polena sicer prizadela, a kljub temu vztraja. Lahko bi rekli – do bolečine. Ni mu lahko – ne na levi, še manj na desni. In ta trud moramo spoštovati. 

Morda bi bilo dobro zaključiti s koncem začetka: delitev nalog med materjo in očetom je v zdravi družini nujno potrebna. Če pa predolgo vlada le očetov red, lahko otroci postanejo otrplo vdani in nezadovoljni. Tudi v enostarševski družini sta vlogi prisotni, le da je nosilec vzgoje in oskrbe le eden. Če pa posameznik obeh vlog ne zmore, otrok nujno potrebuje še drugi pol, predvsem mehko obliko vzgoje in nege.

Barok na odru, vulkan v duši

Včeraj sem bila priča čudoviti predstavi v živo. V ambientu ljubljanskih Križank je bilo čutiti pričakovanje, ki ga je razvnel lep poznopoletni večer. Sedeži so bili zasedeni do zadnjega. Tudi tiste zamudnike, ki so šepetaje in malo glesneje iskali svoja mesta v parterju še deset minut po pričetku, je predstava Barok kmalu nemo prikovala k odru.

Foto: Aljoša Rebolj

Pihal je lahen vetrič in raznašal vonjave različnih dišav. Nad platneno streho je raho šumelo in odprt prostor Križank se je izkazal kot čudovit gostitelj predstave režiserja Tomaža Pandurja in ekipe v pred- in zakulisju.

Sprva je bil prizor razpet med levo in desno stranjo odra, kjer sta igralca Blanca Portillo in Asier Etxeandía s prefinjenimi gibi nakazovala začetek zgodbe, notranje doživljanje razpetosti med željo po telesni ljubezni in racionalno odločitvijo. Svetloba je natančno osvetljevala izbrane detaile in komaj opazni gibi so pripovedovali zgodbo, pravzaprav razlagali občutke. Globoko in doživeto. Zato sta igralca od prisotnih zahtevala sto odstotno pozornost, ki sta jo nato zadržala do konca igre. Dve uri. Neverjetno!

Foto: Aljoša Rebolj

Opazovala sem tudi druge gledalce. Kot male mačke za žogico smo premikali glave od leve proti desni, da bi ujeli natančna sporočila, ki so bila razpeta med igralcema na obeh straneh odra. In res, vsak prizor je bil kot slika z natančno kompozicijo in dramatično svetlobo. Vživetost igralcev pa nas je neizprosno držala v napetosti. Koncentracija ni popuščala. Ko je minilo prvih deset minut šepetanja med navdušeno publiko, je do konca sledila osupla tišina. Po dveh urah jo je razblinil bučen aplavz, tako dolg, da sem v dlaneh čutila že mravljinčenje. Toda najrajši bi ploskala še naprej. Vidno ganjena Blanca Portillo se je s soigralcem Asierjem Etxeandíasom sprehodila med publiko. Na odru pa je potrpežljivo, do zadnjega odmeva tleskajočih dlani, vztrajal Chema León. Samo trije igralci so nas torej držali v šahu dobri dve uri. Ko sem odhajala, sem se počutila, kot bi zapuščala dobre in predane prijatelje. Glasba ob zaključku je odmevala še v sosednje ulice in polnila s sporočilom prijetno noč. Še opazila nisem, da sem ves večer zdržala le v obleki s tankimi naramnicami in golimi rokami. Od čustev in navdušenja je bilo res vroče.

Neverjetno in res božansko! Točno to, kar je predstava želela podati. O tem se lahko prepričamo, ko Blanca zleze iz svoje igrane podobe markize de Merteuill in predstavi vizijo igralke. Sporoči nam, da ni namen prikazati resnico, popolno interpretacijo, pač pa božanskost. In to nam predstava tudi da – popoln umetniški užitek, ki prodre v dušo, jo vznemiri in tam ustvari nov svet.

Predstava bi odlično delovala tudi za obzidjem kakšnega gradu. Lepo pa bi jo bilo videti tudi v Mariboru, kjer je Tomaž Pandur začel svojo vizijo za takratni Maribor nenavadnega in morda preveč radikalnega gledališča.